fbpx

Še ena katastrofa LDS in njihovih naslednikov: Več kot 300 milijonov evrov smo slovenski davkoplačevalci izplačali tujcem brez ustavne podlage!

Foto: Twitter

29. junija bo minilo 20 let od podpisa sporazuma o nasledstvu po nekdanji SFRJ. Koliko izplačil je Sklad za nasledstvo RS izvedel v okviru izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić iz leta 2014 in kakšna je bila skupna vrednost izplačil? Sklad je v obdobju do 31. maja 2021 varčevalcem izplačal 301.872.062,00 evrov, od tega okoli 165 milijonov varčevalcem ljubljanske banka d.d., Glavne filiale Zagreb in okoli 136 milijonov varčevalcem ljubljanske banke d.d., Glavne filiale Sarajevo. Od 38769 zahtevkov je Sklad v danem obdobju sicer rešil v 38564 zadev. Resda pridno izvršujemo, kar nam je naložilo sodišče – a s tem, da bodo slovenski državljani tujcem plačal 301 milijonov evrov, brez ustavne podlage, se ni ravno za hvaliti.

Slovenija je po Ustavi zavezana k spoštovanju mednarodnih pogodb, ampak treba je izpostaviti, da Dunajski sporazum v vprašanjih nasledstva zelo jasno pove, kako se bo reševalo vprašanje deviznih varčevalcev v nekdanji Jugoslaviji. To vprašanje načeloma še ni rešeno. Po drugi strani pa Slovenija v zadnjih letih tudi ni bila sposobna zagotoviti pred sodišči načela teritorialnosti in ni bila sposobna dokazati, da ni imela nikakršne koristi od teh hranilnih vlog. S tega vidika je prišlo sedaj do nekega, več kot 300 milijonskega zneska, ki ga morajo plačevati slovenski državljani, ki se lahko le sprašujejo, zakaj bi plačevali te zneske tujim državljanom, glede na to, da Slovenija s tem ni imela nič. Ustavna podlaga je taka, da so monetarni in finančni sistemi ločeni in bi se te stvari morale reševati po načinu, kot je zapisano v Dunajskem sporazumu – kar se pa ni zgodilo. Mnenje pravnega strokovnjaka je, da so bile stvari do leta 2008 sicer zadovoljivo nastavljene, a se nato ni znalo prikazati  pravih argumentov in stvari so se pričele vrteti v napačno smer. Da mora Slovenija iz slovenskega denarja plačevati tujim državljanom, ki so varčevali v bankah drugih držav, je nekaj nepojmljivega. Je pa seveda dejstvo tudi to, da je Slovenija dolžna spoštovati sodbe sodišč.

Podobni primeri so bili tudi v drugih državah, a zanimivo je, da Hrvaška ni imela nobenih težav s srbsko Jugobanko, za Ljubljansko banko pa je očitno obveljal drug režim. Za boljše razumevanje je morda treba pojasniti še to, da je Ljubljanska banka v primeru glavne podružnice v Zagrebu poslovala s Hrvaško zakonodajo, na Hrvaškem ozemlju in je nad njo tudi bdela Hrvaška narodna banka (če pustimo primer BiH zaenkrat ob strani). Ta je tudi tista, ki je nato ukinila račun – kar je  povzročilo težavo, da Ljubljanska banka z glavno podružnico Zagreb, ni mogla izplačevati varčevalcev. Tako se je pravzaprav vsa zgodba začela. Normalen razplet zgodbe bi namreč bil, da bi bila pač dolžna banka, v katero so varčevalci vložili denar – to pa je bila banka v Zagrebu, ne v Ljubljani, in to je bila banka, ki je plasirala denar hrvaškim podjetjem, ne slovenskim. Logično je, da imajo varčevalci pravico priti do svojega denarja – a treba se je zavedati, da se je vse skupaj dogajalo na Hrvaškem – Ljubljanska banka z glavno podružnico Zagreb je dobila devizne hranilne vloge od hrvaških varčevalcev. Na ozemlju Republike Hrvaške, pod pravno – tako monetarno kot tudi finančno suverenostjo Republike Hrvaške in pod nadzorom hrvaških pravnih organov je posojala ta denar hrvaškim podjetjem, ki potem denarja niso hotela vrniti, ob tem pa je tudi Hrvaška naredila vse potrebno, da se to ne bi zgodilo.  Za banko bi bilo sicer seveda najlažje, da svoje komitente poplača – banka ki svojih komitentov ne poplača, ima izredno slabi reputacijo, zato nobeni banki kaj takega ni v interesu. A Ljubljanski banki niso pustili, da izterja hrvaška podjetja, potem pa so ji ukinili še račun.  Danes je sicer veliko teh stvari poplačanih, vendar pa so poplačane iz napačnih sredstev, je poudaril pravnik.

Ob razpadu SFRJ v letih 1991 in 1992 so devizne vloge pritožnikov in številnih drugih varčevalcev ostale zamrznjene, saj so države naslednice SFRJ na različne načine prevzele jamstvo za devizne vloge nekdanje skupne države. Slovenija je pri tem uporabila teritorialno načelo, tj. prevzela je jamstvo za “stare” devizne vloge v vseh bankah in podružnicah bank na svojem ozemlju ne glede na sedež banke in državljanstvo posameznega varčevalca. Tak način se je zdel najprimernejši, saj je bil v skladu s tedanjo prakso Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke pri delitvi premoženja in odgovornosti za odplačilo posojil nekdanje skupne države, so zapisali na spletni strani Republike Slovenije. Ker pa so države naslednice prevzem jamstev SFRJ različno uredile, so v Sporazumu o vprašanjih nasledstva zavzele stališče, da so “jamstva SFRJ ali Narodne banke Jugoslavije za hranilne vloge” opredeljena kot nasledstveno vprašanje. Takšno stališče je potrdilo tudi ESČP ter pozvalo naslednice, naj nasledstvena pogajanja nadaljujejo po hitrem postopku. ESČP tudi v sodbi Ališić in drugi /…/ sicer ugotavlja, da gre za vprašanje nasledstva, vendar meni, da ni naloga sodišča, da ga rešuje, ampak odloči, da sta Slovenija in Srbija tožnikom kršili pravico do varstva premoženja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Slovenija se s sodbo sicer ne strinja, saj ji nalaga nesorazmerne finančne obremenitve glede na druge države naslednice po nekdanji SFRJ, vendar odločitev sodišča spoštuje in korektno odpravlja kršitev človekovih pravic varčevalcev.

Spomnimo,  ESČP je Sloveniji in Srbiji s sodbo v zadevi Ališić sredi leta 2014 naložilo, naj varčevalcem zagotovi poplačilo starih deviznih vlog iz podružnic Ljubljanske banke v Sarajevu in Zagrebu. Sodišče sicer  pri tem ni upoštevalo, da je Slovenija po teritorialnem načelu po razpadu nekdanje skupne države že prevzela obveznosti za devizne vloge na njenem ozemlju – ne glede na državljanstvo varčevalcev in ne glede na sedež banke – in da je isto pričakovala od ostalih držav naslednic. Čeprav se Slovenija s sodbo v zadevi Ališić ne strinja, obveznosti, ki jih ji je naložilo sodišče, dosledno izpolnjuje, je poročalo Delo. Medtem ko so nekateri poudarjali, da je Slovenija v primerjavi z ostalimi državami nekdanje SFRJ potegnila krajšo, da jo tudi ESČP presoja strožje, pa je slovenska politika poudarjala, da spoštuje sodbe sodišč, četudi se z njimi ne strinja. Izguba na ESČP je predstavljala težavo tudi zato, ker je banka medtem izgubljala pomemben trg. Kar nekaj časa je imela namreč prepoved poslovanja na območju nekaterih držav bivše Jugoslavije. Čez noč je zaradi nesposobnosti politike in naših vrlih pravnikov izgubila pomemben tržni delež, obenem pa je še plačevala in plačuje tujim varčevalcem.

Foto: STA

Državni zbor je leta 2015 sprejel Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice
S tem je Slovenija pravočasno, torej v roku, ki ga je postavilo ESČP, uveljavila zakonsko podlago za verifikacijo in izplačila neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcem sarajevske in zagrebške podružnice Ljubljanske banke. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju Sklad) je javni finančni sklad, ki je bil ustanovljen z namenom izvajanja Sporazuma o vprašanjih nasledstva in s tem v zvezi tudi za uveljavljanje pravic in poravnavanje obveznosti RS v postopku delitve premoženja, pravic in obveznosti nekdanje SFRJ. V zvezi z izvajanjem Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 Uradni list RS, št. 48/15, v nadaljevanju: ZNISESČP) je Sklad pristojen za odločanje o prevzemu izpolnitve posamezne neizplačane stare devizne vloge v postopku verifikacije. Zahteva za verifikacijo se je lahko vlagalo v pisni obliki, od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017.

V obdobju do 31. 5. 2021 je Sklad obravnaval 38769 zahtevkov. Od tega je prejel 20134 zahtevkov s strani varčevalcev ljubljanske banka d.d., Glavne filiale Zagreb in 18635 zahtevkov varčevalcev ljubljanske banke d.d., Glavne filiale Sarajevo. Od 38769 zahtevkov je Sklad v danem obdobju rešil v 38564 zadev. V reševanju ostaja zaradi različnih vzrokov, od nerešene zapuščinske razprave, do zahteve v mirovanju zaradi smrti upravičenca, še 205 zadev. Od tega je 78 zadev v postopku na slovenskih sodiščih. Sklad je v danem obdobju varčevalcem izplačal 301.872.062,00 EUR od tega 165.288,461,00 varčevalcem ljubljanske banka d.d., Glavne filiale Zagreb in 136.583.601,00 varčevalcem ljubljanske banke d.d., Glavne filiale Sarajevo.

Tožba zoper Hrvaško je bila vložena, ko je bil predsednik vlade Miro Cerar
Treba je še omeniti, da je Slovenija septembra 2016 vložila meddržavno tožbo zoper Hrvaško glede neporavnanih terjatev Ljubljanske banke (LB) do hrvaških podjetij, ker sta hrvaška sodna in izvršilna oblast s svojim sistematičnim ravnanjem Ljubljansko banko v dolgotrajnih postopkih protipravno prikrajšali za njeno premoženje in pošteno sojenje. Slovenija je s to tožbo na ESČP zahtevala pravično zadoščenje, ker je Hrvaška četrt stoletja onemogočala, da bi LB nepoplačane terjatve do hrvaških podjetij izterjala po redni sodni poti, so poročale Finance. Slovenija je zahtevala tudi 429,5 milijona evrov odškodnine. A je nato leta 2020 Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice presodil, da konvencija vladam ne dovoljuje uporabe mehanizma meddržavne tožbe. Republika Slovenija v zadnjem desetletju že kar tradicionalno izgublja primer za primerom pred mednarodnimi sodišči in arbitražami. Po mnenju pravnega strokovnjaka je šlo v tem primeru za neko neposrečeno serijo vlaganj ne dovolj dobro razdelanih tožb, mogoče celo v nepravem času. Nekateri so tudi odsvetovali, da se gre v te procedure, a ko je enkrat to zaključeno, smo odločitev pač dolžni spoštovati. V določenem delu pa so, v skladu s sporazumom o nasledstvu, možna še določena pogajanja, in bistveno je, da se državi o tem pogovorita.

Sara Bertoncelj