Šok ne more biti večji. Pouličnih protestov proti oblasti, ki si jih je doslej lastila levica proti vsakokratni desni vladi, nenadoma ne obvladujejo več progresivne (ne)vladne organizacije, ampak resnična civilna družba. Za zdaj kmetje in upokojenci.
Medijski mainstream je povsem zmeden. Med množico ljudi, ki se na pobudo ljudske iniciative Glas upokojencev in Inštituta 1. oktober zberejo na Trgu republike ali ob graditvi kanalizacijskega kanala C0, mrzlično iščejo kakšnega člana ali podpornika desne politične stranke. In ko ga najdejo, zmagoslavno razglasijo, da za protesti stoji SDS Janeza Janše. Ko so med vladavino Janševe vlade protestirali “kolesarji” in je bilo med njimi opaziti veliko vidnih predstavnikov takratne leve opozicije, je bilo to namerno prezrto. Ampak dvojnih meril na levici smo tako ali tako že vajeni: če levica ne bi imela dvojnih meril, sploh ne bi imela nikakršnih meril.
Vlada na protestih proti vladi
Toda še bolj bizarno je, ko javne novinarske konference in shode organizirata skrajno levičarski nevladni organizaciji Glas ljudstva (Jaša Jenull) in Inštitut 8. marec (Nika Kovač). Razglasita, da so protesti uperjeni proti oblasti, potem se na protestu kot v podporo protestnikom pojavi Robert Golob. Tako je bilo v začetku leta, ko je Jenull organiziral stavko “za enakopravno in vsem dostopno javno zdravstvo”. Najbrž nikjer na svetu predstavniki vlade ne protestirajo proti sebi. Očitno je to slovenska posebnost, ki kaže pomanjkanje idej in obup levice, ko jim monopol nad javnim protestiranjem počasi polzi iz rok.
Še bolj nenavadno je, da se Inštitut 8. marec ni pridružil nasprotovanju graditvi kanalizacijskega kanala čez območje s podtalnico, od koder Ljubljančani dobivajo pitno vodo. Nika Kovač, ki se je hvalila, da so na referendumu za čisto vodo leta 2021 porazili takratno desnosredinsko vladno koalicijo, zdaj odgovarja, da v njenem inštitutu niso “strokovnjaki” za to področje, zato se protestom lokalnih kmetov proti samovolji ljubljanskega župana Zorana Jankovića ne morejo pridružiti. Povedano drugače: spoznajo se na čisto, ne spoznajo pa se na umazano vodo. To je seveda popolno norčevanje iz zdrave pameti ljudi. Ampak levičarskih medijev tako sprenevedanje ne moti, čeprav bi Kovačeva morala ob taki izjavi izgubiti vso kredibilnost in skupaj z inštitutom končati na smetišču svoje kratke zgodovine.
Razlika med protesti
Ko oblast (vlada) ne deluje v interesu svojih državljanov, je dolžnost ljudi, da ukrepajo. Politična levica in mediji nas prepričujejo, da so tako ravnali, ko je marca 2020 vodenje vlade prevzela Janševa koalicija, kar seveda ni res. Protestirali so, še preden se je sploh oblikovala vlada, njihove zahteve niso bile konkretne, pač pa ideološke floskule, češ da je vlada fašistična (za tako so jo označili, še preden je sploh začela z delom). “Kolesarski protesti so bili načrtovani in vodeni, usmerjeni v prevzem oblasti in pridobitev vpliva nad odločanjem v družbi,” pravi analitik Edvard Kadič.
V nasprotju torej s sedanjimi shodi upokojencev in kmetov, ki imajo zelo konkretne zahteve. Prvi zahtevajo, da se z zvišanjem pokojnin popravi gmotni položaj upokojencev, drugi, da Mestna občina Ljubljana opusti graditev kanala čez območje pitne vode. Mitja Iršič meni, da so sedanji protesti glas preslišanih. “Glas tistih, ki po navadi nimajo časa protestirati v Ljubljani z razvajeno levičarsko mladino,” pravi Iršič.
Levičarji dovzetnejši za proteste
Literatura in raziskave kažejo, da so levičarji dovzetnejši za proteste in da želijo svojo voljo uveljaviti s pomočjo ulice in mimo ustaljenih demokratičnih postopkov. To se kaže tudi v Sloveniji, kjer jih ne moti le določena politična stranka, ampak zadnja leta med njimi prevladuje mnenje, da desnica sploh ne sme biti na oblasti. Zato protestirajo, ne da bi natančno vedeli, za kaj, organizirajo poulične novinarske konference, kjer neartikulirano in zelo na splošno razlagajo svoje zahteve. Medijski mainstream, ki je prevladujoče tudi sam zelo levo usmerjen, jim nekritično daje prostor in čas.
Ko levičarski aktivisti organizirajo shode in proteste, se ti pogosto spremenijo v nasilne. To smo lahko spremljali v letih 2020 in 2021, ko so neprijavljeni protestniki zasedli ljubljanske ulice in ovirali promet. Še severno obvoznico so zablokirali. Ko je policija uporabila prisilna sredstva, so takratno vlado obtoževali čezmerne uporabe sile in jo primerjali s totalitarnimi režimi. Čeprav so bile takrat napisane kazni zaradi kršenja javnega reda in miru povsem upravičene, jih je Golobova vlada razveljavila, eden glavnih pouličnih “razgrajačev” Jaša Jenull pa se danes srečuje z Golobovim ministrom za notranje zadeve Boštjanom Poklukarjem. S tem javnosti sporoča: če protestirate proti desnici in ste pri tem nasilni, se vam ne bo nič zgodilo. Podobno kot ljubljanski župan Zoran Janković, ki je pred leti za hrvaško nacionalno televizijo izjavil, da nikoli ne bo šel v zapor, dokler bo nasprotnik Janeza Janše.
Konec monopola levice
“Kmetje in upokojenci so uporniki in v preteklosti so bili tisti, ki so dolgo prenašali upogibanje hrbtov, a ko se je voda prelila čez rob, so postali nevarni oblastem. Golob in njegova falanga naj se spomnijo samo let 1988, 1989 in 1990. Zdaj spet diši po tistem, kar leta 1991 nismo dokončali z osamosvojitvijo,” meni upokojeni novinar in urednik ter pisatelj Vinko Vasle. Sedanji protesti so lahko začetek nečesa večjega, ko se več manjših uporov združi v enega. Vasle se spomni procesa proti JBTZ leta 1988, ko so bili zjutraj na prvi dan sojenja na Roški cesti le on, pokojna novinarka Vesna R. Marinčič in Podkrajškova (na Twitterju prepoznana kot Cikibucka), popoldne že 100 ljudi, naslednji dan več kot 500. “Zato bo treba razmisliti o permanentnem uporu proti GEN-ijem na oblasti,” je prepričan Vasle.
Mnenja, ali bodo protesti in shodi desno usmerjenih ljudi, so različna. Primeri iz Francije in z Nizozemske kažejo, da so lahko uspešni. Doslej smo bili v Sloveniji navajeni, da se podajo na ulice in protestirajo bodisi levičarski aktivisti bodisi ljudje iz javnega sektorja (za višje plače). Se pravi tisti, ki se finančno napajajo iz državnega proračuna. Novost so protesti zasebnikov, ki polnijo državno malho in so življenjsko odvisni od dela svojih rok. Vsekakor pa nekaj velja: na levici so skupaj z medijskim mainstreamom šokirani, ker jim monopol nad protesti polzi iz rok.
Pavel Rupar: Golobova vlada nas je vrnila v osemdeseta leta prejšnjega stoletja
O velikih shodih smo se pred tretjim shodom iniciative, 31. marca v Ljubljani, na kratko pogovorili s Pavlom Ruparjem, pobudnikom ljudske iniciative Glas upokojencev.
Zdi se, da se s protestnim gibanjem, ki se je začelo z upokojenci, pojavlja neka civilna sila, ki ni v domeni levičarskih aktivistov in njihovih nevladnih organizacij. Prihaja čas, ko se prebuja tiha večina?
Vsekakor! Ta sila ni v domeni nikogar, razen ljudi samih! Res je, prihaja čas, ko se ljudem odpirajo oči, ko ni več pomembno, v koga verjameš, koga si volil, katero ideologijo si sprejel za svojo. Razlog za to je enostavno življenje, ki ni tako, kot so ga vsa leta obljubljali, ko so mediji in politika sejali sovraštvo med ljudi in razdore med narod, da so lahko vladali in slepili volivce! Ko enkrat občutiš svojo zmoto in prevaro politike v svoji denarnici in standardu, se strezniš. Žal pa je poprava teh zmot daljša od obdobja prevar in jo navadno preprosti ljudje mnogo dražje plačujejo.
Zaradi uspešnih shodov prejemate tudi grožnje. Zadnja je bila, da je bilo na naboju napisano vaše ime. Se počutite ogroženega?
Odkrito povem, da me je sicer “streslo”, nisem se pa ustrašil! Nasprotno! Prav zaradi takih potez sem še bolj odločen, da gremo do konca, do uspeha, ki ga pričakujejo ljudje, upokojenke in upokojenci.
Ne smemo pa takih ekstremnežev podcenjevati, jemati jih je treba resno! Spomnite se pokojnega Ivana Krambergerja. Če res kdo verjame, da ga je ubil na smrt pijani Rotar, je naiven. V stanju, v kakršnem je bil, je imel ena proti milijon možnosti, da ga ubije, kot so ga. Vladajoča politika in mali striček so prek medijev v narod vcepili toliko sovraštva, zlobe in obsedenosti, da je vse mogoče …
Predsednica Državnega zbora RS Urška Klakočar Zupančič vas ni želela sprejeti. Kako si to razlagate?
Predsednici sem pisal pismo, oddal po navadni pošti. Očitno ni prispelo do nje, bolj pa verjamem, da so ga zatajili. To sklepam po ignorantskem odnosu do ljudske iniciative Glas upokojencev. Če se spomnite, kako je presrečna sprejela Niko Kovač pri vratih hrama demokracije in skoraj zaplesala z njo, potem vam je razlika, ki jo počne med nami, jasna. Na drugem shodu smo oddali v postopek zakon o dvigu pokojnin, dvakrat ga je zavrnila zaradi nesmiselnih “napak”, kot je poudarjanje obeh spolov v tekstu. Povsem očitno norčevanje je to, zaradi teh njenih vzvišenih, arogantnih potez in samovšečnosti še sedaj ne moremo začeti zbirati 5000 podpisov za začetek postopka.
Shod, ki bo 31. marca, boste razširili tudi na zahtevo po odstopu premierja Roberta Goloba. Kaj mu očitate?
Res je. Če bi našteval vse njegove spodrsljaje, bi bila cela številka vaše revije premajhna. V enem letu po izvolitvi ni pokazal čisto nič, celotna vlada še manj. Namesto napredka so nas vrnili v osemdeseta leta prejšnjega stoletja tako po razvoju, standardu in na splošno. Zdravstvo je pokopano, upokojenci na meji obupa, nobena reforma se ni začela, plače so mizerne, podjetja obremenjena, bežijo. Stavke in nezadovoljstvo je večje od razočaranja nad njim. Gospod bi moral biti toliko samokritičen, da bi sam odstopil. Vemo, da ima v parlamentu veliko večino, vemo pa tudi, da drugega predsednika vlade, razen ideološko kompatibilnega z večino poslancev, ne bo. Zato upravičeno ogromno ljudi zahteva nazaj Marjana Šarca. Bankrot in popoln kolaps države je na vidiku.
Konservativni so bolj prizemljeni
Analitike, publiciste in novinarje smo vprašali, ali zadnji protesti (kmetov in upokojencev) kažejo, da v celoti pobudo proti oblasti od progresivno usmerjenih nevladnih organizacij prevzemajo bolj konservativno usmerjeni ljudje. So lahko uspešni?
Mitja Iršič, soavtor in sovoditelj oddaje Večer v Kavarni Hayek na Novi24TV: “Konservativno podeželje sicer sprememb ne bo doseglo na ulici, nizozemski primer pa kaže, da se utegnejo takšne traktorske zgodbe hitro spremeniti v snežno kepo, ki se odvali v dolino in zraven odnese vladajočo levo elito, ki misli, da je glas podeželja nepomemben. Gre za glas preslišanih. Glas tistih, ki po navadi nimajo časa protestirati v Ljubljani z razvajeno levičarsko mladino. Takšni ljudje, ki zdaj živijo v stanju brezupa in letargije lahko hitro najdejo nov razlog za politični aktivizem in volilno energijo, če se redno zbirajo v večjih skupinah.”
Andrej Drapal, publicist in svetovalec: “Ljudje s konservativnimi vrednotami se po definiciji trudijo bolj kot druge izboljševati same sebe in skrbeti za prizemljene poslovne in družbene inovacije. Progresivno (levo ali desno) glasno skandiranje v imenu katerekoli utopije jim je tuje. Kmečki upori pred leti v Franciji, danes na Nizozemskem in v Sloveniji govorijo, da se konservativna manjšina počuti ogroženo na tistem delu družbenega teritorija, kamor doslej progresivizem še ni segel. Dvomim pa, da lahko konservativna manjšina sploh kaj doseže v sovražnem okolju tistih, ki jih je j**eno več.”
Edvard Kadič, analitik: “Zadnji protesti kažejo na močno brbotanje nezadovoljstva v družbi. Kolesarski protesti so bili načrtovani in vodeni, usmerjeni v prevzem oblast in pridobitev vpliva nad odločanjem v družbi. Skratka, bili so usmerjeni zase. Sedanji protesti so ravno nasprotno, gre za klic na pomoč za ureditev konkretne situacije za vse. Ravno zato imajo velik potencial, da uspejo.”
Vinko Vasle, upokojeni novinar in urednik: “Ker sedanja oblast meni, da lahko neskončno dolgo vara ljudi, se ji je zgodilo nekaj, kar je resna napoved upora proti lažem, represiji, varanju, kraji in korupciji. Ko pridejo na ceste in ulice upokojenci, še zlasti pa kmetje, oboroženi s traktorji, je konec blefiranja tako imenovanih nevladnih organizacij, ki so revolucionarne sile sedanjih anarholevičarjev in komunistične mafije.”
Jože Biščak