“Grozljivo in nepredstavljivo, dokler tega ne vidiš na lastne oči,” je sogovornica Darja Mihelčič opisovala ugotovitve, da je v sodnih prevodih listin, ki bodo namenjeni izdelavi izvedenskega mnenja, našla 50 strani prirejanja vsebine v njeno škodo.
Zgodbo Darje Mihelčič spremljamo od leta 2017, ko smo predstavili njeno kalvarijo po operaciji hrbtenice leta 2010 na ortopedski kliniki v Ljubljani. Do odgovorov o neznosnih bolečinah v križu je prišla šele leto in pol po operaciji s preiskavo SPECT/CT v Švici. Sledila je revizijska operacija v Nemčiji, s katero je nevrokirurg odstranil fasetna vijaka in nezaraščeni peto ledveno (L5) in prvo križno (S1) vretence popolnoma stabiliziral z drugim sistemom vijakov. Ker je po oceni nemškega nevrokirurga Mihelčičeva imela realne možnosti, da se nezaraščenost prepreči, če bi ji dodatno stabilizirali vretenca čim prej po prvi operaciji, njenemu operaterju očita, da ni sam predlagal revizijske operacije, ko je opazil neustrezno biomehanično obravnavo. Nemški nevrokirurg je tudi izpovedal manjkajočo naložitev lastne kostnine v medvretenčni prostor hrbtenice. Pojasnil je še, da so nezaraščenosti na ledveni hrbtenici boleče in da je mlada pacientka poškodovana za vse življenje.
Spomnimo
Leta 2013 je bila Darja Mihelčič pri 39 letih starosti invalidsko upokojena. V najinem prvem intervjuju je dejala, da bolečine lahko umirja le z ležanjem, kar za tako mladega, dinamičnega, delavnega in ambicioznega človeka pomeni pekel. Izgubila je tudi velik del dohodka. Leta 2013 je Mihelčičeva na Okrožno sodišče v Ljubljani proti UKC Ljubljana vložila tožbo za plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala, ker zdravljenje ni potekalo skladno s pravili medicinske stroke in skrbno. Pravi, da je iz njene medicinske dokumentacije iz Slovenije tudi razvidno, da ji je prof. dr. Rok Vengust, dr. med., v medvretenčni prostor vstavil umetno snov, ki je za ta namen uporabe kontraindicirana, kar pomeni, da medicinska stroka ve, da tveganje ob uporabi zdravila jasno pretehta katerokoli mogočo zdravstveno korist, zato ne sme biti uporabljeno. Medklic. V Demokraciji smo že predstavili, da je Specializirano državno tožilstvo zoper več zdravnikov, med katerimi naj bi bil tudi dr. Rok Vengust, vložilo obtožnico zaradi suma prejemanja podkupnin. Regionalobala.si je aprila letos poročala, da je obtožnica postala pravnomočna in da bo pred sodnike moral tudi Rok Vengust z ljubljanske ortopedske klinike.
Primer sodi sodnica Vesna Ponikvar
Sodno obravnavo, ki jo vodi okrožna sodnica Vesna Ponikvar, je aprila 2018 spremljala osebno tudi avtorica tega prispevka. Šlo je za dopolnilno zaslišanje v uvodu omenjenega revizijskega kirurga iz Nemčije. Čeprav sem že vsega vajena, me je takratno dogajanje na sodišču vseeno presenetilo. Že pred letom dni smo se v Demokraciji spraševali, katere in čigave interese varuje sodišče, ko nam je sogovornica razlagala, kako je sodnica vpisala v zapisnik obravnave njeno izjavo, ki je ni podala, in kar bi ji, če tega ne bi pravočasno ugotovila, preprečilo poslušanje zvočnega posnetka obravnave ter podajo ugotovitev o tem, da je sodni tolmač, ki se je po obravnavi fizično objemal s pooblaščenko UKC Ljubljana, izpuščal in spreminjal izjave priče, ki za UKC Ljubljana niso bile ugodne. “Grozljivo in nepredstavljivo, dokler tega ne vidiš na lastne oči,” pa je sogovornica opisovala tudi ugotovitve, da je v sodnih prevodih listin, ki bodo namenjeni izdelavi izvedenskega mnenja, našla 50 strani prirejanja vsebine v njeno škodo, ko so izvirne navedbe spremenjene tako, da potrjujejo navedbe UKC Ljubljana, prikazujejo slabše stanje drugih delov hrbtenice ter izboljšujejo njeno sposobnost gibanja in dela. Sodišče pa je izdalo sklep, da sodno tolmačko za prevode, ki se v velikem delu in v škodo Mihelčičeve ne ujemajo z izvirnimi navedbami, nagradi z dvanajst tisoč evri njenega denarja, zaradi česar je Mihelčičeva podala pritožbo na višje sodišče.
Tožbo in sojenje ocenjujemo kot pomembna s stališča varovanja pravic posameznika in javnega interesa tako v naši največji bolnišnici kot na sodiščih, zato to sojenje spremljamo naprej. Predvsem je zanimivo s stališča javno dostopnih navedb sodstva, ki zatrjuje postopkovno pravičnost in s ciljanimi projekti poskuša slovenski sodni sistem približati strankam na sodiščih in splošni javnosti, da se bodo ljudje počutili slišani, spoštovani, obravnavani nevtralno in jim bo sistem vzbujal zaupanje.
Kaj se dogaja s prevodi?
Mihelčičeva je sodišče večkrat opozorila, da to niso prevodi, ampak priredbe, narejene zunaj dane naloge in zunaj pristojnosti sodnih tolmačev. Višje sodišče ji je pritrdilo, da podatki v spisu prikazujejo obširno ugovarjanje delu tolmačev ter konkretna očitanja številnih napak in nepravilnosti prevodov. Pritrdilo ji je tudi v tem, da mora sodni tolmač delo opraviti vestno, natančno in po svojem najboljšem znanju ter da je v tej zadevi zaradi izjemne občutljivosti vsebin pravilnost prevodov listin in izpovedbe prič odločilnega pomena, saj jih bo tuji izvedenec uporabil za izdelavo izvedenskega mnenja. Ta pa bo podlaga sodbi. Več kot eno leto od ugotovitve katastrofalnih nepravilnosti prevodov v škodo pacientke in v dobro UKC Ljubljana sodnica še ni zagotovila ustreznih prevodov, ki se bodo ujemali z izvirnimi izjavami in listinami.
Veliki sodni stroški, manjkajo nekateri prevodi
Potem ko je bil povzetek trditev UKC Ljubljana že ustrezno preveden in ko so se že prevajala vprašanja UKC Ljubljana za izvedence, je sodišče na zahtevo UKC Ljubljana odredilo še prevajanje vseh njihovih sodnih vlog. To ob dvakratnem prevajanju vprašanj in povzetka za izvedence pomeni trikratno prevajanje vsebine vlog UKC Ljubljana. To vodi v povečevanje stroškov sojenja zaradi večkratnega prevajanja in povečevanja dela izvedencev, ki bodo vloge UKC Ljubljana očitno morali brati kar trikrat. Kljub večkratnim opozorilom, da iz nepravilnosti prevodov izhaja, kot da izvedenci od sodišča ne bodo prejeli medicinske dokumentacije, v spisu že več mesecev ni prevodov večine medicinske dokumentacije, vezane na operacijo v Ljubljani. Ni jasno, ali jih je tolmačka sodišču sploh posredovala oziroma kaj se je zgodilo z njimi. Sodnica pa je ne glede na to, da je vedela, da prevodov ni, tolmačko pozvala, da v 8 dneh izstavi stroškovnik, v istem dopisu pa jo tudi pozvala, da v 15 dneh pojasni, kaj je z manjkajočimi prevodi, kar je svojevrsten potek tega sojenja.
Pomen spoštovanja procesnih jamstev
Kadar je odločitev sodišča odvisna od ugotovitve pravno relevantnih dejstev, mora sodišče zagotoviti tak postopek, da je mogoče ugotoviti materialno resnico. Ko se ocenjujejo napake zdravljenja in zdravstveno stanje, se sodišče opre na mnenje izvedenca medicinske stroke. Ker bodo prevodi služili tujemu izvedencu za izdelavo izvedenskega mnenja, je pravilnost prevodov listin in izpovedbe prič odločilnega pomena. Sodni tolmač pa ima po zakonu dolžnost, da skrbno in natančno izdela prevode, ki se ujemajo z izvirnimi navedbami in izvirnimi listinami. Logično je, da bo izvedensko mnenje, pripravljeno na podlagi takih pravno relevantnih priredb, vsebovalo in se sklicevalo na navedbe, ki jih v izvirnih listinah ni, ki so v izvirnih listinah popolnoma drugačne, ne bo pa se moglo sklicevati na navedbe, ki v izvirnikih so, v prevodih pa manjkajo. Vse navedene nepravilnosti prevodov pa onemogočajo ugotovitev materialne resnice, vodijo v napačno ugotovljeno dejansko stanje in izključujejo škodo.
Javni interes
Ker sta odgovornost in dobro upravljanje javnega sektorja ne samo v interesu posameznika, ampak tudi v interesu širše skupnosti, spremljamo to sojenje tudi s stališča javnega interesa. Pomembno je, da posamezniki razumejo posledice odločitev javnih organov, in če je treba, izrazijo pomisleke glede takih odločitev. Nekatere odločitve namreč lahko vlivajo na njihovo osebno življenje. Razumevanje vsebin in možnost javne razprave pripomoreta k verodostojnosti in odgovorni razpravi ciljnih javnosti s predstavniki oblasti. S preglednostjo dela oblasti se poveča njena odgovornost in kakovost. Pripomore tudi k večji pravni varnosti in večjemu spoštovanju temeljnih človekovih pravic.
Sodba Šilih proti Republiki Sloveniji
Prav tako je že Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Šilih proti Republiki Sloveniji (9. 4. 2009) izpostavilo, da procesna obveznost po 2. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ureja pravico do življenja, od držav zahteva, da vzpostavijo učinkovit in neodvisen sodni sistem, tako da je mogoče ugotoviti vzrok smrti pacientov, ki so bili v oskrbi zdravstvenih delavcev, in da se ugotovi odgovornost tistih, ki so zanjo odgovorni. Hiter odziv oblasti je nujen zato, da se ohrani javno zaupanje v njihovo spoštovanje vladavine prava, in zato, da se prepreči videz zarote ali toleriranja nezakonitih dejanj. Obveznosti države ne bo zadoščeno, če zaščita, ki jo daje domača zakonodaja, obstaja le v teoriji; predvsem mora učinkovito delovati v praksi.
Poleg skrbi za spoštovanje pravic so poznavanje dejstev in morebitnih napak, do katerih je prišlo med zdravljenjem, nujni zato, da omogočijo vpletenim institucijam in zdravstvenemu osebju, da odpravi potencialne pomanjkljivosti in prepreči podobne napake. Hitro obravnavanje tovrstnih zadev je torej pomembno za varnost uporabnikov zdravstvenih storitev in za varnost zdravstvene obravnave tudi drugih bolnikov.
Dobro za UKC Ljubljana in družbo
Varovanje zdravja in življenja ljudi, tudi zavarovanje bolnikov pred kršitvami pravil stroke, je v najvišjem javnem interesu, kar npr. prikazujejo Ustava RS in zakonodaja. Ne nazadnje naj bi bila kakovost in varnost zdravstvene obravnave tudi v interesu UKC Ljubljana, če na njegovi spletni strani beremo o njegovem poslanstvu, vizijah in ciljih. Menim, da je vsako življenje, obvarovano pred poškodovanjem zaradi kršitev pravil medicinske stroke, neprecenljive vrednosti za človeka, njegovo družino in širšo skupnost, v kateri živi, ter koristi, tudi finančne, za celotno družbo.
Postani aktiven državljan!
Pričujoči članek pa ne pomeni poseganja v neodvisnost sodstva, ampak udejanjanje aktivnega državljanstva in javnega interesa. Sodnik je pri svojem delu vezan na zakon in ustavo. Funkcionalna neodvisnost sodstva je omejena z načelom ustavnosti in zakonitosti. To pomeni, da si sodstvo svojih pristojnosti ne določa samo in da morajo sodniki pri odločanju upoštevati veljavno ustavno in zakonsko pravo ter splošno priznana pravna načela, kot na primer načelo pravičnosti in humanosti. S tem so določene obvezne normativne meje, ki jih mora spoštovati vsak sodnik. Neodvisnost sodišča ni in ne more biti absolutna, saj sodnik v imenu neodvisnosti ni pooblaščen, da sodi, kot mu je všeč. Načel sodnikove notranje neodvisnosti ni mogoče razumeti tako, da lahko sodnik z izkrivljeno uporabo prava neustrezno obravnava udeležence v sodnih postopkih ali utemeljuje odločitve, ki jim neupravičeno koristijo, škodijo ali dajejo prednost v postopku. Slednje lahko beremo v obrazložitvi kodeksa sodniške etike.
“V sistemu, v katerem do pravice ni mogoče priti hitro in v katerem se reševanje zadev zavleče na več kot desetletje, prizadeta oseba – čeprav potrpežljivo čaka na pravico – vsaj za to vmesno obdobje dejansko postane žrtev nasprotne strani v sporu. V posamičnem primeru velja, da je odlašana pravica zanikana pravica,” pa v prispevku z naslovom O bistvu človekovih pravic (Pravnik, december 2013) zapiše nekdanji sodnik ustavnega sodišča in nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu prof. dr. Boštjan M. Zupančič, ki je lani za naš tednik poudaril, da “pravna država oziroma vladavina prava in ustavnost države ne temeljita na abstraktnih normah − te so za to, da se človek orientira −, ampak temeljijo na personalni sestavi sodstva, ustavnega sodišča, tožilstev itn.”.
O varovanju telesne integritete
Tudi dr. Jernej Letnar Černič je prepričan, “da slovenski javni prostor potrebuje pluralno, širokosrčno, strpno evropsko, svobodno, demokratično in odgovorno družbo, v kateri bodo nosilci javnih funkcij in tudi zasebniki delovali v javno korist in prevzemali odgovornost za kršitve človekovih pravic“. “Da bo varstvo človekovih pravic učinkovito, je treba inter alia sprejeti naslednje ukrepe: enakopravno, dejansko, odgovorno in učinkovito uresničevanje vseh človekovih pravic; obravnavanje najgrozovitejših kršitev človekovih pravic; pluralnost, strpnost, svobodomiselnost in širokosrčnost v javni razpravi; dosledno uresničevanje vseh sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v slovenskem pravnem redu; prevzemanje odgovornosti za napačno uresničevanje človekovih pravic,” opozarja dr. Letnar Černič (https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/nezaupanje-in-strah-v-podzavesti-druzbe.html). Prav tako dr. Letnar Černič, izredni profesor za pravo človekovih pravic, ustavno pravo in upravno pravo na Fakulteti za državne in evropske študije in Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, poudarja, da “med elemente pravne države, ki jih navaja Beneška komisija, spadajo zakonitost, pravna varnost, prepoved arbitrarnosti (tj. samovolje), dostop do sodnega varstva pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, spoštovanje človekovih pravic, nediskriminacija in enakost pred zakonom. Telesna integriteta, ki je del človekovega dostojanstva, od države in zasebnih subjektov zahteva, da brezpogojno varujejo človekovo življenje in telo“. (Človekovo dostojanstvo kot temelj vladavine prava v slovenski družbi. Bogoslovni vestnik 78 (2018) 1,147−157.)
Kdo se norčuje?
Nedavno smo lahko brali, da se je ministrstvo za pravosodje sicer pohvalilo, da sta Svet Evrope in Evropska komisija vrhovno sodišče s projektom “Izboljšanje kakovosti sodstva” uvrstila med 4 finaliste za bienalno nagrado “kristalna tehtnica sodstva”, saj naj bi slovensko sodstvo že več let izvajalo aktivnosti v smeri postopkovne pravičnosti, s čimer naj bi se krepili položaj in izkušnje strank v sodnih postopkih. A izkušnje sogovornice Darje Mihelčič kot tudi nekateri drugi javno znani primeri (Novič, Kangler, Patria) nedvomno kažejo drugačne, ponavljajoče se izkušnje v zvezi z opevano “postopkovno pravičnostjo”, le da Svet Evrope in Evropska komisija verjetno ne vesta, katere konkretne izkušnje so to.