Odziv na “zaskrbljenost” levih medijev

Slovenija je raj za novinarje in novinarke. Mnogi/ mnoge po tem, ko se uveljavijo na svojem področju, naredijo vrhunske kariere. Nekoč sta poslanki Državnega zbora (in tako naprej) postali Ljerka Bizilj in Danica Simšič; Tanja Fajon in Irena Joveva pa sta postali celo evropski poslanki. Novinarji so bili Mitja Meršol, Mile Šetinc, Ivo Vajgl in Tamara Vonta. Pod neko znamenito novinarsko peticijo se je podpisal celo Marjan Šarec.

Kar dolgo se že ponavljajo pritožbe, da “desnica” v Sloveniji – naj bo na oblasti ali v opoziciji – preganja medije in novinarje. Razlaga teh pritožb, ki večinoma niso prav vljudne, je seveda odvisna od definicije “preganjanja”. Pritožbe so morda utemeljene ali neutemeljene, predvsem pa so – za parlamentarno demokracijo in večstrankarski sistem (kar Slovenija načeloma je) – nelogične. V diktaturah, kot je bila nekoč Jugoslavija (in z njo Slovenija), je sicer mogoče, da oblast preganja novinarje in svobodoljubne avtorje: v Sloveniji se je táko preganjanje osredotočilo na kulturne revije (Perspektive, Nova revija…), ker so bili dnevniki in tedniki tako ali tako pod strogo kontrolo Partije. Za demokracije pa je značilno ravno obratno: mediji in novinarji lahko po mili volji nadzirajo in kritizirajo oblast!

Formalno imamo v Sloveniji – ob vseh zadržkih v zvezi z dediščino nekdanje enopartijske države – parlamentarno demokracijo, ki naj bi spodbujala medijsko/novinarsko kritiko oblasti. Pri tem imajo slovenski mediji zapleteno “poslanstvo”, saj tako imenovani desnici le redkokdaj uspe “priti na oblast”. V Sloveniji je tako imenovana desna politika štirikrat šibkejša od leve politike. V zadnjih tridesetih letih je bila, kot je bilo že neštetokrat ugotovljeno, tako imenovana desnica na oblasti 20 odstotkov tega časa. Ker se mediji – iz razlogov, ki jih je mogoče razložiti s tradicijo iz nedemokratičnih časov – rajši ukvarjajo z desnico kot z levico, bi lahko ostali tako rekoč brez dela. Da se to ne bi zgodilo in da ne bi izgubili službe, napadajo desnico, čeprav ni na oblasti in čeprav obstaja le majhna možnost, da na oblast pride. Morda pa obstaja nevarnost, da se to po pomoti vendarle tudi zgodi? Zatorej čim več “pozornosti” posvečajo opoziciji.

Kot mi je bilo sporočeno s strani neke mednarodne novinarske organizacije nekaj dni nazaj, spada med preganjanje tudi ugovor zoper neresnično poročilo o Sloveniji, ki sva ga s Petrom Jambrekom napisala 6. maja tega leta in ga poslala uredništvu angleškega časopisa The Guardian.[1] Tam najinega pisma niso objavili niti niso nanj odgovorili. Toda že dejstvo, da sva si drznila ugovarjati nekemu novinarju, za obtožbo o preganjanju zadostuje. Poleg vsega nisva niti Jambrek niti jaz člana katerekoli oblasti ali vladne stranke. Torej je res skrajni čas, da si razčistimo pojme.

Eugene Meyer je leta 1935 formuliral in napisal sedem načel “časopisnega/časnikarskega ravnanja”, tj. poslanstva svojega znamenitega časopisa The Washington Post. Predvsem mora časopis – kar bi danes veljalo tudi za druge, npr. za elektronske medije – povedati resnico (o važnih državnih zadevah) v celoti, kolikor je lahko izve in ugotovi. Pri širjenju novic mora biti časopis olikan, kot mora biti vsak spodoben človek. Kar objavi, mora biti primerno za branje mladih in starih. Časopis ima dolžnosti do bralcev in do širše javnosti, ne do zasebnih interesov svojih lastnikov. Pri raziskovanju resnice mora biti časopis, če je to potrebno za javno dobro, pripravljen žrtvovati materialno ugodje; ne sme biti zaveznik kateregakoli posebnega interesa, ampak mora biti pri svojem pogledu na javne zadeve in javne ljudi pošten in svoboden in celovit.^[2]

V skladu s temi načeli Washington Post (in večina uglednih medijev na Zahodu) predpisuje merila za preverjanje dejstev. Novinarji so predvsem odgovorni za poročanje, pisanje in preverjanje svojih zgodb. Za ta namen ima časopis enega ali več urednikov, ki pregledujejo in po potrebi popravljajo podatke v člankih. Obstajajo šefi oddelkov, njihovi namestniki in pomočniki, ki sodelujejo s poročevalci glede izvora zgodb. Novice in zgodbe so lahko vroče ali manj časovno občutljive; nad vsem imajo pregled višji uredniki. Posebna odlika Washington Posta je raznolikost. Točno poročanje pomeni angažiranje različnih intervjuvancev in različnih avtorjev; prizadevanje za sodelavce, ki bodo odražali različna ozadja in življenjske izkušnje, in iskanje povratnih informacij od vseh, ki jih lahko prispevajo.

Društva, agencije in politični forumi, ki si – po svojih besedah – prizadevajo za demokratičnost, bi lahko medijem in novinarjem v Sloveniji (zakaj ne v Evropi?), zato da bi ugotovili, ali so svobodni  oz. svobodoljubni ali ne, poslali vprašalnik z naslednjimi vprašanji:

1. Kolikokrat in kdaj v zadnjem letu so politiki ali predstavniki oblasti:
   • poskusili vplivati
   • odločilno vplivali na usmeritev vašega uredništva oz. na objavo posameznega prispevka v vašem glasilu?
2. Ali avtorji prispevkov (vašega glasila/medija) o objavi odločajo sami ali potrebujejo odobritev enega ali več urednikov?
3. Ali v vašem uredništvu obstajajo pravila in merila za ugotavljanje resnice oz. verodostojnosti podatkov, ki jih objavljate? Prosimo, da jih navedete oz. naštejete.
4. Ali v vašem uredništvu obstaja več stopenj preverjanja resničnosti. Če se preverja po stopnjah, koliko teh stopenj je?
5. Ali v vašem uredništvu kdo preverja spodobnost prispevkov; ali ima pravico sankcionirati sovražni govor, žaljivke, moralno primernost…?
6. Ali so lastniki vašega glasila/medija povezani z novinarsko stroko?
7. Evropske države večinoma zagovarjajo “socialno-tržno gospodarstvo”. Kako je pri tem usmerjeno vaše glasilo? Bi rekli, da zagovarja:
   • bolj socialno usmeritev – s čim večjim deležem državnega lastništva
   • bolj tržno usmeritev in svobodno gospodarsko pobudo
   • kombinacijo obojega
8. Evropske države se večinoma predstavljajo kot “pravne in socialne države”. Kaj je za vaše glasilo važnejše:
   • pravna država/vladavina prava (rule of law), ki skrbi za enakopravnost državljanov
   • socialna država, ki (s socialnimi transferi, s strožjim obdavčevanjem premožnejših in uspešnejših) skrbi za čim večjo enakost državljanov
   • kombinacija obojega
9. Kateri strankarski programi so najbližji lastnikom/urednikom vašega glasila:
   • socialistični, socialdemokratski, levi (celo komunistični)
   • liberalni, liberalno-demokratski
   • konservativni, tradicionalistični, desni (celo krščansko-demokratski)
   • programi, ki zagovarjajo nacionalne interese (celo nacionalistični)
10. Kateri tuj časopis oz. katera tuja TV mreža vam je za zgled oz. vam najbolj ugaja (mogočih je več odgovorov):
    • The Times
    • The Guardian
    • Frankfurter Allgemeine Zeitung
    • Die Zeit
    • Der Spiegel
    • Washington Post
    • Wall Street Journal
    • Le Figaro
    • Le Monde
    • La Repubblica
    • Corriere della Sera
    • CNN
    • Fox News
    • BBC
    • ITV
    • ZDF
    • ARD
    • Deutsche Welle
    • RAI 1
    • RAI 2
    • RAI 3

Analiza objektivnih odgovorov na ta vprašanja bi zagotovo bila več kot poučna.

Dr. Dimitrij Rupel

Opombe

^[1] “Remarks to a Partisan Portrait of Slovenia” (Reply to Shaun Walker: “Slovenia’s PM Janša channels Orbán with attacks on media and migrants”, The Guardian, May 4, 2020); “Letter from Peter Jambrek and Dimitrij Rupel to the Guardian: We feel sorry that unbalanced and fake debate re-appears in a highest status international daily of The Guardian. Readers deserve better”, Nova24TV, 8. 5. 2020.

^[2] The mission of The Washington Post is defined in a set of principles written by Eugene Meyer, who bought the newspaper in 1933.

The Seven Principles for the Conduct of a Newspaper

1. The first mission of a newspaper is to tell the truth as nearly as the truth may be ascertained.
2. The newspaper shall tell ALL the truth so far as it can learn it, concerning the important affairs of America and the world.
3. As a disseminator of the news, the paper shall observe the decencies that are obligatory upon a private gentleman.
4. What it prints shall be fit reading for the young as well as for the old.
5. The newspaper’s duty is to its readers and to the public at large, and not to the private interests of its owners.
6. In the pursuit of truth, the newspaper shall be prepared to make sacrifices of its material fortunes, if such course be necessary for the public good.
7. The newspaper shall not be the ally of any special interest, but shall be fair and free and wholesome in its outlook on public affairs and public men.

Eugene Meyer, March 5, 1935