Poglejte, kako je tožilec Godec zlorabil pravo pri pregonu duhovnika Strehovca, ki se bori za zaščito nerojenih otrok!

dr. Tadej Strehovec (Foto: STA)

Na portalu 24kul.si so objavili celotno pravno stališče o izvajanju 297. člena kazenskega zakonika, ki ga je vrhovno državno tožilstvo izdalo 27. februarja 2013 (št. Ktr 2/13-6/HJ-TL/vg) kot navodilo državnim tožilcem. Iz tega stališča je razvidno, da pregon dr. Tadeja Strehovca ni v ničemer utemeljen. Celo več, da je nezakonit in protiustaven.

“To hkrati pomeni, da je okrožni državni tožilec svetnik Marko Godec že z vložitvijo obtožnice zlorabil pravo in nezakonito povzroča dr. Tadeju Strehovcu delo, skrbi in stroške, enako tudi okrajna sodnica mag. Polona Kukovec, ki bi morala na podlagi nezakonitega in protiustavnega obtožnega predloga ustaviti pregon,” so zapisali na portalu.

Ob tem vabijo k branju omenjenega pravnega stališča vrhovnega državnega tožilstva, da se lahko tudi sami prepričamo o nedolžnosti dr. Tadeja Strehovca, za kaznivo dejanje, ki se mu očita. “Čedalje bolj se kaže, da je ta krivičen montiran sodni proces namenjen temu, da bi z vsemi sredstvi odvrnili dr. Strehovca od njegovega častnega delovanja pomoči nerojenim otrokom ter staršem v stiski,” so zapisali.

Pravno stališče o pregonu sovražnega govora določa naslednje:

1. Sovražni govor in kaznivo dejanje po 297. členu KZ-1
Sovražni govor je družbeni pojav, ki presega meje kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1. Zato ni nujno, da vsaka zaznana oblika sovražnega govora, razširjanja predsodkov ali diskriminacije, čeprav protiustavna v smislu prvega odstavka 63. člena Ustave RS,[1] (že) izpolnjuje pogoje za kazenski pregon.

Pri oceni, ali je podano kaznivo dejanje po prvem odstavku 297. člena KZ-1, kar smiselno velja tudi za dejanja po drugem do petem odstavku tega člena, je treba upoštevati, da ima to dejanje širši in ožji objekt varstva, kar mora biti v obravnavanih primerih razvidno tako iz ugotovljenega dejanskega stanja, kot iz opisa storjenega dejanja v obtožnem aktu. Največkrat bo mogoče ugotoviti, za katero dejanje gre, že z ugotovitvijo, kateri objekt varstva je bil napaden.

2. Objekt kazenskopravnega varstva in predmet napada
Širši objekt varstva (konkretna pravna dobrina, zoper katero je storjeno kaznivo dejanje) po 297. členu KZ-1 je javni red in mir, pa tudi strpnost in dostojanstvo (63. člen Ustave RS) in enakost ne glede na osebne okoliščine (14. člen Ustave RS), zamejena pa je svoboda izražanja (39. člen Ustave RS). Ožji, neposredni objekt (predmet napada, zoper katerega se kaznivo dejanje izvršuje) pa je skupina oseb ali posameznik kot del skupine, ki je tarča sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Glede ogrožanja ali kršitve javnega reda in miru je natančnejša razlaga podana v nadaljevanju. Že na tem mestu pa je treba opozoriti, da kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1 v nobenem primeru ne more biti, če v posledici ravnanja storilca ni prišlo do ogrozitve ali motenja (kršitve) javnega reda in miru. Drugačna razlaga bi pomenila uvedbo »golega verbalnega delikta«, kar ne more biti v skladu niti z uvrstitvijo kaznivega dejanja v poglavje zakonika, ki varuje javni red in mir, niti s posledicami, ki jih imajo druga, v tem poglavju določena kazniva dejanja, niti z razmerjem do drugih kaznivih dejanj, v katerih so opredeljene podobne ali enake izvršitvene oblike (grožnje, zmerjanje, žalitve), pri katerih ne pride do širšega ogrožanja.

Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 297. člena KZ-1 je storjeno le, če je spodbujanje ali razpihovanje usmerjeno zoper katero od družbenih skupin ali pripadnika teh skupin, ki so po značilnih (skupinskih) osebnih okoliščinah izrecno navedene. Iz narave teh okoliščin izhaja, da gre lahko le za take osebne lastnosti, ki posameznika uvrščajo v določeno, z enakimi posebnostmi opredeljeno skupino ljudi, ne pa take, ki bi bile lastne le njemu samemu. Te okoliščine (lastnosti) so lahko ali vnaprej dane ali pa so posledica družbenih razmer, vpliva okolja ali izraz človekove svobodne opredelitve, vendar morajo biti take narave, da trajneje opredeljujejo družbeni položaj posameznika. Iz namena Okvirnega sklepa Sveta EU 2008/913/PNZ, z dne 28. 11. 2008, o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskimi sredstvi, ki se v Republiki Sloveniji uveljavlja z določbami 297. člena KZ-1, izhaja, da gre praviloma za deprivilegirane, ogrožene oziroma ranljive družbene skupine. Skupino, ki je predmet napada, bo v obtožnem aktu treba jasno opisati po temeljnih lastnostih, ki jo opredeljujejo, po potrebi pa tudi po kraju, kjer so se njeni člani nahajali v času storitve dejanja in drugih okoliščinah, iz katerih izhaja, da je zaradi usmerjenosti dejanja zoper tako skupino bil neposredno ogrožen javni red ali mir.

Varstvo po 297. členu KZ-1 pa ne zajema konkretnih dejanj, odločitev ali izjav posameznikov, povezanih z njihovim delom, družbenim ali političnem položajem, če s tem niso prizadeti kot pripadniki določene skupine s prepoznavnimi posebnimi lastnostmi. Velja pa nasprotno, take osebe s svojimi izjavami ali dejanji lahko storijo navedeno kaznivo dejanje.

3. Javno spodbujanje ali razpihovanje
Opredeljena mora biti javnost dejanja. Splošna podlaga je v 2. točki 2. člena ZJRM-1, po kateri je javni kraj »vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur«. Da k javnosti sodijo sredstva javnega obveščanja in spletne strani (svetovnega spleta), je razvidno iz tretjega odstavka 297. člena KZ-1, ki za take primere določa tudi odgovornost odgovornega urednika.

Dejanje je lahko storjeno v vseh oblikah komuniciranja po spletu, na forumih, blogih, z elektronsko pošto, če je poslana odprtemu krogu oseb in tudi, če je ta naslovljena na zaprt krog, če je iz okoliščin razvidno, da ja namen takega pisanja doseči (širšo) javnost.

Spodbujanje ali razpihovanje je treba razlagati po merilih, ki so že uveljavljena za širši pojem napeljevanja, ki je usmerjeno k večjemu (določenemu ali nedoločenemu) številu oseb, pri čemer ne more ostati povsem na splošni ravni, saj mora v razmerju do ogrožanja javnega reda in miru imeti značilnosti konkretno oblikovanega sovražnega, nasilnega ali nestrpnega govora, ki grozi s poškodbo zavarovanega objekta varstva.

4. Ogrožanje ali motenje javnega reda in miru
Zakonik zahteva, da mora biti spodbujanje ali razpihovanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir. Taka zahteva vključuje določeno raven konkretizacije sovraštva, nestrpnosti ali nasilja, tako da vodi do stopnje konkretne nevarnosti za javni red in mir. Podana mora biti objektivna možnost in tudi verjetnost njegove kršitve, abstraktna nevarnost ni dovolj.

Nevarnost je konkretna, če spodbujanje ali razpihovanje v konkretnih razmerah lahko povzroči fizično nasilje, zlasti pa tudi zares pride do kršitev, ki imajo znake (drugih) kaznivih dejanj ali prekrškov zoper javni red in mir, storjenih prav iz nagibov, ki so storilca vodili k izvršitvi kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1. Če bo dejansko prišlo do motenja javnega reda in miru (s storitvijo prekrškov po ZJRM-1 ali s kaznivimi dejanji po KZ-1), bo zakonski znak izpolnjen v tej obliki in (prehodnega) ogrožanja ne bo treba posebej dokazovati. V navedenih okvirih bo ta zakonski znak treba opisati v izreku akta državnega tožilstva in njegov obstoj dokazno podpreti.

5. Uporaba grožnje, zmerjanja ali žalitev
Kaznivo dejanje po 297. členu KZ-1 je lahko storjeno tudi z izvršitvenim načinom uporabe grožnje, zmerjanja ali žalitev. Pri razlagi teh pojmov je treba izhajati iz zakonskega opisa ustreznih kaznivih dejanj, pri čemer bo taka izvršitev po številu prizadetih oseb, obsegu, teži, grobosti in napadalnosti morala očitno presegati spodnjo mejo običajnih »deliktov žaljenja«. Iz celote zakonskega opisa kaznivega dejanja in njegove umestitve v poglavje, ki varuje javni red in mir, pa izhaja, da bo tudi ta izvršitveni način lahko podan le v primeru, če bo spodbujanje ali razpihovanje v smeri sovražnosti, nasilnosti ali nestrpnosti izraženo na taki stopnji, ki že sama po sebi ogroža ali moti javni red in mir.

6. Naklep
Naklep mora obsegati vse znake kaznivega dejanja: javnost delovanja, zavest o spodbujanju ali razpihovanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, usmerjenost zoper določeno skupino, opredeljeno po osebnih okoliščinah njenih pripadnikov, vsaj zavedanje o možnosti nastopa konkretne nevarnosti za javni red in mir in privolitev v tako posledico ali zavestno in hoteno uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev.

Posebna presoja bo potrebna glede naklepa pri izvršitvi dejanja s sredstvi javnega obveščanja in preko spleta. Tako delovanje  praviloma ni naslovljeno na določen ali določljiv del javnosti in tudi ne na način, ki bi omogočal ugotovitev o naklepu k njihovi  »mobilizaciji« v smislu konkretnega ogrožanja javnega reda in miru.

7. Razmerje do drugih kaznivih dejanj in prekrškov
Iz narave kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1 izhaja, da morata biti stopnja konkretne nevarnost kršenja javnega reda in miru ali obseg že storjenih kršitev širši  (hujši) kot pri prekrških po ZJRM-1, kjer gre praviloma za posamična dejanja, usmerjena zoper določen, ožji krog oseb.[2] Višja stopnja protipravnosti se praviloma kaže po obsegu in intenzivnosti dejanj, do katerih bi lahko prišlo zaradi storjenega kaznivega dejanja ali je do njih že prišlo. Razmerje med kaznivim dejanjem po 297. členu KZ-1 in prekrškom po ZJRM-1 bo zato praviloma razmerje med vzrokom in posledico. Enako velja za morebitna druga kazniva dejanja, storjena zaradi predhodnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Ali bodo kazniva dejanja istih ali drugih oseb, storjena zaradi spodbujanja ali razpihovanja, predmet posebnih postopkov, ali pa združena v skupno obravnavanje z dejanjem po 297. členu KZ-1, bo odvisno od posebnosti vsake posamezne zadeve. Posebej bo potrebno preveriti tudi, ali so bili ustrezno obravnavani v povezavi s kaznivim dejanjem storjeni prekrški.

Če znaki kaznivega dejanja  po 297. členu KZ-1 niso podani, bo treba preizkusiti obstoj podlage za pregon morebitnih drugih kaznivih dejanj, predvsem zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine ali zoper čast in dobro ime.

8. Položaj oškodovanca
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da pri kaznivem dejanju zbujanja narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti po takratnem 300. členu KZ posameznika kot pripadnika določene skupnosti, ko je bil sovražen govor usmerjen proti celotni skupnosti, ne pa specifično zoper posameznika, ni mogoče šteti za oškodovanca, saj s kaznivim dejanjem niso kršene njegove osebnostne pravice.[3]

Ni razloga, da tako stališče ne bi veljalo tudi po sprejemu KZ-1 in KZ-1B. Iz tega izhaja, da v podobnih primerih (prepovedanega govora, ki je usmerjen proti skupini) državni tožilec, ki se ni odločil za pregon zaradi kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1, ovaditelju ne bo mogel dati pravnega pouka o prevzemu pregona, tudi če bi ta  menil, da ima položaj oškodovanca. Če bo do zavrženja ovadbe prišlo, ker je podano kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, pa bo državni tožilec oškodovanca na ustrezno pravno pot opozoril v obrazložitvi sklepa.

9. Politika pregona
Pri izvajanju politike pregona za kaznivo dejanje po 297. členu  KZ-1 je treba posebej upoštevati, da državno tožilstvo s kazenskim postopkom posega v ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja in svobode tiska. Zato mora v vsakem posameznem primeru presoditi tudi, ali je kazenski pregon nujen po merilu sorazmernosti in ob izhodišču, da mora biti uveljavljanje kazenske represije zadnje možno sredstvo za odpravo negativnih pojavov v družbi (načelo ultima ratio).

C. Š.