Izdelovalec klobas, ki ga je uporabnik Twitterja, morda malo pretirano, primerjal kar z zločincem Dakijem, ki je umoril celo svojega brata, je ponovno na udaru. “Pucal jih bomo kar nekaj let, začenši z glavo fašistične kače. Vse. Do. Zadnjega,” je odgovoril svojemu kompanjonu. Pri nekakšnem mesarju so tovrstne besede še pričakovane, a njegov sogovornik je bil novinar, Zoran Potić oziroma kot smo ga bolj primerno poimenovali že pred časom, Jugonostalgični Dnevnikov pisun. Ta je namreč opozoril: “Na tej točki je zadnja linija obrambe normalne države. Bo treba iti do konca.” Iz koga vse bi bilo treba narediti klobase, imata verjetno kar zajeten spisek idej.
Uporabnik družabnega omrežja Badabadabum, ki se je nato preimenoval v Amarok Subalpine, na Twitterju redno grozi. Predvsem Vladi RS in premierju Janezu Janši, na piki pa ima pogosto tudi generalnega direktorja Policije dr. Antona Olaja. Slednjega ima očitno za precej nesposobnega, nedolgo nazaj se je namreč norčeval, da ima v svojih krogih dva žvižgača, s katerima redno sedi na sestankih, pa tega sploh ne ve. Kakorkoli, Demokracija je novembra poročala, da je po podatkih uporabnika omrežja Janeza S., Amarok Subalpine v resnici Jure B., ki prihaja iz Blok (priimek hranimo v uredništvu). Dodal je tudi, da naj bi bil nevaren. Po naših podatkih Jure B. sicer med drugim, v okviru svoje dopolnilne dejavnosti dostavlja meso in mesne izdelke, kot so na primer krvavice in druge klobase. Primerno orodje, da koga odere, torej po vsej verjetnosti ima.
Zoran Potić je sin oficirja JLA in Dnevnikov pisun, ki je včasih pisal tudi za Delo. Znan je kot velik sovražnik vsega, kar je desnega, v enem svojih zapisov je podmladek SDS primerjal s Titovo mladino – kar bi sicer, glede na njegovo prepričanje, morala biti pohala in ne graja. Z veseljem se spušča tudi v tožbe, predvsem desnih medijev – tožil je na primer spletni portal Politikis, češ da je navajal neresnične in žaljive navedbe o njem, ker so na tem portalu zapisali, da bi bilo “dobrodošlo, če bi Potič kdaj raje naredil kakšno (samo)analizo in bralcem Dela zaupal, da je njegov oče bil leta 1991 oficir JLA, takšno zagrizeno vojaško lice, ki naj bi v Ilirski Bistrici celo grozil Slovencem.” Prav gotovo bi se vsi levi mediji za začetek morali deklarirati kot taki – preden sploh lahko rečejo kaj čez naš medij, za katerega se že od prvega dne povsem jasno ve, kam spada. Poleg tega pa tudi nikomur ne grozimo takole primitivno – to morda pritiče mesarjem, novinarjem pa zagotovo ne.
Ko je Zlatan Čordić napadel našega snemalca, v medijih pa so se zvrstili ostri odzivi, je Potić na Twitterju zapisal: “Dajmo razčistiti nekaj – Novatv24 ni medij v klasičnem pomenu, to je strankarska televizija, podaljšek SDS. Tako se obnaša Janša in temu primerno se obnašajo “snemalci” in “novinarji” tega “medija.” Je pa Zlatko dovolj neumen, da naseda, ignoranca je edino.” Potiću ni ostal dolžen direktor Ukoma Uroš Urbanija, ki ga je vprašal, kaj je potem Dnevnik po tej njegovi definiciji. “Upam, da razumete, da v Sloveniji vlada demokracija, da si vi lahko mislite o Nova24TV karkoli želite, ampak ne potem jokati, če si kdo drugo o vas ali vašem delu misli kako drugače, kot sicer sami mislite,” je napisal – na kar pa je dobil le še grožnjo. Potić ga je namreč vprašal, ali vidi to roko in dodal zraven pest, nato pa mu naročil: “Zaleti se vanjo.” To pravzaprav pove vse o kulturi nekoga, ki se ima z novinarja.
O načinu Potićevega novinarstva, ko deluje, kot da bi bil družbenopolitični delavec, pa veliko pove zapis novinarja Vinka Vasleta v njegovi kolumni: “Psi seveda niso krivi, če novinarji zamolčijo, potvorijo, lažejo in so še drugače profesionalni. Kot na primer Delov Zoran Potić, ki je znotraj novinarstva znan kot doberman in je iznašel t. i. lajajoče novinarstvo.” Pred tem se je uril na Večeru, Bojan Požar pa je v enem od svojih tvitov razkril, da se je pred objavo člankov praviloma posvetoval z Borisom Vezjakom, danes znanim kot pisunom Mladine ter velikim zagovornikom Luke Mesca in njegove Levice.
Sara Kovač