Pravni strokovnjak Avbelj: Neizločitev sodnikov v ponovnem sojenju Milku Noviču voda na mlin tistim, ki slovensko sodstvo zmerjajo s krivosodjem in mafijo!

dr. Matej Avbelj (Foto: STA)

“Ne boste verjeli, ampak je res. Saga v zadevi Milko Novič se nadaljuje. Potem ko so bile v njegovem postopku storjene in tako na ustavnem kot na vrhovnem sodišču ugotovljene vse mogoče ustavne in zakonske kršitve, zaradi katerih je zadevni tudi več kot dve leti, med drugim, pretičal v nezakonitem priporu, ga je v ponovnem sojenju na prvi stopnji sodišče oprostilo. Ker se je tožilstvo pritožilo, bo o pritožbi zdaj odločalo višje sodišče. Toda pozor, po naključju sodnega reda bo na višjem sodišču o pritožbi ponovno odločal isti senat, ki je Noviča prvotno že pravnomočno obsodil, na način, ki ga je vrhovno sodišče spoznalo za protipravnega in njegovo sodbo razveljavilo,” je v kolumni na portalu Ius-info zapisal profesor ustavnega in evropskega prava Matej Avbelj.

Novičevi zagovorniki so se, seveda, pritožili, da isti senat, ki je na višjem sodišču v isti zadevi o istem Noviču enkrat nezakonito že izdal pravnomočno sodbo, pač ne izpolnjuje (najmanj) pogojev objektivne nepristranosti in so zahtevali njegovo izločitev. Še bolj seveda pa je predsednik višjega sodišča s svojim sklepom št. Su 484/2019 zahtevo za izločitev zavrnil. Zapisal je, da opisano pri razumnem človeku ne more ustvariti upravičenega dvoma o nepristranskosti senata višjega sodišča.

Sklep v nasprotju z zdravo kmečko pametjo
Trdim, da je takšen zaključek popolnoma napačen. Te trditve, da ne bo pomote, ne naperjam zoper konkretne sodnike, ki so zavrnili očitke za svojo izločitev, niti zoper predsednika sodišča, ki jim je pri tem sledil. Proti tem ljudem kot ljudem, kot sodnikom, nimam prav nič in jih zato tukaj tudi ne naslavljam z imeni. Treba pa je po vsebini, ad rem, v celoti zavrniti njihovo stališče, preprosto zato, ker krši ne le minimalne standarde varovanja človekovih pravic, kot ti izhajajo iz sodne razlage EKČP, temveč, in bolj pomembno, nasprotujejo tudi razumu razumnega človeka, na katerega se zavrnilni sklep sicer sklicuje. Po domače povedano, gre za sklep, ki je v nasprotju z zdravo kmečko pametjo. Ampak preden se lotimo te, poglejmo, kaj nalaga pravo, ki iz te pameti seveda izhaja, ali pa bi vsaj moralo izhajati.

Milko Novič (STA)

Milko Novič (STA)

Vodilni precedens ESČP s področja zagotavljanja nepristranosti sojenja je zadeva 32271/04 Poppe v. Nizozemska, tč. 22–26, ki je, kot lepo razlaga novi Komentar ustave RS, v celoti prevzet tudi v sodno prakso Ustavnega sodišča RS (Up-879/14). V zadevi Poppe je ESČP tako zapisalo, da zgolj dejstvo, da je sodnik že odločal v podobnem, vendar z obtožencem nepovezanem kazenskem postopku ali da je že sodil njegovim so-obtožencem v ločenem kazenskem postopku, samo po sebi ne zadošča za vzbujanje suma o sodnikovi pristranosti v naslednjem primeru. Povsem drugače pa je, če predhodne sodbe vsebujejo ugotovitve, ki lahko vplivajo na vprašanje krivde obtoženega v tem novem postopku (tč. 26 sodbe).

Isti sodniki ne morejo vlivati zaupanja
ESČP tudi pojasni, kaj je namen zagotavljanja objektivne nepristranosti, ki se razteza onkraj sodnikovega ravnanja (ker to zajema subjektivna nepristranost). Namen se skriva v zagotavljanju zaupanja, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi ustvarjati v javnosti. In v tem kontekstu – prav kontekst pa je tisti, ki je najpomembnejši pri testu objektivne (ne)pristranosti – ESČP poudari, da ne štejejo samo ugotovljena dejstva, temveč da je pomemben tudi sam videz. Ker ne zadošča samo, da je pravica res storjena, tudi videti mora biti storjena (tč. 25).

Ko človek, ki pravzaprav niti ne rabi biti pravnik, to prebere, mu je seveda popolnoma jasno, da v okoliščinah primera, kot je Novičev, katerega dejstva sem samo na kratko povzel v uvodu, isti sodniki, ki so Noviča že pravnomočno obsodili, pa magari z najboljšimi pravnimi in človeškimi nameni, pa je bila njihova sodba spoznana za protipravno, ne morejo še enkrat v isti zadevi, z istimi dejstvi soditi istemu obtožencu na način, ki bi v javnosti vlival zaupanje v njihovo sojenje. Kdor je nekoga protipravno obsodil, sploh na način in v okoliščinah, kot so Novičeve, mu ne more še enkrat objektivno nepristrano v očeh javnosti, kaj šele obtoženca, soditi. Zato je vrhovno sodišče tudi naložilo sojenje pred novim sodnikom prvostopenjskega sodišča in ta zahteva se, zaradi narave stvari, mora raztezati tudi na višje sodišče.

Izločitev sodnika ne pomeni nič slabega
Če se motim, ker nisem dovolj razumen razumni človek, me seveda popravite. Vendar če se ne, potem pa priznam, da ne razumem, zakaj za boga svetega imate slovenski sodniki, od ustavnih, vrhovnih, višjih in okrožno/okrajnih, take zadržke do svoje izločitve. Pa saj vaša izločitev, ker ste po pravu pač objektivno pristrani glede na okoliščine nekega primera, ne pomeni nič slabega o vas kot subjektu, nosilcu institucionalne funkcije, in še manj o vas kot človeku. Izločiti se ni nič osebnega, (včasih) je to institucionalna dolžnost v igri, ki jo imenujemo pošteno sojenje.

Foto: STA

Prav tako, povsem drugače, kot v odgovoru na zahtevo po izločitvi zagovornikov navaja tožilstvo, zahteva po izločitvi in izločitev sama, sploh pa v okoliščinah primera Novič, ne pomeni spodkopavanja avtoritete sodišča in sodečega senata. Obratno: izločitev v tem primeru bi, vsaj deloma, povrnila zaupanje v javnosti, da ljubljansko sodišče lahko pošteno in pravno pravilno razsodi v zadevi Novič. Zavrnitev izločitve in posledično sojenje po istem senatu pa pomeni točno nasproten izid. Je še ena kaplja pelina za obtoženca ter še dodatna voda na mlin tistim, ki slovensko sodstvo zmerjajo s krivosodjem in mafijo. Škoda. Res škoda.

Matej Avbelj, Ius-info