fbpx

Pred 75 leti so komunisti izvedli prvo volilno prevaro

Predvolilno zborovanje (Foto. Arhiv Demokracije)

Na Martinovo, 11. novembra, je minilo 75 let od prvih “demokratičnih volitev” v nekdanji Jugoslaviji, katere del je bila tudi Slovenija. Šlo je za pravo tragikomedijo, volitve so bile velika komunistična prevara. Za poznavalce razmer seveda nič novega.

Podrobnosti o “prvih demokratičnih” volitvah v novi Jugoslaviji 11. novembra 1945 je v Zgodovinskem časopisu številka 51 iz leta 1997 opisal avtor Martin Šteiner.

Železne kroglice in lesene skrinjice
Zapisal je, da je bilo že med drugo svetovno vojno, leta 1943, na II. zasedanju Avnoja v Jajcu sklenjeno, da se Petru II. Karađorđeviću prepove vrnitev v domovino, o vprašanju povojne ureditve v Jugoslaviji pa bo odločilo ljudstvo z lastno voljo po osvoboditvi. Avgusta 1945 so nato na III. zasedanju Avnoja v Beogradu sprejeli najpomembnejše zakone z izvedbo volitev, in sicer zakon o volilnih imenikih, zakon o ustavodajni skupščini in zakon o volitvah narodnih poslancev. Starostno mejo za volitve so prvič spustili na 18 let (pred tem je bila 21 let), vojaki oziroma borci pa so imeli volilno pravico ne glede na starost.

Določeno je bilo, da bodo volivci glasovali z železnimi kroglicami v lesene skrinjice. Ker se je opozicija odločila, da na volitvah ne bo nastopila, so na volišču uvedli še skrinjico brez liste, t. i. črno skrinjico, ki je simbolizirala kralja in nasprotnike takratnega partijskega režima. Vanjo so lahko oddali svoj glas tisti, ki niso želeli voliti kandidatov Titove Ljudske fronte. S tem je komunistična partija želela narediti volitve legitimne. Vnesli so tudi dodaten varnostni element, glasovi, oddani v “črno skrinjico”, se niso upoštevali. To pa pomeni, da so lahko bili izvoljeni samo kandidati Ljudske fronte oziroma da kandidati, ki so kandidirali na njenih listah, niso mogli izgubiti.

Manipulacije in partijska navodila
Kot eden pomembnejših predvolilnih postopkov je bil tudi vpis v volilne imenike, ki so določali, kdo ima volilno pravico in kdo ne. Prav z volilnimi imeniki je takratna oblast nato precej manipulirala, domnevnih nasprotnikov preprosto niso uvrstili v volilni imenik. S tem so jih povsem onemogočili. Zakon o volilnih seznamih je tako postal novo močno orožje v boju za odstranitev po njihovem mnenju ljudskih sovražnikov iz javnega življenja.

Poleg zakona in uradnega obvestila, ki ga je objavilo ministrstvo za konstituanto, so obstajala še posebna partijska navodila aktivistom za sestavljanje volilnih imenikov, ki so jih poslali okrajnim komitejem komunistične partije.

Ta navodila so se nanašala na čiščenje volilnih imenikov. Določala so, da morajo biti volilne komisije sestavljene iz zanesljivih in spretnih tovarišev in tovarišic. Partija je zahtevala, da krajevni narodni odbori oziroma okrajne komisije za sestavljanje imenikov odgovarjajo za čistost volilnih imenikov. Zanimivo je tudi, da je bila 9. avgusta 1945 potrjena amnestija za “skesance”, vendar pa jim ta ni dala tudi volilne pravice. Če se je kdo pritožil, je bil deležen še posebne čistke. “Čim temeljitejša bo naša čistka, tem popolnejša bo zmaga prave ljudske demokracije,” je sporočala železna partijska roka. Povedano drugače, kdor ni ustrezal partijskemu vrhu, so mu preprosto odvzeli volilno pravico.

Politične stranke da, a pod nadzorom partije
Partijski veljaki s Titom na čelu so se sicer zavedali, da bodo javnost težko prepričali, da so bile volitve demokratične, če je na njih obstajala možnost izvolitve le pripadnikov iz Titove Ljudske fronte. Njihova teza je bila, da je najbolje, če stranke so, ne smejo pa biti dovolj močne, da bi ogrozile pozicijo partije (Ljudske fronte). Zato so si v partiji že zaradi mednarodne legitimnosti želeli določeno udeležbo opozicije na volitvah, vendar se je to moralo zgoditi pod njenim nadzorom.

Delovanje strank je urejal zakon o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih. Formalni pogoji za normalno politično življenje so bili izpolnjeni in nekatere stranke so res obnovile delovanje. To so bile Demokratska stranka, Republikanska stranka in Socialistična partija Jugoslavije. Programi teh strank so temeljili na njihovih predvojnih programih, bili pa so med seboj zelo različni. Vsi pa so zagovarjali splošno, enako, neposredno volilno pravico in tajno glasovanje. Stranke so sicer programe prilagodile novonastalim političnim okoliščinam. Vodilna je bila seveda Ljudske fronta z nosilcem Josipom Brozom Titom, ki je imela izredno populističen program. V največji mogoči meri so tudi izrabljali situacijo, v kateri je bila država po vojni. Obljube so bile povsem nerealne.

Lista Titove Ljudske fronte za Slovenijo
Prišle so volitve. Na listi Titove Ljudske fronte za Slovenijo so kandidirali: Josip Vidmar, Edvard Kocbek, Josip Rus, Oton Župančič, France Bevk, Aleš Bebler, Josip Jeras, Stanko Cajnkar, Vlado Ambrožič, Pepca Kardelj, Stane Kavčič, Lidija Šentjurc, Franc Snoj, France Lubej, Tone Vidmar, Bojan Polak, Beno Kotnik, Pavel Lunaček, Alojz Mlakar, Ivan Novak, France Poglajen, Tone Hafner, Srečko Žumer, Tone Dolinšek in Janko Rudolf. Vsi kandidati so imeli še namestnike.

Za dan volitev je partija izdala tudi konkretne naloge svojim aktivistom. Poleg okrašenih voz i2n zastav na vsaki hiši so bila pomembna navodila o vzpostavitvi agitatorske ekipe v okrožju in v okrajih. Člani so nato obiskovali volivce, ki se niso udeležili volitev, na domu. Ta navada se je nato obdržala še na številnih poznejših volitvah, ko ni bilo prav nobeno presenečenje, da so partijski aktivisti obiskovali domove in ljudi bodisi pošiljali na volišče ali pa jim omogočili, da so glasovali kar pred njimi.

Volitev 11. novembra 1945 se je v Sloveniji udeležilo 92 odstotkov vseh volilnih upravičencev, za Ljudsko fronto jih je domnevno glasovalo 85 odstotkov. Koliko jih je glasovalo v resnici, se ne ve, spomnimo, da so ponekod kroglice kar presipavali iz skrinjice v skrinjico. Vsekakor pa je bil to neverjeten rezultat, boljšega je dosegel samo še severnokorejski voditelj Kim Džong Un, kakor je to maja 2014 v spletnemu Časniku zapisal Franci Koncilija.

Vida Kocjan