Aktivni državljan Vili Kovačič in nekdanji novinar Mitja Lomovšek sta nedavno proti sodniku Branku Masleši vložila kazensko ovadbo, v kateri mu očitata več kaznivih dejanj, od ponarejanja uradnih listin do protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja ter lažnega izdajanja za uradno osebo.
“Žal je stvar prišla tako daleč, da jo lahko razrešijo le organi pregona. Lahko le upamo, da bosta generalni direktor Policije Anton Olaj in vodja ljubljanskega tožilstva Katarina Bergant poskrbela za celovito in strokovno preiskavo ter podala ustrezne zaključke,” je nedavno izpostavil novinar. Da je ponarejanje listin kaznivo dejanje, pa je opozoril tudi notranji minister Aleš Hojs. “Po vsem, kar smo spremljali v zadnjih tednih, je očitno, da sodstvo samo ni zmožno nedvoumno potrditi verodostojnosti nekaterih listin in spričeval. Čas je, da sume o ponarejenih listinah preveri policija in te dokončno ovrže oz. spiše ovadbo,” je sporočil na Twitterju. Če ne drugače, pa bi postopek lahko romal na Evropsko sodišče za človekove pravice. Tja bi ga lahko vložil kdo od tistih, ki jim je Masleša sodil. Sodbo bi namreč lahko izpodbijal z razlogom, da je sodil sodnik, ki nima ustrezne izobrazbe. A pritožnik mora najprej izkoristiti vsa domača pravna sredstva, kar pomeni, da je treba pritožbo najprej vložiti na Ustavno sodišče RS. Po konvenciji mora država namreč imeti možnost, da najprej sama odpravi kršitev. Naj dodamo še, da nedavno objavljeni podatki ESČP kažejo, da je Slovenija glede na delež sodb z vsaj eno kršitvijo človekovih pravic uvrščena v sam vrh. Številke kažejo, da je delež sodb brez kršitev samo 8,31-odstoten.
Pogačnik: To sodi v sodno upravo
Po nedavni obrazložitvi predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča, češ da nimajo pristojnosti oziroma pravnih podlag za preverjanje izpolnjevanja pogojev za nastop sodniškega mandata, je pravnik dr. Miha Pogačnik poudaril, da kadrovske evidence in papirji sodijo v sodno upravo (60. in naslednji členi Zakona o sodiščih), ki jo vodi generalni sekretar Vrhovnega sodišča RS (61. a čl.). Ministrstvo za pravosodje pa ima službo za nadzor poslovanja sodišč, ki ima pristojnost nadzora nad sodno upravo (65. čl.). Na vprašanje, ali bodo uvedli nadzor, je dr. Pogačnik zapisal, da tega ne ve, bi bilo pa za slovensko pravosodje, ljudi in mednarodni ugled države dobro, da se vsak dvom čim prej odpravi. Zdi se pa, da se vprašanju, “gde je pečat” (kje je pečat, op. p.) v tej zadevi, ki je pravno lahko rešljiva, počasi in vztrajno dodaja vprašanje, “gde je ministar” (kje je minister, op. p.), je še pripomnil. Sicer je bil minister Marjan Dikaučič navzoč na nedavni nujni seji odbora za pravosodje. Namenjena je bila predvsem temam, ki se nanašajo na sodnika Branka Maslešo in njegovo izobrazbo, a zadeve ni komentiral. Zgovorno. Lahko bi rekli, da vrana vrani pač ne izkljuje oči.
Ostali brez odgovorov
Omeniti je treba, da odgovorov na novinarska vprašanja ni dobil spletni medij Siol, saj je vrhovno sodišče zavrnilo njihovo prošnjo, naj jim pošljejo odobritev Republiškega sekretariata za pravosodje in organizacijo uprave, ki ga je za pristop k pravosodnemu izpitu v Bosni in Hercegovini pridobil Masleša. Odgovorili so le, da “sodišče z zahtevnim dokumentom ne razpolaga, zato je bilo treba prosilčevo zahtevo zavrniti, saj niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZDIJZ, ker zahtevana informacija pri sodišču ne obstaja v materializirani obliki”. Ob tem je treba spomniti, da je ministrstvo za pravosodje v letu 2019 zapisalo, da v slovenskih predpisih ni pravne podlage za to, da bi se v Sloveniji priznaval pravniški državni izpit, opravljen v drugi državi. Ko je bil leta 1994 uveljavljen zakon o pravniškem državnem izpitu, pa je v prehodni določbi določeno: “Z izpitom po določbah tega zakona je izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih.” Na vrhovnem sodišču so še zapisali, da je bila dokumentacija, kako je bilo v konkretnem primeru preverjeno izpolnjevanje pogojev po zakonu o sodniški službi (ZSS) pri imenovanju v trajni mandat leta 1994, skladno z določili takrat veljavnega ZSS, poslana Sodnemu svetu RS – ki pa jim je sporočil, da te dokumentacije ni v njihovih arhivih. Z vrhovnega sodišča so omenjenemu spletnemu portalu tudi pojasnili: “Kot smo vam že večkrat pojasnili, gre pri tovrstnih podatkih za vprašanja, ki nikakor ne sodijo v pristojnost Vrhovnega sodišča RS. Prav tako vam je že bilo pojasnjeno, da je nabor podatkov, ki jih lahko sodišče kot delodajalec, oz. če gre za sodnika, organ, pri katerem ta izvaja sodniško funkcijo, zbira, obdeluje in posreduje, zakonsko omejen. Zakonodaja ne predvideva zbiranja ali posredovanja podatkov, ki so vezani na zasebno področje zaposlenih. Odgovor na tovrstna vprašanja vam lahko ponudi le oseba, na katero se ta nanašajo.”
Sodni svet podatkov ni našel
Novinarji Siola so namreč želeli pojasnilo, zakaj je Masleša sploh potreboval odobritev sekretariata za pristop k pravosodnemu izpitu – tako je namreč sodnik sam povedal, ko je razlagal, kako je potekalo njegovo opravljanje pripravništva in pravosodnega izpita. Vse, kar je povedal, naj bi bilo razvidno iz dokazil – ki jih sicer ni pokazal, jih pa “skrbno čuva”. Če vrhovno sodišče s temi dokumenti ne razpolaga, bi bilo seveda prav, da bi pojasnili tudi to, kje naj bi dokumenti bili. A sodni svet verjetno ni pravi naslov, čeravno bi tak odgovor lahko pričakovali. Vladimir Horvat je namreč tudi na nujni seji za pravosodje izpostavil, da je sodni svet iskal določene podatke tako o Masleši kot tudi o sodnici Jasminki Jaši Trklja, vendar pa podatkov v arhivih niso našli. Kdo ima te podatke, Horvat ne ve. “To ostaja nerazčiščeno,” je poudaril in povedal, da se bo svet s tem ukvarjal tudi na prihodnji seji.
Kaj je s tipografsko analizo?
Z diplomo Branka Masleše se že nekaj časa ukvarja tudi novinar Prava.si Luka Perš, ki meni, da jo Masleša ima, je pa precej nenavadno, da so se pojavile že tri njene različice. Tudi iz tega razloga se je obrnil na Univerzo v Sarajevu z nekaterimi vprašanji, in sicer ga je med drugim zanimalo, ali je pečat na tretji diplomi verodostojen. V slepem žigu na (domnevno) originalni diplomi naj ne bi bila črka Z, ampak obrnjena številka 2. Žig prav tako nima vidne zvezde ali letnika univerze. Poznavalci so namreč opozorili, da je v času SFRJ omenjeni pečat vseboval napis fakultete v latinici in latinsko ime Univerzitas Sarajevo vključno z letnico. Peršu se sum poraja tudi v zvezi z napisom Sarajevo in besedami, zapisanimi na datumu.
V kopijah diplom Pravne fakultete Sarajevo iz let 1974, 1977 in 1978 je namreč pisalo »V Sarajevu«, nato pa z besedami napisan datum. Enako je bilo opaziti tudi pri diplomi Filozofske fakultete Univerze v Sarajevu iz leta 1973 in diplomi iz leta 1985, na katerih je prav tako pisalo »V Sarajevu«. Novinarja medija Prava.si je torej zanimalo, ali je v času SFRJ na vseh diplomah takratnih fakultet v Sarajevu obstajal zapis »V Sarajevu« in je bil datum napisan s številkami; ali je bil v času SFRJ enoten žig za vse diplome vseh fakultet Univerze v Sarajevu; kateri žig je bil uporabljen za Pravno fakulteto v Sarajevu v obdobju 1973–1980; ali so pečati vsebovali zvezdo ali letnik fakultete; ali drži, da je njihova notranja revizijska služba prejela vlogo za diplomo Pravne fakultete št. 3227, ki vsebuje tipografsko analizo; ali je notranja revizijska služba sprožila ustrezne postopke, in če jih je, katere in kakšni so rezultati prejšnjih raziskav ter kaj je že preverjeno. Zanimivo bo videti, kaj bo odgovorila univerza – če sploh kaj.
Anamarija Novak