fbpx

Prva velika afera banke NLB v samostojni Sloveniji je bila afera “Sigma” – Danes se je v banki redko kdo sploh še spomni

Foto: STA

Afera iranNLBgate je v režimskih medijih še vedno premalo izpostavljena, čeprav je Grimsova komisija že v začetku junija prvič razkrila šokantne podatke o iranskem pranju denarja v največji slovenski banki med leti 2009 in 2010, ko se je čez bančne račune prelilo skoraj milijarda dolarjev in je za to vedel ves takratni slovenski politični vrh na čelu s predsednikom vlade Borutom Pahorjem. Letošnja afera, bržkone največja doslej v samostojni Sloveniji, je pozneje vodila v razkritje drugih povezanih bančnih afer – na Nov24TV smo tako pred dnevi ekskluzivno poročali o pranju denarja v newyorški podružnici stare Ljubljanske banke LBS ob koncu osemdesetih (takrat je Udba z neomejenimi finančnimi sredstvi reševala direktorja Vinka Mira, medtem ko je bila banka LBS spoznana za krivo oškodovanja ZDA), v Makedoniji pa je odjeknila velika afera pranja denarja v NLB-jevi podružnici, Tutunski banki. Po več kot desetletju pa je znova aktualna tudi afera Sigma, ki je leta 2003 odnesla takratnega šefa Ljubljanske banke Marka Voljča. V NLB se te afere nihče več ne spomni, ali pa se je ne želijo spomniti, v oddelku za odnose z javnostjo niti niso znali odgovoriti na nekatera izmed naših najenostavnejših vprašanj: Koliko je do danes NLB stal projekt Sigma? Kakšne so njegovi pozitivni učinki, ki se kažejo še danes? Lahko rečemo, da je bil nakup sistema Sigma ekonomsko upravičen? Je odškodninsko za nastalo škodo kdajkoli kdorkoli odgovarjal?

Naj spomnimo. V drugi polovici devetdesetih leto so v NLB sklenili prenoviti računalniški sistem. Potovali so po svetu in izbirali programe, na koncu pa so se jih odločili “nabaviti” v Avstraliji, toda že ob nakupu je imel zaradi drage naložbe marsikdo vrsto pripomb. Težava je bila tudi v tem, ker so skupaj s programom uvozili celo vrsto avstralskih programerjev, ki so za slabo opravljeno delo več mesecev živeli na račun NLB in posledično, ko je bilo treba banko dokapitalizirati, tudi slovenskih davkoplačevalcev.

Uvedba programa, imenovanega Sigma, je bila večkrat preložena na naslednje leto, vodstvo banke pa je zaradi slabega kadrovanja operativno vodenje prepustilo osebi, ki ni bila kos svoji nalogi. Ni skrivnost, da je bil glavni krivec za afero direktor Marko Voljč, ko se je kmalu po zagonu in posledičnem sesutju sistema leta 2003 izkazalo, da varčevalci niso mogli do podatkov o svojem denarju. Prizori dolgih vrst upokojencev, ki so v času poletnega vročinskega vala poleti 2003 čakali pred banko in pokojnine, ostajajo zapisani v spominu Slovencev.

Voljču sicer po odhodu iz NLB ni bilo hudega. Danes je predsednik nadzornega sveta Gorenja, skupaj s soprogo Romano Voljč Kovács pa prek kadrovske agencije iz Gorenja vsako leto ‘povlečeta’ okoli 300 tisoč evrov.

Foto: STA. Marko Voljč. Glavni akter afere Sigma.

Guverner Mitja Gaspari napovedal zaščito komitentov na stroške banke
Tehnološka kriza v NLB se je pravzaprav začela s 30. junijem 2003, ko se je iztekel zakonsko določeni rok za uvedbo novih transakcijskih računov. Številni strokovnjaki so tedaj trdili, da za težave v osnovi niso bile krive sistemske napake programa Bancs, pač pa predvsem številne napake vodstva banke, ki se je uvajanja TRR lotilo prepozno, predvsem pa napačno – namesto, da bi se najprej lotilo prenosa tehnologije za aktivne račune, so želeli narediti vse naenkrat. Čeprav je bila glavna kriza v nekaj tednih odpravljena, se je hitro začelo govoriti tudi o odškodninah. Tedanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari (BS je elegantno dvignila svoje roke od morebitne sokrivde v aferi) je napovedal absolutno zaščito pogodbenih partnerjev, tj. komitentov, tudi na stroške banke.

Marko Voljč se je do konca leta 2003 soočal s tako hudimi pritiski zgrožene javnosti, da je januarja leta 2004 dal odstop, ki ga je nadzorni odbor sprejel, na položaju pa ga je nadomestil Marjan Kramar. Vse od njegovega prihoda na čelo banke se je NLB skupal otresti »stigmatiziranja« oz. doseči, da se v javnosti preneha za težave pri uvajanju nove informacijske tehnologije v NLB uporabljati ime Sigma. Že leta 2004 je sicer časnik Dnevnik poročal, da je Projekt Sigma NLB stal okoli 18 milijard tolarjev (ob upoštevanju inflacije približno 150 tisoč evrov), po besedah piarovke Mojce Strojan pa so se hitro pokazale kvalitete tega projekta. Strojanova je še danes predstavnica za odnose z javnostjo na NLB, v sredo smo ji zastavili nekaj vprašanj na to temo, a dobili bolj malo odgovorov.

Foto: Arhiv Nova24TV.

V NLB nimajo odgovorov na ključna vprašanja – nanja bodo poskušali odgovoriti v prihodnjih dneh
Koliko je do danes NLB skupaj stal projekt Sigma? Od kdaj je nemoteno vključen v sistem delovanja (je pozneje še prihajalo do težav)? Kakšne so njegovi pozitivni učinki, ki se kažejo še danes? Lahko rečemo, da je bil nakup sistema Sigma ekonomsko upravičen? S katere smeri so na Voljča prihajali največji politični pritiski, da je odstopil, predvsem pa – je odškodninsko za nastalo škodo kadajkoli kdorkoli odgovarjal? Kakšni zneski so bili izplačani komitentom?

“Težko je danes karkoli rekonstruirat, saj je to že toliko let nazaj. Marko Voljč je resnično odstopil zaradi tega razloga, zaradi neuspešnega uvajanja tega sistema. Banka je takrat v nekaj tednih vse težave sanirala, sicer s svojimi komitenti ne bi mogla poslovati. Za stranko je en dan takega nasmisla nesprejemljiv, res pa je, da je trajalo več tednov,” nam je povedala Strojanova, ki pravi, da se z afero Sigma nihče več ne ukvarja, saj je v banki po njenih besedah le še peščica ljudi, ki bi zadevo poznali. Je pa Sigma postala urbana legenda.

Strojanova je sicer obljubila, da bo skupaj s sodelavci v nekaj dneh poskušala odgovoriti na vsa naša vprašanja. Prav veliko jih, tako pravi, iz drugih medijev ni dobila niti v povezavi z afero iranNLBgate.

T. F.