fbpx

Radikalno politiko umorov civilnega prebivalstva je narekoval Kardelj z Zdenko Kidrič

Radikalno politiko umorov je narekoval Edvard Kardelj skupaj z Zdenko Kidrič,” je na okrogli mizi ob dnevu spomina na vse žrtve komunizma dejal zgodovinar dr. Jože Možina, ki je ob tem prisotnim pokazal njuno korespondenco, v kateri so navodila o ubijanju slovenskega civilnega prebivalstva zelo jasna. “Komunistični revolucionarji so že do konca leta 1941 ubili okoli sto domačih ljudi. Vzporedno z vojno tujih sil je izbruhnila še državljanska vojna. Razkol se je zgodil takrat, ko bi moralo biti združevanje proti okupatorju najbolj pomembno,” pa je izjavila dr. Tamara Griesser Pečar.

Vlada Republike Slovenije je razglasila, da se 17. maj v Sloveniji obeležuje kot nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma. V ta namen je v Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine Slovenije potekala okrogla miza, na kateri so sodelovali dr. Jože Možina, dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Jože Dežman.

17. maja 1942 se je na Slovenskem zgodil prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov, ko so partizani v soteski Iške, južno od Ljubljane, umorili 53 oseb, povečini pripadnike slovenskih Romov. Ta vojni množični zločin je prvi v vrsti mnogih, v katerih je komunistično partizansko gibanje zagrešilo hude vojne zločine in zločine proti človečnosti nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi vojnih ujetnikov. Ti zločini so dosegli vrh po koncu druge svetovne vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15.000 oseb oz. en odstotek prebivalstva tedanje Slovenije.

Izhajajoč iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih ter sledeč naporom, da se prepreči ponovitev najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine, je Vlada Republike Slovenije določila, da se 17. maj vsako leto obeleži kot nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma.

Z zloglasnim odlokom se je pričelo teroriziranje Slovencev
Prva je na okrogli mizi spregovorila dr. Tamara Griesser Pečar, ki je uvodoma povedala, da je Edvard Kardelj že leta 1940 zapisal, da bodo komunisti šli v oborožen spopad le, če bo to v interesu revolucije, kar se je na koncu tudi izkazalo za resnično. “Vsi protikomunisti pa naj bi bili kasneje uničeni,” je ob tem dodala Griesser Pečarjeva, ki je v nadaljevanju tudi predstavila nekaj sklepov OF, ki so privedli do najzloglasnejšega odloka. To je bil zaščitni odlok, ki je imel dolgoročne posledice, saj je uvajal strog revolucionarni sistem in je bil temelj revolucionarnega sodstva. “Za komuniste je bil ta odlok temelj za teroriziranje države. S tem odlokom so komunisti tudi želeli legitimirati ubijanje Slovencev. Zaščitni odlok je tudi določal posebna tajna sodišča, kjer obtoženi ni dobil možnosti zagovora in se na obtožbe tudi ni mogel pritožiti. Niti se ni vedelo, kdo, kdaj in kje se bo sodba izrekla. Imena žrtev je obsodila partija,” je povedala Griesser Pečarjeva in ob tem dodala, da so pravniki povedali, da je bil zaščitni odlok izdan v nasprotju z mednarodnim pravom, saj se je ljudi smrtno kaznovalo za kakršno koli dejanje brez tehtnih razlogov.

V zaključku razprave je Tamara Grisser Pečar povedala, da je likvidacije izvajala VOS, ustanovljena avgusta 1941, in da se je v jeseni 1941 poleg okupacije razvila tudi komunistična revolucija: “Komunistični revolucionarji so že do konca leta 1941 ubili okoli sto domačih ljudi. Vzporedno z vojno tujih sil je izbruhnila še državljanska vojna. Razkol se je zgodil takrat, ko bi moralo biti združevanje proti okupatorju najbolj pomembno.”

Politiko umorov je narekoval Kardelj z Zdenko Kidrič
Nato je nadaljeval dr. Jože Možina, ki je povedal, da je radikalno politikov umorov narekoval Edvard Kardelj skupaj z Zdenko Kidrič in ob tem prisotnim pokazal njuno korespondenco, v kateri so navodila o ubijanju slovenskega civilnega prebivalstva zelo jasna: “VOS je ubijal ljudi, ki niso imeli nobene povezave z uporom proti partizanom. Človeško življenje ni dragoceno samo danes, ampak je bilo dragoceno tudi takrat. Vrhunec komunističnega začetnega zastraševanja je bil genocid nad Romi, ki pa je bil skoraj pozabljen. Ta dan, vrhunec vse te norosti, 17. maj (1942), pa je postal dan, ko se spominjamo vseh žrtev komunističnega režima,” je dr. Možina objasnil, zakaj je 17. maj postal nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma, ter prisotne opomnil: “Takšnega zločina do takrat ni storil noben okupator, ampak maloštevilčna komunistična gverila. Del romskih družin so komunisti zajeli že pred 17. majem 1942 in jih že takrat pomorili. Toda 17. maj je res okruten. Ta pogrom nad Romi še ni celovito zgodovinsko obdelan. Posmrtni ostanki pomorjenih še vedno čakajo na pokop, saj ljubljanski župan Janković zavrača pokop.”

Ob koncu je dr. Jože Možina predstavil grafe, ki prikazujejo dinamiko žrtev v Ljubljanski pokrajini: “Prve mesece okupacije se ni zgodilo nič kaj takega in ni bilo nobenih žrtev. Žrtve začnejo naraščati zaradi komunistične gverile proti slovenskemu prebivalstvu.” Dr. Možina je ob tem dodal, da mu ni znano, da bi bil zaradi komunističnih zločinov proti slovenskemu narodu kdor koli kaznovan, prej bi lahko rekli, da je bil nagrajen.

Kot zadnji je prek kratkega videonagovora prisotne pozdravil tudi dr. Jože Dežman, ki je povedal, zakaj je bil 17. maj izbran za obeleževanje nacionalnega dneva spomina na vse žrtve komunizma, ter dodal, da moramo v Sloveniji postaviti dokazno zakladnico komunističnih zločinov ter z dialogom posegati v družbeno sfero, da bomo lahko ovrednotili pretekle kršitve človekovih pravic in zavarovali človekove pravice v prihodnosti.

Peter Truden