fbpx

V prvem komunističnem pomoru civilistov pobili 53 ljudi – povečini Romov

Grob pobitih Romov v Iški, kjer je tudi okostje otroka. (Foto: Twitter)

17. maja 1942 se je na Slovenskem zgodil prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov, ko so partizani v soteski Iške, južno od Ljubljane, umorili 53 oseb, povečini pripadnikov slovenskih Romov. 

Komunistično nasilje je na ozemlju današnje Republike Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov. Komunistično nasilje pa je v desetletjih komunistične vladavine z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije.

Komunistični umori posameznikov in družin so se pričeli jeseni leta 1941. Prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov pa se je zgodil 17. maja 1942, ko so partizani v soteski Iške, južno od Ljubljane, umorili 53 oseb, povečini pripadnikov slovenskih Romov.

Začelo se je z Romi in nadaljevalo z množičnimi poboji
Pomor 17. maja 1942 v Iški je podrobno raziskan in zgodovinsko dokumentiran. Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč je leta 2017 izvedla izkop posmrtnih ostankov žrtev, povzročitelji so znani.  Partizani 1. čete Šercerjevega bataljona so tega dne umorili 53 oseb, 49 oseb romske ter 4 osebe slovenske narodnosti. Edina Rominja, ki je ušla pomoru v Iški, je bila nato umorjena na Gornjem Igu. Med žrtvami je bilo 26 odraslih (nad 20 let), 2 mladostnika (15–17 let) in 24 otrok (pod 15 let). Med 26 odraslimi je bilo 14 moških in 12 žensk, med katerimi je bila ena na koncu 8. meseca nosečnosti. Večinoma gre za mlajše ljudi, stare med 20 in 30 leti.

Huda jama pri Laskem,morisce in povojno grobisce (Foto: STA)

Huda jama pri Laškem, povojno morišče (Foto: STA)

Ta vojni množični zločin je prvi v vrsti mnogih, v katerih je komunistično partizansko gibanje zagrešilo hude vojne zločine in zločine proti človečnosti nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi vojnih ujetnikov. Ti zločini so dosegli vrh po koncu druge svetovne vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15 tisoč oseb oz. odstotek prebivalstva tedanje Slovenije. Poleg tega je bilo spomladi 1945 in tudi pozneje na območju Republike Slovenije umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov hrvaške, nemške, srbske, črnogorske, bošnjaške, italijanske in drugih narodnosti.

Republika Slovenija je v procesih tranzicijske pravičnosti nekaterim svojcem umorjenih izplačala simbolne odškodnine in jih rehabilitirala, raziskanih in urejenih je dobršen del prikritih morišč in grobišč, slovenske žrtve so večinoma poimensko popisane. Toda še vedno ni splošno uveljavljena pravica do groba in spomina za vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in komunističnega terorja po njej. Nasprotno, prav v primeru romskih žrtev iz Iške je pravica do groba še vedno grobo teptana.

V javnem spominu prav tako ni uveljavljen spoštljiv spomin na trpljenje več sto tisoč prebivalcev Slovenije, ki so bili žrtve drugih oblik komunističnega nasilja med in zlasti po drugi svetovni vojni. Gre za več deset tisoč beguncev, izgnancev tako slovenske kot nemške in italijanske manjšine, za več kot sto tisoč žrtev nasilja tajne politične policije, za žrtve koncentracijskih, delovnih in drugih taborišč, stalinističnih sodnih procesov in drugih oblik brezpravja. V več sto tisoč lahko štejemo žrtve razredne vojne proti zasebni lastnini, zasebnemu podjetništvu, boja proti veri in cerkvi ter zaradi kolektivizacije kmetijstva. Prav tako še niso preštete žrtve vseh, ki so skušali ohraniti svojo svobodo in prepričanje v nasprotju z voljo komunističnih oblasti.

Junaki upora utonili v pozabo
Veliko teh, ki so se v kakršni koli obliki uprli komunističnemu sistemu in enoumju, je utonilo v pozabo. Čeprav je Republika Slovenija sprejela določene ukrepe tranzicijske pravičnosti, še nima dneva, s katerim bi počastili smrtne in druge žrtve komunizma v Sloveniji. Samostojna država Slovenija je bila leta 1991 utemeljena na temelju obsodb vseh totalitarizmov, tudi na temelju obsodbe zločinov komunizma. Tudi Evropska unija je utemeljena na obsodbi vseh totalitarizmov. Žrtve drugih dveh totalitarizmov, nacionalnega socializma in fašizma, so dobile v narodovi zavesti zaslužen spoštljiv spomin. Med drugim je Vlada Republike Slovenije februarja leta 2008 razglasila 27. januar kot nacionalni dan spomina na žrtve holokavsta. Republika Slovenija je prav tako prek različnih praznikov in spominskih dni ter drugih ukrepov zagotovila, da se upor zoper okupatorja med 2. svetovno vojno ustrezno obeležuje ter ohranja kot pozitivna vrednota v narodovem spominu.

Žal pa samostojna Republika Slovenija vedenja o razsežnosti komunističnega nasilja kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih ni zmogla v zadostni meri vnesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno ali celo čedalje bolj nepieteten. Vse glasnejši so celo medijsko podprti pozivi k ponovitvi najstrašnejših oblik komunističnega nasilja. Izhajajoč iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijihm ter sledeč naporom po preprečitvi ponovitev najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine, je Vlada Republike Slovenije določila, da se 17. maj  vsako leto obeleži kot nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma.

Sara Kovač