Določen del prebivalstva tudi po skoraj 30 letih od razpada Jugoslavije še vedno razkraja kronična nostalgija po časih, ki jih nekateri prikazujejo kot “dobre stare čase”, o katerih vladajo neka zmotna prepričanja o zlatih časih, poštenju in pravici, slogi in resnici. Dejstvo pa je, da so direktorji različnih podjetij v komunistični Jugoslaviji nakradli ogromne količine denarja, nato pa pobegnili v tujino. V nadaljevanju razkrivamo informacije iz poročila jugoslovanskega sveta za ustavno ureditev.
Jugoslovanski svet za ustavno ureditev, ki se je med drugim ukvarjal tudi z likvidacijami političnih nasprotnikov, je leta 1974 pod drobnogled vzel tudi ekonomski sektor. Izkazalo se je namreč, da si je skoraj tretjina vseh takratnih direktorjev podjetij in bank v Jugoslaviji napolnila lastne žepe in nato kratko malo pobegnila v tujino. Med njimi je bilo 50 generalnih direktorjev jugoslovanskih bank.
Rdeči direktorji so kradli kot srake, nato pa pobegnili v tujino
“Dejstvo je, da se je izvažal naš kapital, da so se odvzemale milijarde in milijarde našega denarja, kar je šlo v žep emigrantov” zunaj Jugoslavije. Svetu v štirih letih raziskovanja nikoli ni uspelo ugotoviti natančnega zneska, ki je na takšen način poniknil v tujini.
S stanjem v takratni držav ni bil zadovoljen niti takratni drugi mož komunistične partije Stane Dolanc, ki je nastalo situacijo označil z besedami: “Mi preganjamo človeka, ki je ukradel sto tisoč dinarjev, in ga zapiramo za dve leti, a tu gre na stotine milijard v take situacije, ki trajajo petnajst let.” Seveda je bila v skladu s pričakovanji edina rešitev, ki so jo komunisti poznali, nastavljanje lastnih kadrov. Bolj kot kompetence pa je bila pomembna politična pripadnost. Tisti v partiji so lahko tudi brez ustrezne izobrazbe in znanja kaj hitro napredovali do raznih “direktorskih” mest. To je bil poleg neučinkovitega socialističnega centralnega planiranja še dodaten razlog, da je režim ekonomsko propadel.
Ivan Šokić