Sem eden bolj uveljavljenih političnih analitikov v državi in pogosto nastopam v medijih. Nekateri se z mojimi analizami ne strinjajo, nekateri pravijo, da itak nimam pojma o politiki, a večina mi le prizna, da se spoznam na področje, na katerem sem se tudi medijsko uveljavil. Običajno so z mojimi nastopi in komentarji zadovoljni tudi tisti novinarji, ki mi ponudijo prostor. Že nekaj let pa sem s strani enega medija deležen skoraj popolne blokade, saj me zelo redko spustijo na njihov ekran.
Pred leti sem bil kar pogosto na TV Slovenija, od Studia City do Odmevov. Zadnja leta pa so nastopi izjema in kolegi so mi že pred časom razložili, zakaj. Slovenija ima namreč neko osebo, ki bi bila rada glavna urednica vsega, kar se v državi dogaja. Nekoga, ki svoje osebne spore dviguje na raven vprašanja nacionalnega interesa in vse, ki se ji pri tem ne klanjajo in sodelujejo, zelo hitro popljuva. Ko sem pred časom srečal kolege s tega javnega servisa, so mi tiho povedali, da so tisti, ki si me upajo povabiti na televizijo, zelo hitro deležni brutalnih pritiskov Eugenije Carl. In ker se njenega vpliva na vodstvo televizije bojijo, so se mi raje opravičili in prosili za razumevanje.
Tudi nekateri kolegi z drugih medijev so mi pred časom povedali, da se je Eugenija Carl z nekaterimi kolegicami s te iste javne televizije trudila doseči celo mojo popolno medijsko blokado. Govorile so jim, naj me nehajo spraševati za mnenje, in pri tem razlagale, da delam za Popoviča, da sem zelo kritičen do medijev nasploh in še in še. Ti prijatelji so me spraševali, če so te gospe s televizije pri zdravi pameti. Priznali pa so, da se kakšne od njih kar malo bojijo. No, posledica tega poskusa kampanje proti meni je bila, da so mi drugi mediji še bolj široko odprli vrata.
Nazadnje je njeno delovanje le preseglo prag strpnosti njenih kolegov in eni najbolj uglednih novinark v državi, Rosviti Pesek, je bilo očitno dovolj. Javno je napisala, da ima dovolj Eugenije Carl in njenih metod delovanja ter kritik drugih kolegov. Rosvita Pesek je bila deležna napada Eugenije Carl, ker je za komentar odstopa predsednika vlade vprašala vodjo opozicije. V kateri normalni državi bi ena normalna novinarka kritizirala to, da se za komentar odstopa premierja vpraša šefa opozicije? V kateri normalni državi bi ena navadna novinarka imela pravico, da javno pljuva po uredniških odločitvah svoje televizijske hiše? V nobeni. Povsod bi dobila brco v rit in odpoved.
Ko je bilo Rosviti Pesek dovolj in je na Facebooku to tudi napisala, je Eugenija Carl jasno razkrila, kaj jo moti. Moti jo, da si na državni televiziji, ki jo plačujemo z obveznim davkom, nekdo upa za mnenje vprašati nekoga, ki ga ona sovraži, pa četudi gre za vodjo opozicije in enega glavnih favoritov za zmago na letošnjih volitvah. A ne samo to, moti jo tudi – in v tem delu sem se prepoznal tudi sam, pa upam, da nisem preveč prevzeten –, ko za komentiranje vabijo tiste, ki so javno žalili in diskreditirali novinarje (beri: njo osebno).
Ime česa je Eugenija Carl? Ime samovolje nekaterih, ki zasedajo vplivne položaje in to zlorabljajo za osebno agendo. Ime Slovenije vrtičkov, Slovenije neprofesionalnosti, ime zatohlosti te naše države. Upam, da bo tudi na državni televiziji ostala vsaj peščica tistih, ki so dovolj pokončni, da ne podležejo njenim pritiskom. Upam, da čez nekaj let Eugenija Carl ne bo več ime ničesar. Upam, da bomo v tej Sloveniji enkrat že zadihali nekaj svežega zraka. In če želimo odprto in pluralno družbo, morajo biti z odgovornih položajev umaknjene razne Eugenije Carl te Slovenije. Nekako čutim, da se le bliža ta dan. V kratkem bo priložnost za spremembe. Ne zamudite je.
Sebastjan Jeretič