Obletnica t. i. Rimske pogodbe, ki pomeni začetek procesa združevanja evropskih držav v sedanjo Evropsko unijo, sproža številne pomisleke, ki smo jih v zadnjem času že nekajkrat pretresli. Tudi v luči porasta evroskepticizma ter možnosti, da Evropska unija ob morebitni zmagi njenih nasprotnikov v posameznih članicah lahko razpade, če bi brexitu sledil izstop še katere od njenih ustanovnih članic. A kot je opozoril predsednik SDS Janez Janša na Pučnikovem simpoziju prejšnji teden, moramo biti pripravljeni tudi na možnost razpada EU.
Dejstvo je, da je EU že pred migrantsko krizo doživela pretres v svojem finančnem sistemu, ko se je pokazalo, da je sama močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen – Grčija. Ista država kasneje ni bila zmožna zaščititi meja pred navalom migrantov in jih je po liniji najmanjšega odpora »pošibala« v notranjost, podobno so ravnale tudi nekatere druge države, vključno s Slovenijo. Dejstvo je tudi, da je bilo glede migrantov tudi precej nasprotujočih se informacij ter protislovnih odločitev – medtem ko je nemška kanclerka Angela Merkel vabila migrante, je hkrati govorila o tem, da mora Evropa reševati humanitarno katastrofo, češ da gre za begunce, ki bežijo pred vojno v Siriji (ne glede na to, da so bili to v glavnem moški, ki so razpolagali s precejšnjimi vsotami denarja). In to še ni vse: nenadoma pravila za vstop v schengensko območje niso več veljala, breme migrantskega pritiska pa naj bi si s sistemom kvot razdelile kar vse članice Evropske unije ne glede na to, da je »vabilo« prišlo le od ene. To pa je tudi tisto, kar je ob referendumu o izstopu Velike Britanije iz EU prevagalo tehtnico na stran brexita. Britanci so lahko samo nejeverno zmajevali z glavami, ko so gledali posnetke migrantov, ki so brez težav prišli na ozemlje – Slovenije.
Toda ozadje takšnega dogajanja nam je v zadnjem času za širšo javnost razložil publicist in nekdanji minister Žiga Turk, in sicer na nedavnem akademskem forumu “Vizije Evropske unije in Slovenija” v Ljubljani. Turk je namreč spomnil na tri vizije, ki se soočajo znotraj Evropske unije. Po njegovo je združena Evropa kot utopija rezultat progresivnega in tehnokratskega pogleda na EU, ki sta sčasoma spodrinila izvornega, ki je bil konservativen. Progresivna vizija, ki so jo razvili Spinelli, Tindermans in Delors, si EU predstavlja kot naddržavno tvorbo in kot orodje za uveljavljanje “naprednih” socialnih in razvojnih politik, človekovih pravic, pravic manjšin in podobno, ta red bi gradili od zgoraj navzdol. “To razsvetljevanje zaostalih članic z ‘naprednimi’ idejami naj bi korak za korakom pripeljalo do razgradnje ‘nazadnjaških’ konceptov, kot so menda družina, domovina in Bog. Družino bomo relativizirali, namesto domovine naroda bodo administrativne enote Unije ali pa bo nastala celo unija regij, Bog pa se iz ustave seveda črta.” Ne glede na to, da je bila Rimska pogodba slučajno podpisana na praznik Gospodovega oznanjenja (25. marca), ki je hkrati velik Marijin praznik (navsezadnje dvanajst zvezdic na evropski zastavi namiguje prav na Marijo in krščanstvo, ne glede na siceršnjo protestantsko skepso do Odrešenikove matere). Progresivni viziji je precej blizu tudi tehnokratska vizija, ki jo pooseblja Jean Monnet in rešuje konflikt med progresivci in konservativci s pomočjo depolitizacije. “‘Stroka’, ne politika, ima vse odgovore. Stroka pravi, da je tesneje boljše. Ali z besedami Jeanna Monneta: ‘Evropske narode je treba voditi v smeri superdržave, ne da bi ti vedeli, kaj se dogaja. To je mogoče doseči s postopnimi koraki, ki imajo ekonomsko kamuflažo, a ki bodo neustavljivo vodili proti federaciji’,” pojasnjuje Žiga Turk. Nasprotno pa konservativna vizija Schumana, De Gasperija in Adenauerja črpa navdih v konservativnem spoštovanju tradicije. “Omenjeni možje so zagovarjali zvezo suverenih nacionalnih držav s kar se da globoko subsidiarnostjo – prenašanjem pooblastil na čim nižji lokalni nivo. V praktičnem smislu jih je zanimal mir, zato so podpirali prost in odprt trg. V presežnem smislu so EU videli kot dediča evropske krščanske civilizacije.” Leta 1958 je zato Robert Schuman še govoril o “skupnosti ljudstev, globoko zakoreninjenih v osnovnih krščanskih vrednotah”. Ta vizija se je v zadnjem obdobju znašla v ozadju, prevladovali so tehnokrati in progresivci.
To pa seveda ni razlog, da je EU potrebna razgradnje
Ker Lizbonska pogodba predvideva dokaj ugoden status Slovenije (kot majhne države) v EU (tudi preko sistema odločanja, kjer imajo tudi manjše države enakovreden glas), predvsem pa zaradi finančnih dotacij oz. črpanja evropskih sredstev bo verjetno še vedno prevladal pozitiven pogled na EU. Navsezadnje že zaradi tega, ker je vstop Slovenije v schengensko ter evroobmočje olajšal pot v tujino ter plačilni promet, že pred tem pa so bile odpravljene tudi carinske dajatve na blago, uvoženo iz drugih delov EU. Postavlja pa se vprašanje, kakšno vlogo naj ima Evropski parlament, ki deluje precej blizu načela “en človek, en glas”. Kot je nedavno pojasnil Janša, je udeležba na volitvah v Evropski parlament nizka, saj ljudje EU vidijo predvsem kot zvezo nacionalnih držav, kjer se dajo nekatere stvari s skupnimi politikami bolje urejati, kjer se da širiti prostor svobode, kjer je možno zagotoviti večjo varnost – ne vidijo pa je kot osnovno celico demokracije. Zadnji konfliktni dogodki, povezani z evropskimi poslanci iz konservativne EPP, pa kažejo na zagato, ki se kaže v konfliktu med t. i. mainstream konservativci ter t. i. alternativno desnico (alt-right). Izkazalo se je, da so evropski poslanci morda nekoliko prešibko povezani s svojo volilno bazo ter njenim mnenjem, zato so toliko bolj podvrženi “mainstream” stališčem politične grupacije, ki ji pripadajo (tj. Evropska ljudska stranka – EPP). Kako zagaten je lahko takšen položaj, dokazuje primer, ki ga je na Pučnikovem simpoziju omenil Dimitrij Rupel, in sicer v zvezi s katalonskim ministrom, ki si seveda želi samostojne in neodvisne Katalonije, vendar ima svojega glavnega nasprotnika v Madridu, kjer pa je na oblasti sestrska stranka iz EPP. Kako torej ravnati v takem primeru, ko želi slovenska stran na podlagi pravice do samoodločbe isto pravico priznati tudi drugim narodom (Kataloncem, Škotom itd.)? To je le eden od primerov, v katerem je slovensko zastopstvo v EPP lahko med kladivom in nakovalom. Vsekakor pa je potrebno prav zato izboljšati komunikacijo med evropskimi poslanci in slovensko javnostjo, a kaj, ko je zanimanje slovenske javnosti za evropske teme praviloma zelo šibko. Zato pa se na drugi strani krepi predsodek, da smo samo nekaj let po osvoboditvi od Beograda slednjega kmalu zamenjali za Bruselj …
EPP nazaj h koreninam
Vsekakor pa je prav EPP najprej poklicana, da se vrne h koreninam, ki so jih začrtali Schuman, Adenauer in de Gasperi. Še zlasti to velja za Roberta Schumana, ki ga je v svoji knjigi “Globoko ukoreninjen” – sedaj tudi v slovenskem prevodu (o tem v intervjuju v aktualni številki Demokracije govori tudi Igor Senčar) – predstavil Jeffa Fountain. Schuman je po njegovem predlagal red, ki temelji na sodelovanju, na zbližanju nacionalnih interesov v prizadevanje k skupnemu cilju. “Ugotoviti je treba dejstvo medsebojne odvisnosti. Dejanja enega imajo vpliv na drugega. Sodobni izzivi, ki so pred nacionalno državo, presegajo njene zmogljivosti. V Evropi živimo drug ob drugem. Smo v istem čolnu, delimo si isto usodo.” Temu primerno si je Schuman prizadeval za oblikovanje struktur političnega življenja, ki naj dajo tej odločitvi potrebno trdnost in naj bodo oblikovane tako, da bodo omogočale zaupanje in fair-play. “Na tem temelji njegova nadnacionalna struktura, prenos dela nacionalne suverenosti na višjo raven.” In na te temelje, ki so tudi etični, smo v zadnjem času pozabili, je v uvodniku nove Demokracije opozoril urednik Metod Berlec, ki ob tem meni, da EU vsekakor ne temelji na popolni izrojenosti, kot jo simbolizirajo bizarne “parade ponosa”. EPP pa bi morala v prihodnje temeljito premisliti, ali ji Evropa res tako malo pomeni, da je za predsednika Evropske komisije podprla tehnokrata Junckerja, ki si ji v svoji ekipi želel imeti Alenko Bratušek.
Zagotovo glavni povzročitelj krize Evropske unije ni t. i. alt-right, pač pa je slednja posledica krize. Zanimivo je, da so se v območju alt-right, še zlasti v smislu upora proti islamizaciji ter uvažanju migrantov, znašli tudi mnogi proevropsko usmerjeni državniki, prav ti pa so glavni garant, da v evropskih državah ne bodo prevladali tisti, ki želijo rešiti EU na najbolj “instant” način – z njeno razpustitvijo.
Gašper Blažič