“Na odru so bile tri nekoliko zanemarjene osebe in ena je nekaj povedala, česar se nihče več ne spomni, šlo je za odraz neke drznosti in predrznosti!” je v oddaji Vroča tema na Domovini dejal bivši kulturni minister Simoniti. Ostre besede so letele na tri “pritepence”, ki so vdrli na oder v Cankarjevem domu po podelitvi Prešernove nagrade – Svetlano Makarovič, Jašo Jenulla in Borisa A. Novaka. Slednji se je odzval s protestnim pismom, na kar je Simoniti odgovoril s svojim – pesniku je potrdil, da mnenja ni spremenil. Novak pa Simonitiju očita nehvaležnost v zvezi z uradnim protestom proti kazenskemu pregonu, ki je v preteklosti doletel Simonitija. Novak ga je podpisal kot podpredsednik Mednarodnega PEN-a in ga posredoval medijem.
Zadnje tedne smo bili priča brezupnemu in bizarnemu vznemirjanju slovenske javnosti s strani obupane pesnice Svetlane Makarovič, ki ji na stara leta očitno manjka pozornosti. Zgodba se je sicer začela leta 2000, ko je v Cankarjevem domu zavrnila Prešernovo nagrado, ker jo je prejel tudi pater in umetnik Marko Rupnik. Ko pa je konec lanskega leta izbruhnil z Rupnikom domnevno povezan spolni škandal, je kulturna ministrica Asta Vrečko patra pozvala naj vrne nagrado, pozneje pa dejala, da bi se zavrnjeno nagrado lahko ponovno izročilo Makarovičevi. Zadnjih nekaj tednov smo lahko spremljali cirkus/tragikomedijo, ki so jo zganjali sovražna pesnica, ministrica Vrečko in še kdo. Javna vročitev zaradi zakonskih omejitev navsezadnje ni bila mogoča, je pa zadeva dosegla vrhunec z uzurpacijo odra v Cankarjevem domu (ob koncu slovesnosti) s strani Makarovičeve in z njeno recitacijo pesmi.
Ob tem sta jo spremljala neformalni šef petkovih kolesarjev Jaša Jenull in pesnik ter univerzitetni profesor Boris A. Novak. Zadeva je vzbudila veliko pozornosti in izzvala ogorčenje javnosti, zlasti zato, ker je podaljšek proslave posnela javna RTV Slovenija, posledično pa je direktor TVS Uroš Urbanija sprožil posebno notranjo preiskavo dogodka. Zadevo sta na portalu Domovina v oddaji Vroča Tema, ki jo vodi Luka Svetina, komentirala predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, slikar in publicist prof. dr. Jožef Muhovič ter dvakratni minister za kulturo in zgodovinar prof. dr. Vasko Simoniti. V pogovoru je Simoniti izrekel nekaj ostrih besed na račun trojice, ki si je po koncu proslave v hramu slovenske kulture drznila stopiti na oder: “Na odru so bile tri nekoliko zanemarjene osebe in ena je nekaj povedala, česar se nihče več ne spomni, šlo je za odraz neke drznosti in predrznosti!”
Na ostre besede se je s protestnim pismom odzval pesnik Novak, Simoniti pa mu ni ostal dolžan in je prav tako odgovoril s svojim pismom. Najprej objavljamo odgovor bivšega kulturnega ministra Simonitija, na koncu pa prilagamo daljši Novakov zapis. “Spoštovani kolega Boris A. Novak, moje mnenje, ki sem ga izrazil v zvezi z nastopom Svetlane Makarovič na letošnji Prešernovi proslavi ostaja nespremenjeno,” je uvodoma zapisal, v nadaljevanju pa pristavil, da to mnenje nima nikakršne povezave z dogodkom iz leta 2014, ki ga omenja, in s katerim zamegljuje bistvo problema. “Ne sprenevedajmo se: Svetlana Makarovič v svojih javnih nastopih žali drugače misleče, iz nje bruhata sovraštvo in nestrpnost. Njene izjave in prostaški pamfleti niso odraz brezkompromisne kritike, pronicljive satire, sarkazma ali ironije, ampak odraz brutalnega in vulgarnega obračunavanja z vsemi, ki razmišljajo in čutijo drugače od nje,” je bil iskren Simoniti.
Simoniti: “To, da je nekdo dober pesnik, še ne pomeni, da mu je vse dovoljeno.”
Spomnil je še, da je bila Makarovičeva leta 2000 nagrajena s Prešernovo nagrado (mimogrede: dobro pozna z vsem spoštovanjem do njene poezije napisano utemeljitev nagrade), vse drugo so, kot poudarja Simoniti, samo pesničine kaprice in nenehno opozarjanje nase. Simoniti: “To, da je nekdo dober pesnik, še ne pomeni, da mu je vse dovoljeno.” Z izrazom “nekoliko zanemarjene osebe” je bolj kot na zunanjo podobo meril na zanemarjeno obzirnost in dostojnost treh nepovabljenih prišlekov na oder. Pesničin neolikan vdor na oder Cankarjevega doma, ki ga je Novak podprl, je bilo eno samo izsiljevanje, egocentrično in nespodobno preusmerjanje pozornosti nase. “Žal ta nastop ostaja madež na slovesnosti in kaže na nekulturen odnos do celotne proslave, še posebej pa do letošnjih Prešernovih nagrajencev,” je svoje razmišljanje zaključil profesor zgodovine.
Nadaljujemo s pismom, ki ga je Boris A. Novak poslal Simonitiju in v katerem nekdanjemu ministru očita, da mu ne izkazuje hvaležnosti zaradi protesta proti nekemu kazenskemu pregonu Simonitija: “Vasko, zasledil sem, da si skupaj s prof. dr. Jožefom Muhovičem, predsednikom Upravnega odbora Prešernovega sklada, na spletnem portalu Domovina sodeloval v oddaji Vroča tema, ki je bila posvečena letošnji podelitvi Prešernovih nagrad. Na vprašanje novinarja Luka Svetine o “provokaciji” Svetlane Makarovič, ki sva jo po že končani podelitvi letošnjih nagrad na oder Cankarjevega doma pospremila Jaša Jenull in jaz, si odgovoril: “Na odru so bile tri nekoliko zanemarjene osebe in ena je nekaj povedala, česar se nihče več ne spomni, šlo je za odraz neke drznosti in predrznosti!” To sporočilo Ti pošiljam kot nadaljevanje najine elektronske korespondence iz marca že daljnega leta 2014, ko so po padcu druge Janševe vlade pravosodni organi sprožili kazenski pregon zoper Tebe in teologa Ivana Štuheca zaradi kritičnih izjav.” Novak je takrat oba z javnimi izjavami in zahtevami za ustavitev kazenskih pregonov vzel v obrambo, čeprav se ni z njima niti najmanj strinjal.
Novak: “Brzdaj se torej vsaj malo, zanemarjeno in zanemarljivo gobezdalo!”
Novak: “Kot je razvidno iz dokumentacije, ki jo hranim in tu navajam, si se mi takrat zahvalil, zdaj pa žal ugotavljam, da imaš zanemarjen spomin, kar je še posebej nerodno glede na Tvoj poklic zgodovinarja. Ta častitljiva stroka terja, da vsakih toliko časa pospraviš po svoji glavi. Z opravičilom in z izrazi hvaležnosti mi tokrat prizanesi, ker jih boš očitno kmalu spet pozabil.” V izogib splošni pozabi pa njuno korespondenco, ki se je začela l. 2014 in se s tem sporočilom za vse večne čase končuje, pošilja tudi tistim, ki jih zadeva, ter zainteresiranim medijem. “Da se Tvoje nehvaležno gobezdanje ohrani v spominu. Kot podoba nespodobnosti. V nasprotju s Tabo, kolega Vasko, premorem jaz spomin belih slonov. In neprimerno bolje pišem. Brzdaj se torej vsaj malo, zanemarjeno in zanemarljivo gobezdalo!” je osorno zapisal Novak.
Novak: “Vsem, ki Vam pošiljam to čudno in mučno, a nadvse povedno korespondenco, pa sem dolžan tudi resno pojasnilo, zakaj sem po koncu letošnje Prešernove proslave stal na odru Cankarjevega doma v podporo Svetlani Makarovič.” Razloge bodo po Novakovih besedah našli v treh priloženih študijah o njeni baladni poeziji in pravljicah za otroke: “Baladni ritem usode: metametrične zmačilnosti balad Svetlane Makarovič na ozadju širšega mednarodnega izročila” (Jezik in slovstvo, l. LVI, 2011, št. 1-2), “Mrtvaški ples: balade Svetlane Makarovič” (spremna beseda k trojezičnemu slovensko-angleško-nemškemu izboru pesmi “Samost – Aloneness – Alleinsein”, Društvo slovenskih pisateljev, Litterae slovenicae, 2008) ter “Dobrota pravljic Svetlane Makarovič” (spremna beseda k izboru pravljic “Zlata mačja preja”, Mladinska knjiga, 2014). “Zato sem stal na odru Cankarjevega doma v podporo Svetlani Makarovič. Zato ker si je že zdavnaj zaslužila Prešernovo nagrado in ker je skrajni čas, da slovenska kultura in družba poravnata ta dolg veliki pesnici in umetnici,” je svoje pismo zaključil Novak.
Domen Mezeg