Slovenske “podaljšane preteklosti” noče biti konec. V vsaki normalni državi bi bili zločinci že zdavnaj kaznovani, žrtve dostojno pokopane, zgodovinski učbeniki pa bi dogajanje prikazovali v duhu resnice. Pri nas se ni zgodilo nič od tega – nasprotno: propaganda se nadaljuje.
Filmi, kot je Preboj, so očitno nekaj normalnega za Slovenijo. Nadaljuje se tradicija čaščenja revolucionarnih izročil, le na nov način. Prav to je še eden od dokazov, da smo očitno v zmoti, ko govorimo o tem, da je bila leta 1991 ustanovljena nova država Slovenija in da so temelji naše države v uspešnem projektu slovenske pomladi (kar je neuresničeni ideal). Izkazalo se je, da očitno bolj drži teorija, da nam je samostojno državo dejansko priborila Udba in da so temelje zanjo pripravljali revolucionarni klavci, kot so Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Mitja Ribičič, Ivan Maček itd.
Kardeljeva ustava iz leta 1974 je namreč republikam podelila nekatere državne atribute (tudi pravico do samoodločbe, pri čemer ni bilo jasno, ali je šlo za samoodločbo narodov ali republik), ki so se nato dopolnjevali s posameznimi ustavnimi amandmaji k republiški ustavi, zaradi česar je imela pomladna stran vtis, da je zelo uspešna. Jedro (S)R Slovenije je očitno tudi ob prehodu v večstrankarski sistem ostalo – nedotaknjeno. Leninistično torej, kar se najbolj kaže šele v zadnjih letih. Tudi s snemanjem novih partizanskih filmov ob dejstvu, da še nimamo igranega filma o osamosvajanju Slovenije niti filmov po zgodovinskih romanih o junaštvih, ki so pomagala ohraniti slovenstvo – od Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem dalje.
Komunistični džihad
Morda se bo komu zdelo, da je pogrevanje preteklosti neprimerno in nepotrebno, vendar je njeno razumevanje nujno za razumevanje sedanjosti. O dogajanju med drugo svetovno vojno je bilo tudi na demokratični strani (denimo v Demokraciji, Zavezi in drugje) objavljeno na tisoče člankov, ki opisujejo srhljivo razsežnost komunistične revolucije. V zadnjem času smo na spletni Demokraciji objavili (v treh delih) nekaj izsekov iz Dokumentov ljudske revolucije (DLR), ki opisujejo medsebojna dopisovanja komunističnih funkcionarjev v času vojne in vsebujejo tudi zelo krute podrobnosti. Sredi leta 1942, ko so komunisti pobili že najmanj tisoč Slovencev, so se pojavile prve vaške straže, a komunisti so o “beli gardi” govorili že veliko prej. Letak izvršilnega odbora OF iz tega obdobja vsebuje naslednje opozorilo, ki ga je napisal Boris Kidrič: “Opozarjamo vse tiste, ki z belo gardo sodelujejo, da jih bomo brez milosti potolkli do poslednjega, kakor tudi njihove družine, in jih gospodarsko popolnoma uničili, in to brez vsakega predhodnega opomina.”
Ali kot navaja v istem obdobju partijsko glasilo Delo: “Prvi izmed najbolj zagrizenih, najbolj podlih in zahrbtnih sovražnikov narodne in ljudske oblasti je bela garda. To so bivši oblastniki in njihovi podrepniki, ki so se v svoji onemogli borbi za protiljudsko oblast, proti novi porajajoči se narodni in ljudski oblasti, pogreznili s položaja političnih nasprotnikov in protiljudskih izkoriščevalcev do navadne izdajalske tolpe.” Kidrič je sicer najbolj znan po besedah: “Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov. Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim odnosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka.”
“Belo gardo uničujte neusmiljeno!”
Edvard Kardelj pa je v pismu Ivanu Mačku Matiji dajal naslednja navodila: “Belo gardo uničujte neusmiljeno. Ne oklevajte in ne popuščajte!” V razglasu izvršilnega odbora OF v začetku oktobra 1942 pa je, kot navajajo Dokumenti ljudske revolucije, naveden Kardeljev ukaz: “Čistite vasi, mesta, ulice belogardističnih psov gonjačev!” Tako Kidrič kot Kardelj sta v istem času v imenu CK KPS pisala Alešu Beblerju, da je treba z vsemi sredstvi fizično iztrebiti belo gardo in da ni prav, da na Notranjskem izpuščajo razorožene in ujete belogardiste. “To je sentimentalnost najgrše sorte. Hudič je to, da naši ljudje tako radi padajo iz ekstrema v ekstrem. Enkrat ‘mesarska nagnjenja’, drugič nerazumljiva sentimentalnost. Tiste, ki proti nam dvignejo orožje – pobiti brez usmiljenja, pa čeprav dvignejo tudi roke. Le tako se začetek državljanske vojne razvija v našo korist. Izredno važno je, da čiščenje na Notranjskem temeljito dovršite! Tudi individualne likvidacije kolovodij, podpihovalcev in organizatorjev so izredno važne. Ne odlašajte niti trenutka!” Na partijskem posvetovanju julija 1942 pa je Tine Železnik izrekel naslednje besede: “Mnenja sem, da kdor danes organizira belo gardo, ni vreden, da dobi kroglo, ampak da ga režeš!”
Skratka, vsi ti citati kažejo na to, da je bil namen komunistov z nasiljem sprožiti tudi nasprotni učinek, oborožen odpor protirevolucionarne strani, kar se je tudi zgodilo. Seveda ne brez navzočnosti in sodelovanja okupatorja. In tu je komunistom uspel njihov vnaprej pripravljeni načrt, da “belo gardo” potisnejo v okupatorjevo naročje. Glavni cilj je bil namreč nasilni prevzem oblasti. S kominternovskim filtriranjem informacij, ki so potovale med jugoslovansko vlado v Londonu in slovenskim protirevolucionarnim taborom, je bila tudi londonska vlada skupaj z zahodnimi zavezniki zavedena in je privolila v sporazum Šubašić-Tito, kar je omogočilo komunistom dokončen prevzem oblasti v Jugoslaviji. Leta 1945 je tako sledila velika krvava morija, ki se je zavlekla v čas vse do leta 1950, ko se je način likvidacije razrednih sovražnikov nekoliko spremenil.
Od pobojev do socializma po meri ljudi
Izbris večjega dela nekomunistične intelektualne elite (mnogo jih je bilo pobitih, še več izseljenih) je v temelju povsem spremenil strukturo slovenske družbe, medtem ko je sistem “preskrbe” v okviru Udbe pokril ne samo neposredne udbovske sodelavce, pač pa tudi njihove sorodnike, ki so tako dobili privilegirani položaj in lagodno življenje. Na ta način je komunistični oblasti uspelo v desetletjih po končanem prevzemu oblasti ustvariti t. i. novi razred, ki deluje po sistemu vrtljivih vrat. Dandanes glavno elito slovenske družbe predstavljajo večinoma sinovi, vnuki in pravnuki agentov Udbe in KOS. S takšno strukturo družbe se je Slovenija v začetku devetdesetih let dokončno ločila od Jugoslavije.
Ob tem smo ves čas živeli v iluziji, da smo dosegli diskontinuiteto s prejšnjo državo in državno ureditvijo. Na zunaj morda že, navznoter pa žal ne. Prav septembra 1989 sprejeti amandmaji k ustavi SR Slovenije, ki so utrjevali samostojnost Slovenije tedaj še znotraj SFRJ, ter kasnejši amandmaji, ki so Sloveniji dajali videz modernosti, so bili dejansko del taktike t. i. sestopa z oblasti, ki je bil prehod v “drugi socializem” po planu B, saj se je prvotni plan A, ki je predvideval nadaljevanje nestrankarske “ljudske demokracije” v okviru prenovljene konfederalne Jugoslavije (kot si jo je zamišljala režimska Temeljna listina), ponesrečil. To, kar smo nato dobili leta 1991, je bilo na prvi pogled uresničenje Majniške deklaracije 1989. A samo na zunaj, saj je temeljna točka – da bi narod prevzel suverenost v državi in bi bila to zares “suverena država slovenskega naroda” – neuresničena. Jedro države je ostalo še naprej leninistično. O temeljnih principih leninistične države sta veliko pisala France Bučar (Usodne odločitve) in Jože Pučnik, ki pa nista predvidela, da se bodo ti principi dejansko ohranili tudi po slovenskem eksodusu iz Jugoslavije. Vse v skladu z voljo Milana Kučana, pred tem vodjo CK ZKS in nato predsednikom predsedstva RS, ki si je vzel SFRJ kot program in svoj “drugi socializem” poimenoval “socializem po meri ljudi”. Bržkone mu je v zvezi s tem kaj svetoval tudi sovjetski voditelj Mihail Gorbačov leta 1988, ko je v okviru obiska Jugoslavije na veliko nezadovoljstvo Beograda obiskal tudi Ljubljano.
Leninizem kot jedro sodobne Slovenije?
Glavna težava Slovenije ob izhodu iz Jugoslavije je bila tako dvojna: ker se je vzhodni del Evrope v tistem času otresal sovjetskega vpliva in so mnoge države izvedle prehod v demokracijo (tudi z lustracijo!), je bilo razumljivo, da se bodo takšni procesi začeli tudi na tleh nekdanje Jugoslavije. Slovenija je imela tu dodatno težavo – ker se je morala ločiti od razpadajoče Jugoslavije ob izraziti nenaklonjenosti Zahoda do dezintegracijskih (pravzaprav seperatističnih) procesov, se je morala odreči lustraciji in privoliti v nekakšno paradigmo “narodne enotnosti”, da bi bil projekt osamosvojitve lahko uspešen. Prav to pa je bila olajševalna okoliščina za komunistični režim, ki je očitno dovolj prepričljivo oblekel v “cesarjeva nova oblačila”. Je torej imel Milan Kučan leta 2000, ko je sprožil debato o avnojskih sklepih kot temeljih slovenske državnosti, po svoje prav? Kajti imamo državo, ki temelji na umoru – zato se nam krvava preteklost vleče globoko v sedanjost in prihodnost, Slovenija pa kar ne more zaživeti v ustvarjalnosti in pristni svobodi duha. Morda imajo res prav tisti, ki trdijo, da se zdaj dejansko uresničujejo ideje ZKS iz leta 1958, ko so že začeli razmišljati o “socializmu po meri ljudi”? Vsekakor se moramo najprej otresti iluzij, denimo, da je 25. oktobra 1991 zadnji vojak JLA zapustil Slovenijo (a v njej še vedno živi veliko privilegiranih nekdanjih agresorskih oficirjev in agentov KOS). Dokler se ne bomo resno zavzeli za uveljavitev demokracije in suverene države slovenskega naroda, niti volitve ne bodo mogle rešiti ničesar. Na potezi je torej narod.
Zločin brez zločincev? Kaj dela pravosodje?
Že v eni prejšnjih številk Demokracije smo opozorili na oskrunjena komunistična morišča, saj je predsednik vladne komisije za prikrita grobišča Jože Dežman nedavno razkril, da so bila številna morišča, ki jih je doslej raziskovala komisija, bodisi minirana bodisi zasuta s smetmi (ob tem, da ostaja ena od jam na območju Socerba še vedno oskrunjena z veliko količino smeti, ki so prikrile zločin). Je pa Dežman nedavno sporočil naslednje: “Dne 18. oktobra 2019 je jamar Bojan Vovk vstopil v jamski prostor, kjer je umrlo vsaj šest žrtev pomora vojnih ujetnikov Slovenske narodne vojske v breznu pod Macesnovo gorico. 22. oktobra so jamski prostor pregledali še pripadniki posebne enote policije s kriminalističnim svetnikom Pavlom Jamnikom. Od tistih, ki so obstreljeni ali celo brez hujših ran preživeli padec v brezno, se jih je rešilo vsaj sedem. Njihova pričevanja lahko povežemo z letošnjimi odkritji v jami. S tem smo dobili novo potrditev, da je brezno pri Macesnovi gorici morišče in grobišče Slovencev v Kočevskem rogu.”
Mimogrede, France Dejak, eden od preživelih, je svojo srhljivo izkušnjo s skorajšnjo smrtjo v omenjeni jami opisal v pričevanju v reviji Zaveza, pričevanje pa je nedavno ponatisnil spletni portal Časnik.si.
Nedavno smo na spletni strani Demokracije objavili pričevanje nekdanjega miličnika, ki je konec osemdesetih let kot vodja varnostnega okoliša pokrival tudi območje Hude jame, kjer je moral odstranjevati rože in sveče, ki so jih prinašali večinoma Hrvatje, večkrat pa se je v sosednjem rovu sprožila signalna naprava, zato je bilo treba območje pred vhodom v rudniški jašek rova sv. Barbare ves čas kontrolirati, kar se mu je čedalje bolj upiralo. Kot je v pismu zapisal nekdanji miličnik, čigar ime hranimo v uredništvu, ni sramota sestopiti z napačne poti, sramota je na njej vztrajati.
Sedaj se postavlja vprašanje, ali bodo tudi na novo odkrita dejstva ostala “zločin brez zločincev”. Pokojni Mitja Ribičič, ki se je pred parlamentarno komisijo sprenevedal z “ekološkimi problemi” razvpitega morišča pri Brezarjevem breznu, je bil sicer nekajkrat obtožen, a nikoli obsojen. Vprašanje je, ali bo razvpiti Franc Sever Franta kdaj stopil pred sodnika, čeprav se je v svoji lastni knjigi kar sam pohvalil z zločini, o čemer smo že pisali. Sedaj je Franto kazensko ovadil še Franci Kindlhofer, ki ima kot eden od nekdanjih otrok s Petrička zagotovo pravico do pregona. “V pomladnih strankah smo bili 1990 mnenja, da ne bomo sekali glav. Važnejši je miren prehod, brez žrtev in ponovnih zamer, iz komunistične diktature v demokracijo. Mislili smo si, biološka selekcija bo svoje opravila in bomo lahko v bodoče živeli med seboj v miru in slogi. Doživljamo pa ravno nasprotno. Komunisti vse bolj dvigajo glave in s svojim nastopaštvom zopet poglabljajo brezna med narodom. To je nezaslišano. Zato moramo končno začeti tiste akterje, ki so še živi, prijemati s kleščami in ne z rokavicami. Zgodovinski resnici smo to dolžni. Ko je Franta kot 22-letnik počel svoje morebitne zločine na Teharju, je moja mama morala zapustiti tri otroke in je izginila kot 32-letna ženska v Starem piskru v Celju. Kar sem naredil, ni maščevanje, to sem dolžen kot sin moji mami. Ne morem ji vrniti življenja, ampak pred narodom je potrebno razgaliti takratne ubijalce in zločince,” je dejal ovaditelj, ki mu ne gre za maščevanje, ampak za pravičnost.
Sedaj je na vrsti tožilstvo – bodo imeli pogum procesirati ostarelega, a zadnje čase na novo odkritega zločinskega “heroja” ali pa bodo v skladu z dosedanjo prakso vse pometli pod preprogo?
Gašper Blažič, Demokracija