fbpx

Sodnik Zvjezdan Radonjić vrača udarec: Kerševanovo komisijo za etiko so zlorabili za obračun z njim! Hkrati javnost opozarja na spekter težav, ki jih sodstvo ni nikoli razčistilo!

Zvjezdan Radonjić (Foto: Demokracija)

Ko je sodnik Zvjezdan Radonjić sredi aprila pred razglasitvijo oprostilne sodbe Milka Novića opozoril na številne nedopustne pritiske, ki segajo v sam vrh pravosodja, bi človek pričakoval, da bo prišlo do večjih premikov, namesto tega pa sta se zgodila medijski umor in napadanje sodnika, ki si je drznil spregovoriti. Na poročanje o tem, da je sodni svet odrekel podporo sodniku Radonjiću in ga celo obtožil, da je kršil etični kodeks, se je odzval tudi Radonjić sam. Strokovno in laično javnost opozarja, ker gre za spekter težav, s katerimi se sodstvo že dolgo sooča, ne da bi jih kadarkoli razčistilo.

Po besedah Radonjića naj bi bil deklarirani namen obstoja komisije odločanje o vprašanjih morale in sorodnih vprašanjih, vendar komisija vse prevečkrat odloča o z moralo nepovezanih, nebistvenih zadevah. Včasih celo z namenom diskreditacije nevšečnih, izpostavlja. “Kadar ni zakonskih razlogov za odstranitev iz sodniških vrst, se potem pri delovanju komisije poiščejo obvodi za osebnostno in strokovno diskreditacijo. Namesto ukvarjanja s koruptivnimi, moralno spornimi dejavnostmi sodnikov se komisija tedaj ukvarja s postranskimi zadevami, nezdružljivimi z nameni lastnega obstoja.” 

Težave so se začele s predsednikom Pogačnikom
“Tako se v njenem fokusu ne znajdejo sodniki, v obsodnih krogih omenjani po koruptivnosti, znajdejo pa se primeroma zaradi kršitev cestno-prometne narave. Kadar se komisija nameni osebno diskreditirati sodnika, se ‘načelno’ mnenje oblikuje tako, da je celotni javnosti jasno, na koga se stigma nanaša, čemur sledi medijsko pljuvanje v povezanih medijih,”
izpostavlja Radonjić in dodaja, da se je osebno prvič znašel v postopku komisije predlani, ko je predsednika sodišča Marjana Pogačnika zmotila njegova nadpovprečna učinkovitost, ki je kazila Pogačnikove osebne statistike in statistike njemu bližjih sodnikov, pa je bilo treba poiskati “krivdne” razloge na Radonjićevi strani.

Marjan Pogačnik (Foto: STA)

“Ob pomanjkanju boljšega materiala se je predsednik spravil name skozi primer domnevnega izsiljevanja procesne izjave od določene državne tožilke; ravnal bi naj v nasprotju s sodniško etiko (torej nemoralno), ko sem ji na podlagi zakonskega določila naložil podati ponudbo obdolžencu, ki je želel priznati krivdo. Na vabilo komisije sem se odzval in uvodoma opozoril, da po določilu 29. člena poslovnika te iste komisije predsednik okrožnega sodišča ne sodi med taksativno naštete pobudnike, zaradi česar ni nujne formalne predpostavke za nadaljnje postopanje,” je v odzivu navedel Radonjić in dodal, da je predsednica komisije Nina Betetto odgovorila (česar ni v zapisniku!), da bo šlo bolj za “kolegialen pogovor med sodniki”, da komisija tako in tako sprejema načelna mnenja, neodvisno od nosilca konkretnega primera.

Betettova objavila neavtoriziran zapisnik
Razen petih članov komisije je bilo po besedah Radonjića v prostorih vsaj še 6-7 oseb, pri čemer predpostavlja, da so iz vrst sodnikov. “Neformalni razgovor je potekal več kot eno uro, razšli smo se brez omembe, da bi naj na podlagi razgovora in neobstoječe pobude komisija sploh sprejela kakšne zaključke. Ne le, da so bili zaključki sprejeti in objavljeni, predsednica komisije Betetto je v prispevku v Pravni praksi objavila celoten, neavtoriziran ‘zapisnik’, ki je vseboval selekcionirano, spreobrnjeno, iz konteksta vzeto prezentacijo mojih besed, v popolnem nasprotju s tretjim odstavkom 15. člena pravilnika, ki se glasi: ‘Člani in drugi navzoči na seji so dolžni varovati tajnost in zaupnost vseh osebnih in drugih podatkov, do katerih javnost nima dostopa, v skladu z zakonodajo s področja varstva osebnih podatkov ter dostopa do informacij javnega značaja’.”

Nina Betetto

Radonjić izpostavlja, da ker je “zapisnik” vseboval njegove zaupne zdravstvene podatke, podatke o prejetih ocenah sodniške službe in še nekatere druge, je predsednica komisije ne le kršila pravilnik, temveč tudi uresničila vse zakonske znake uradno pregonljivega kaznivega dejanja iz 143. člena KZ-1. “Ne le, da državno tožilstvo, vezano na oficielnost kazenskega pregona, ni storilo ničesar, ničesar ni storil niti sodni svet, ki bi moral nemudoma odstaviti predsednico lastnega organa in sprožiti disciplinski postopek zaradi hujše kršitve pri opravljanju sodniškega poklica. Namesto tega so ugotovili, da sem kršil kodeks sodniške etike, čeprav sem le izvajal zakon (330. člen ZKP) na način, kot sem ga razumel kot pravilen. Komisija je torej v izvajanju procesnega določila zaznala kršitev moralne narave, čeprav sem edino in le zahteval izjavo poravnalne ponudbe. Kakšno zvezo ima (morebitno napačno) uporabljanje procesnega prava s sodniško nemoralnostjo, mi ni jasno niti dandanes.”

Radonjić se je dodatno znašel še v disciplinskem postopku
Predsedniku sodišča se seveda ni zgodilo nič neprijetnega, on in vsi njegovi bližnji so napredovali v nazivu, Radonjić pa se je dodatno znašel še v disciplinskem postopku. “Drugič sem se znašel v postopku zaradi tekočega primera v zadevi Novič, v kolikor sem se sploh znašel v postopku, kajti vse do danes nisem prejel niti obvestila o uvedbi, niti navedbe pobudnika, niti pouka o možnosti odgovora na pobudnikova zatrjevanja, nisem bil povabljen na nikakršno sejo nikamor, nisem prejel niti zaključka, niti zapisnika; o načelnem mnenju sem se informiral iz časopisa dne 10. 9. 2019. Seveda, če sploh gre za načelno mnenje, kajti v vseh medijih je objavljeno, da se načelno mnenje nanaša specialno name. S takšnim postopanjem je komisija kršila sledeča določila pravilnika: 1. člena, 3. člena, 14. člena, 15. člena, 25. člena, 32. člena, 33. člena, 35. člena, 36. člena ter ustavna načela obveščenosti, javnosti, pravice do obrambe, kontradiktornosti ter neposrednosti.” Torej načelno mnenje je zaobšlo vse principe načelnosti (splošnosti), anonimnosti ter ustavno varovanih temeljnih človekovih pravic in predstavlja po Radonjićevi oceni najbolj grob primer arbitrarnosti delovanja sodstva v povojni evropski zgodovini.

Kot da vse našteto ne bi bilo dovolj, si je komisija po besedah Radonjića vzela pravico v bližnji prihodnosti oblikovati smernice za ravnanje sodnikov pri javni razglasitvi sodb. “V kazenskem postopku je določena dolžnost sodnika, prebrati sodbo in na kratko povedati njene razloge. Nujno je podati kratke razloge o bistvenih dejanskih in pravnih vprašanjih. Ali med bistvena dejanska in pravna vprašanja konkretnega primera sodi ‘izjava o pritiskih pri sojenju, poskusih diskreditiranja in discipliniranja ter možnosti suspenza’, je vsekakor odvisno od narave konkretnega primera.”

Območje sistemske blaznosti
“Tudi sama komisija ugotavlja, da velja mnenje pod pogojem, da izjave ‘
niso imele podlage v objektivnih dejstvih’.” Ne le, da v konkretnem primeru predkazenski postopek v konkretni zadevi ni končan, da policijsko delo na tej zadevi v smeri Radonjićeve izjave poteka od 18. aprila 2019 dalje ter da komisija torej na pamet ugotavlja neobjektivnost dejstev, še bolj je pomembno, da ne namerava zamejiti uporabe zakonskega določila z lastnimi smernicami. “Tu se že nahajamo na področju sistemske blaznosti!” je prepričan Radonjić, ki se obenem sprašuje, kaj bo s konkretnim “načelnim mnenjem”, če SKP PU Ljubljana ugotovi, da so pritiski v smeri izjave dejansko obstajali, da na sodnika je bil izvršen pritisk, da se ga je poskušalo diskreditirati in podobno?

“Ali ni bilo treba z mnenjem počakati vsaj do objave ugotovitev policijskega dela? Ali zadošča le neka nebulozna Pogačnikova ocena, čez komolec, povzeta v ugotovitev sodnega sveta?! In kako naj komisija predvidi nabor negotovih bodočih stanj, ki jih bo s smernicami kanalizirala, tipa (ne)izločitve dokazov, namernega prikrivanja dokazov, cele palete postopkovnih zlorab, sumljivih izvedenskih mnenj, namenoma prikrojenih sodnih prevodov, pritiskov strank na sodnika in senat, manipulacij z dokaznim gradivom itd. itd. itd.?! Ali sodniki ne bodo smeli podajati, podčrtati razlogov iz določenih koridorjev, ki jih a priori zameji komisija s posplošenim, ad hoc stališčem. Ter ne nazadnje, kakšno povezavo vidi komisija med izjavami o pritiskih pri sojenju, poskusih diskreditiranja in discipliniranja ter možnosti suspenza, ki niso imele podlage v objektivnih dejstvih, na eni ter moralo na drugi strani?! Če sodnik strokovno napačno oceni procesni položaj in izpostavi določene okoliščine v nasprotju s pravili stroke, po logiki stvari ne more biti v korelaciji z etiko kot takšno. Kaj je moralnega ali nemoralnega primeroma v trditvi, da je tekom postopka nanj izvajan pritisk, da se ga je poskušalo disciplinirati …? Kako to nalaga na moralni profil osebe?”

“Ali ne gre za nabor trditev povsem izven spektra moralnega, onstran dilem etike?! Ali si torej komisija ne prilašča območij, ki z njenim delovanjem nimajo nič skupnega? In do kam namerava iti s svojimi mnenji, razlagami, priporočili, smernicami?” Ta in vsa druga podobna vprašanja je naslovil na strokovno in laično javnost, kajti gre za spekter težav, s katerimi se sodstvo sooča že dolgo, ne da bi jih razčistilo, kar bo povsem očitno moral storiti nekdo drug.

Hana Murn