fbpx

Neposredno pismo mladega zdravnika ministrici: “Upam, da boste nehali poniževati vse ostale zdravnike, ki še vztrajajo!”

Ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik je razburila mlade zdravnike. (Foto: STA)

Včerajšnja izjava ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik, da bodo (vlada Roberta Goloba) končno postavili paciente v ospredje, je pošteno razburila zdravnike. Do te mere, da je eden izmed njih, sicer pod okriljem anonimnosti, na ministrico naslovil protestno pismo, v katerem podrobno opiše strahotne razmere, ki vladajo v zdravstvu. Dotakne se nemogočih urnikov, kršenja zakonodaje, konstantnega zmerjanja z zaslužkarji in tudi edinega izhoda, ki mu je očitno ostal. 

V pojasnilo, protestno pismo se nanaša na naslednjo izjavo ministrice Sanje Ajnović Hovnik: “V vladi utemeljeno pričakujemo, da bodo zdravniki pozornost od višine svojih plač vendarle usmerili k bolnikom in jih končno postavili v ospredje. Čas je, da pozornost posvetijo ljudem oz. bolnikom, da bodo ti od višjih plač zdravnikov nekaj imeli – in to je pravočasna, skrbna obravnava.” Na izjavo ministrice se je ostro odzvalo združenje Mladih zdravnikov, ki so ministrico pozvali, naj se zdravnikom pridruži pri delu, da bi na lastne oči izkusila delovne razmere.

Pismo, ki ga objavljamo v nadaljevanju, so objavili na spletni strani združenja Mladi zdravniki. Zaradi aktualnosti ga objavljamo v celoti.

Spoštovana ministrica Sanja Ajanović Hovnik,

vaša izjava o tem, da bomo končno postavili paciente v ospredje, me je pošteno razburila, pojasnilo sledi.

Sem specialist družinske medicine, v 7 letih delovne dobe sem bil dvakrat na bolniški zaradi izgorelosti. Svoje potrebe so nas naučili postaviti na stran že tekom pripravništva. Moja izkušnja je bila, da sem kot zdravnik pripravnik že prvi dan izvajal male posege brez neposrednega nadzorstva mentorja, ker “drugače programa ne bi mogli opraviti in pacienti ne bodo oskrbljeni”. Spomnim se, ko mi je pacient na ta dan rekel: “Sem slišal, da v tej ustanovi zelo kvalitetno opravljate te posege,” in si mislil: “Ko bi le vedel.”

Po pripravništvu sem se zaposlil kot “sobni zdravnik” v zdravstvenem domu, kjer sem protizakonito vodil ambulanto družinske medicine. Ker “ni nikogar drugega”, so bili zakoni in kompetence sekundarnega pomena. Zaradi pomanjkanja kadra sva bila pogosto skupaj z drugo zdravnico razpisana vsak za 4 ambulante, saj so “pacienti potrebovali oskrbo in ker ni druge možnosti”. V tem obdobju ne bi smel pokrivati terena, ampak sem večkrat ostal edini zdravnik v celotni zdravstveni ustanovi. Rečeno mi je bilo: “Najbližje ekipe so na terenu, najbolje je, da greste vi. Ni druge možnosti”.

Celih 6 mesecev sem se lahko izognil dežurstvom, ko sem postal specializant, potem sem moral začeti, čeprav se nisem počutil pripravljenega, ker “če ne boš dežural, pacienti ne bodo imeli oskrbe”. Ko sem privolil, sem bil posrkan v dežurstva. Nekega meseca sem skupno oddelal 296 ur. Ta določeni mesec sem kot specializant na plačni listi imel dohodek 3200 € neto, ampak tudi noči, ko nisem bil razpisan v službo, sem prespal na pregledovalni mizi v službi, ker bi bila vožnja domov prenevarna v takšnem stanju.

Nekaj mesecev za tem sem obležal. Nisem mogel vstati iz postelje. Razmišljal sem, kaj je narobe z menoj, da sem tako len. Začel sem se opazovati in ugotovil, da delam majhne korake, govorim z monotonim glasom, nič več mi ni v veselje, nimam empatije, majhne stvari me vržejo iz tira …
Ker “ni bilo drugega”, sem si uredil predpis antidepresiva in delal dalje. Po pol leta sem imel prvi panični napad na delovnem mestu. Do takrat se mi to še nikoli ni zgodilo, po tem sem jih imel še nekaj.

Šel sem v bolniški stalež, uredili so mi terapijo. Po treh tednih sem se vrnil v službo, “ker je pomanjkanje”. Oddelati 4 ure je bila muka. Po pol leta sem bil zmožen oddelati redno ambulanto samostojno. Na tak nenormalni delavnik kot pred izgorelostjo se nikoli nisem vrnil … vse do covida.

Med covidom sem bil vpoklican v matično zdravstveno ustanovo. Za čim boljšo oskrbo pacientov sem bil 3 mesece dosegljiv 24 ur na dan za posvete in koordinacijo. Z osebjem smo za zajezitev okužbe na določeni točki ostali tudi do enih ponoči, 10 ur po tem, ko je naš delovnik uradno že prenehal. Kmalu po tem sem bil ponovno v bolniški, tokrat za 3 mesece.

Navajeni smo, da se našega dela ne vidi in ne ceni. Od študija dalje smo poslušali, da smo zaslužkarji. Morda je čas, da si politiki in družba nalijete čistega vina. Morda pa nismo problem zdravstva zdravniki, “dvoživke”, zaslužkarji. Smo grešni kozli za vse, kar je narobe z zdravstvom. Ne vem, kje je problem slovenskega zdravstva. Nisem za to hodil v šolo. Odgovorni ste politiki, razni vodje ter direktorji. S svojimi ukrepi, po mojem mnenju, samo krepite zasebno zdravstvo, ki se vedno bolj vzpostavlja.
Vem, da sem zgolj eden izmed mnogih, če ne večine, ki je tedensko, če ne dnevno šel preko svoje zmogljivosti, da so pacienti imeli oskrbo. Zanima me, koliko vas politikov lahko govori o takem nivoju angažiranosti za svoje volivce? Ne pričakujem takšne angažiranosti od nobenega delavca. Tudi od vas ne.

Ni zdrava za nobenega. Tudi za paciente, ki sem jih obravnaval, je bila vse kaj drugega kot optimalna. Za konec naj povem, da so moje storitve za državne ustanove izgubljene. Politiki ste izgubili moje zaupanje za ureditev razmer v zdravstvu. Našel sem boljšega delodajalca. Upam pa, da boste nehali poniževati vse ostale zdravnike, ki še vztrajajo.

S spoštovanjem,
nekdanji družinski zdravnik iz ZD

 

G.K.