Prejšnji teden bi morali na veliko praznovati svetovni dan otroka. Ampak kljub veselju do otrok, kolikor ga še premoremo v Sloveniji, si je neka novinarka radia Slovenija dovolila nagovarjati ženske, naj povedo, kateri ginekolog je katero od njih prepričeval v to, da otroka obdrži, namesto da bi ga odpravila, in kateri ginekolog je uveljavljal ugovor vesti . Odločno protestiram proti temu, da je splav nekaj samoumevnega v življenju, da ne pušča posledic in da je to lahka odločitev predvsem za žensko, pa tudi za druge bližnje okoli nje.
Sama imam izkušnjo izvenmaternične nosečnosti in spontanega splava, pa sem se še zelo dolgo spraševala, če sem tudi sama prispevala k temu, kar se mi je zgodilo. Še vedno se vsako leto na določena dneva spomnim, da sem bila v bolnišnici in se ni dalo drugače narediti kot me operirati. Ne morem pa vedeti niti jaz niti nihče drug na tem svetu, kako se počutijo dekleta in ženske, ki stojijo pred vrati ambulant, kjer opravljajo umetne splave.
Opažam, da se že dolgo načrtno izrinja družino iz družbenega življenja, da se čimprej usmeri otroka najprej v vrtec, potem v šolo, in ravno v osnovni šoli se začne s “filanjem” otrok o teoriji spola, enostransko se podaja informacije o drogah, enostransko se podaja informacije o spolnosti, splavu, kontracepciji itd. Otroci in mladina so ranljiva populacija, če nimajo v družini zaslombe, dobrih medsebojnih odnosov z mamo in očetom (poudarjam mamo in očeta, ker druge variante ne vidim, da bi se otrok lahko razvil v čutečo, samostojno osebnost, ki bo imela lastno mnenje do vseh perečih tem v družbi in se bo hkrati znala povezovati z drugimi), če niso dobro čustveno povezani z mamo in očetom, če se ne počutijo varne v zavetju družine. Zato je tako lahkotno prepričati otroka, mladostnika, da vzame drogo, da vzame kontracepcijsko tabletko, kondom, da se spusti v tvegano spolnost, brez da bi pomislili v šolah na to, da otroci in mladostniki niso čustveno zreli in ne znajo presoditi, kaj je prav in kaj ne. Odrasli smo za to, da jih peljemo skozi otroštvo in mladostniško dobo, da se bodo v največji možni meri soočili z vsemi pastmi življenja, ki jih čakajo v prihodnosti, to pa pomeni, da jim predstavimo vso problematiko nepristransko, celostno in brez strahu.
Meni je zelo hudo, da se mora dekle ali ženska sploh soočiti s tako veliko stisko, kot je vprašanje, ali naj odpravi otroka ali naj ga obdrži. Kakšna država smo, da ne ustvarjamo dobrih pogojev za to, da bi bilo več otrok, sploh glede na demografsko sliko tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah EU? Občutek imam, da je čedalje manj veselja do življenja, do otrok, do narave, vsi se samo še pehamo za materialno preživetje, vsi samo gledamo, kaj imajo drugi, skrbi nas mnenje drugih itd. Zakaj takšen gnev in napad na življenje?
Odločitev ZA ali NE SPLAV ni na ravni, ali naj kupim v trgovini sadni ali navadni jogurt, ali bo družina kupila ta ali oni avto, ali bodo odšli na izlet na morje ali v hribe. Postopek splava je nepovratno dejanje, tukaj ne moremo zavrteti časa nazaj. Za seboj potegne cel kup telesnih in duševnih posledic. Mnoge ženske do konca svojega življenja ne najdejo notranjega miru, ne morejo si odpustiti za dejanje v preteklosti, sanjajo o mrtvem otroku, razbite so na tisoče koščkov, kot se je nekdo med komentatorji izrazil itd. Zakaj so tako dolge vrste pred vrati psihoterapevtov, duhovnikov, psihiatrov in ostalih, ki se ukvarjajo s človekovo duševnostjo? Ženska ni samo fizično telo, je tudi duševno, socialno, duhovno bitje. Zakaj poudarjati samo telesni del, češ » to je moje telo, nihče mi nima pravice ničesar vsiljevati, jaz lahko delam s svojim telesom, kar hočem«.? Zakaj je v družbi toliko duševnih stisk, nemira, tesnobe, samomorilnih misli, depresije, samopoškodovanja, zasvojenosti, težav z neplodnostjo? Ali morda kdo misli, da splav ni razlog za duševno stisko? Tukaj nikogar ne napeljujem na to, da mora biti proti splavu ali pa zagovarjati splav, posameznikovo mnenje je odvisno od vrednot, ki jih živi.
Ali ima novinarka toliko samospoštovanja, da se vpraša kaj zahteva od žensk?
Ali premore novinarka toliko samospoštovanja, da se pogleda v ogledalo in se resnično vpraša, če verjame v to, kar zahteva od žensk? Jih nagovarja, naj ovajajo ginekologe, ki skušajo opozarjati tako na telesne kot tudi duševne in duhovne posledice, ki čakajo žensko, če bo splav naredila? Predlagam ji, da če ni kos zahtevnemu novinarskemu delu, naj se usmeri v kakšno drugo delo, ki bo manj vplivalo na celotno družbo. Zdravniki in ginekologi prvenstveno rešujejo življenja, izboljšujejo kvaliteto življenja in se tudi sami veselijo življenja. Ali novinarka zahteva, da zdravniki ne bi več upoštevali in spoštovali Hipokratove prisege? V normalni demokraciji se kaj takega, kar počne ta novinarka, ne bi dogajalo. Ampak saj mi nismo normalna demokracija, kajne?
Predlagam novinarki, da začne raziskovati vzroke, ki pripeljejo žensko na rob obupa, v največjo stisko, da se na koncu odloči, da naredi splav. Zakaj novinarka predstavlja nosečnost in donositev otroka in nadaljnje življenje kot nekaj slabega, kot pritisk, odločitev za splav pa se ji zdi nekaj normalnega v družbi, torej čisto nekaj vsakdanjega? Zakaj se mi zdi, da otrok postaja čedalje bolj projekt nekoga, izbira DA ali NE, predmet, ki ga lahko odvržeš, če nisi zadovoljen, če ti kaj ne paše. Nosečnost ni bolezen, je nekaj najlepšega v življenju, kar se dogaja ženski, lahko pa postane stiska, če nosečnica ob sebi nima opore. Tudi rojstvo otroka in nadalje vzgoja ni nekaj groznega in bav bav kot nekateri hočejo prikazati, samo na državni ravni priprava na starševsko vlogo ne funkcionira, uspešno pa jo peljejo nekatera društva, inštituti, zavodi, portali, ki kot vrednoto na prvo mesto postavljajo družino.
Naj se novinarka ukvarja z resničnimi težavami
Zakaj novinarka ne raziskuje pritiskov s strani podjetij, kjer morajo mlada dekleta podpisovati izjave, da ne bodo toliko in toliko let zanosile? Zakaj ne raziskuje rajši pritiskov na bodoče starše, ki se morajo odločati med kariero in družino, ker za oboje „menda ni časa in prostora? Zakaj ne raziskuje globoke države, ki mladim ne ponudi dostojnega življenja, dostojnega plačila za delo, dostojnega stanovanja? Zakaj ne raziskuje javnega šolskega sistema, ki preko različnih delavnic spodbuja lgbt teorijo, zgodnjo seksualnost, droge, jemanje kontracepcije? Zakaj ne raziskuje tega, kako se družino ovira v vseh segmentih družbenega življenja in se namesto tega poudarja potrošništvo, hedonizem, pohlep do konca? Zakaj ne raziskuje, kako je možno, da vsako leto toliko toliko mladih odide v tujino, kjer imajo boljše pogoje za življenje? Se kdaj novinarka vpraša, kakšno je življenje mladega človeka v Sloveniji, ki vsako leto menja službo, dela za drobiž, povsod ga izkoriščajo, nima neke stalnosti? Kje je njena odgovornost, da bo svoje novinarsko delo opravljala strokovno, etično, resnicoljubno in pošteno?
Opozarjam novinarko, da je med nami ogromno mamic in očetov, ki so se znašli pod hudimi pritiski v nosečnosti, ker jim je bilo rečeno, da bolje, da naredijo splav, kot pa donosijo otroka z Downovim sindromom, otroka z različnimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju, otroka s cerebralno paralizo, z vsemi vrstami avtizma, ostalimi boleznimi, ki otroke lahko spremljajo celo življenje, pa niso klonili. Ali si upa novinarka s takim načinom dela stopiti pred Krisovo mamo in očeta in pred mnoge druge družine, ki so se odločile ZA ŽIVLJENJE, kljub vsem težkim preizkušnjam, kljub tisočim neprespanih noči, kljub bolečini, žalosti, tragedijam in solzam, ki ne ponehajo?
Naj si novinarka prebere naslednje knjige
Zakaj novinarka ne prebere presunljivih knjig o izkušnjah s splavom, naj jih naštejem: PREPOVEDANO ŽALOVANJE, OKTOBRSKI OTROK, ROJENI ZA VEČNO ŽIVLJENJE, NOVO UPANJE PO SPLAVU…In naj obišče Zavod Živim, tam bo marsikaj izvedela. Mogoče bo potem drugače zasnovala svoje novinarsko delo.
Po sodnikih, ki sodijo strokovno, pošteno in po svoji vesti, in po novinarjih, ki iščejo resnico, so očitno zdaj na vrsti zdravniki, ginekologi. Kdo bo naslednji? Jaz, ti? Na koncu ne bo nikogar več, ki bi rekel: NE! DOVOLJ JE! Imam čudovito ginekologinjo, in naj taka tudi ostane. Vedno mi je bila pripravljena prisluhniti, se z mano pogovarjati, v ničesar me ni nikdar silila, v nosečnosti me je izredno podpirala, nikoli pa se ni postavila na eno ali drugo stran. In takih ginekologinj in ginekologov si želim čim več.
Dekleta in ženske, prosim vas, ne pustite se zmanipulirati neki novinarki, za katero ne vemo, kakšne namene ima v ozadju. V primeru, da se znajdete v stiski, se obrnite na dobre ljudi, prave strokovnjake in tiste, ki so vredni zaupanja. Življenje je dar in je čudovito kljub vsem stiskam in porazom, ki nas doletijo.
Barbara Rakun