fbpx

Spominjaj se junija 1991!

Foto: FA BOBO / Tone Stojko, Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije / arhiv Demokracije

25. junij 1991 je za Republiko Slovenijo ter vse njene državljanke in državljane zgodovinski datum, saj zaznamuje presečišče kulturnih in političnih tokov, ki so omogočili nastanek slovenske države, njeno uveljavitev in nadaljnji razvoj. Dan kasneje je bila na Trgu republike slovesno razglašena samostojna in neodvisna Republika Slovenija kot nova država na evropskem in svetovnem zemljevidu. To je zgodba o juniju 1991.

Njene korenine segajo vsaj stoletje in pol nazaj, v leto 1848, ko so Slovenci v prevratnem obdobju pomladi narodov prvič izrekli zamisel o slovenski državnosti. Sprva je napredovala s počasnimi koraki, toda pred prvo svetovno vojno in takoj po njej je dobila močnejše pospeške, zlasti pa med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu, ko je prišlo do izrazitejših preskokov pri njenem delnem in postopnem uresničevanju. Dan razglasitve neodvisnosti Slovenije je bil torej dan zmagoslavja, dan polnopravnega vstopa nacije v zgodovino, dejanje velike, a utemeljene ljudske samozavesti, hkrati pa negotovosti, tveganja in odgovornosti, ki jih je to dejanje prineslo.

Prelomni junij 1991

Junij 1991 lahko začnemo z besedami: “Slovesno prisegam, da bom branil samostojnost, neodvisnost, svobodo in ozemeljsko celovitost svoje domovine Republike Slovenije ter vestno in odgovorno izvrševal dolžnosti pri njeni obrambi.”

V besedilu prisege pripadnikov Slovenske vojske, ki so jo 2. junija 1991 v Pekrah pri Mariboru in na Igu pri Ljubljani prvič javno izrekli vojaki na služenju vojaškega roka v obeh učnih centrih Teritorialne obrambe Republike Slovenije, je zajeta vsa razsežnost junija leta 1991, ki je nam, Slovencem, po stoletjih hrepenenj in trdih bojev pred tridesetimi leti prvič v nacionalni zgodovini »prinesel« samostojno in demokratično državo, domovino Republiko Slovenijo.

Življenje naroda v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ), kot se je nazadnje uradno imenovala, in z njo tudi v Socialistični republiki Sloveniji, je namreč pomenil dejansko osvoboditev le za del (slovenskega) naroda, za tiste, ki so bili v državljanski vojni na zmagoviti strani. Predvsem pa se s koncem vojne ni končana totalitarna vladavina. Ta resda ni bila več okupatorjeva, prav tako ni bila vsiljena s sovjetskimi tanki, kot se je to zgodilo drugje v Vzhodni Evropi, bila je domača in tako o popolni svobodi po osvoboditvi ne moremo govoriti. Na le to, svobodo v pravem pomenu besede smo nato čakali še skoraj pol stoletja.

Finale osamosvojitve države, ki se je začela s spremembo družbene ureditve, s prvimi demokratičnimi volitvami, z izvolitvijo Demosove vlade in s plebiscitom v letu 1990, ko − če povzamemo besede dr. Jožeta Pučnika“Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo”, ter s pripravami na delovanje samostojne države in vseh njenih podsistemov, pa je potekalo na 21. seji vseh zborov Skupščine (parlamenta) Republike Slovenije, ki je bila 24. in 25. junija 1991.

Jože Pučnik (Foto: Muzej novejše zgodovine)

 Priprave na samostojnost in neodvisnost

Po uspešno izvedenem plebiscitu so se začele intenzivne priprave za uresničitev plebiscitarne odločitve, saj so morali parlament in drugi državni organi v šestih mesecih pripraviti vse potrebno za samostojno delovanje države. Sprejeti so morali zakone in podzakonske akte, ki so nato postali pravna podlaga za izvajanje suverenih pravic nove države, predvsem tiste, ki so bile do tedaj prenesene na federacijo, kot so bile na primer monetarna politika, zunanje zadeve, obramba in druge. Po neuspelem poskusu preoblikovanja Jugoslavije v konfederalno državo je slovenska skupščina februarja sprejela resolucijo o predlogu za sporazumno razdružitev z Jugoslavijo; s tem se je tudi uradno začel postopek razdružitve. Že v začetku januarja so bili na republiški ravni sprejeti sklepi, ki so urejali gospodarske odnose v Jugoslaviji, s tem da so bili v celoti prevzeti sistemi prometnih davkov, carin in carinskih dajatev. Pripravljen je bil program gospodarske osamosvojitve in prestrukturiranja slovenskega gospodarstva, v katerem sta bila ključna denarna samostojnost in privatizacija. Sprejet je bil prvi v celoti samostojen republiški proračun, ki je za potrebe federacije predvideval kotizacijo, ki je bila trikrat manjša, kot so bile zahteve federacije. V začetku junija pa je parlament sprejel vrsto zakonov, ki so začeli veljati z dnevom razglasitve neodvisnosti in samostojnosti: zakon o državljanstvu, tujcih, potnih listinah, nadzoru državne meje, zunanjih zadevah, carinski službi, finančnih poslih s tujino, deviznem poslovanju, o Banki Slovenije in druge.

Slovenija postane samostojna in neodvisna država

24. in 25. junija 1991 je naposled slovenska skupščina obravnavala ustavni akt o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ustavni zakon za izvedbo omenjenega ustavnega akta ter deklaracijo o neodvisnosti in morebitno izvolitev delegacije Skupščine RS za pogajanje s Skupščino SFRJ. Predsednik skupščine in predsednik ustavne komisije France Bučar je ob predstavitvi ustavnega akta dejal, da predstavlja “tisti temeljni akt, s katerim mi uveljavljamo svojo osamosvojitev, na podlagi česar postane Republika Slovenija samostojna in neodvisna država, in kar je najbolj bistveno določeno, za Republiko Slovenijo neha veljati Ustava SFRJ”, ter da je “vse drugo strokovno tehnična izpeljava te odločitve, zato gre pravzaprav samo za odločitev za ali proti osamosvojitvi”. Ob sprejetju odloka o razglasitvi ustavnega amandmaja 100 k ustavi, ki ga je podprlo 187 delegatov, trije so bili proti, osem pa vzdržanih, je Bučar dejal, da je skupščina izpolnila mandat, ki ji je bil naložen s plebiscitom, in ustvarila samostojno državo. Pri tem pa je šlo za enega najpomembnejših dogodkov v naši zgodovini in je pomenil kulminacijo v stoletnih prizadevanjih slovenskega naroda, da si ustvari svoj dom, in pomeni tisto prelomno točko v našem narodnem življenju, ko smo prišli v položaj, da lahko sami odločamo o svoji usodi. Jože Pučnik pa je videl v sprejetih skupščinskih odločitvah potrditev, da gre Slovenija svojo pot, pot miru v tem delu Evrope, da ne zabija kolov v plotove, temveč ograje odstranjuje, in sklenil: “Mi moramo ostati ponosni in pogumni. Osnovne odločitve ne bomo preklicali.”

Foto: Twitter

Mednarodna (ne)podpora novi državi

To jasno Pučnikovo sporočilo se je nanašalo na ukrepe, ki jih je proti Sloveniji v tistem času z redkimi izjemami pripravljala mednarodna skupnost; članice Evropske skupnosti so na primer na sestanku 23. in 24. junija 1991 sklenile, da ne bodo priznale neodvisnosti Slovenije in Hrvaške v primeru enostranske odcepitve od jugoslovanske federacije. Poskusi mednarodne skupnosti, da za vsako ceno ohrani celovitost Jugoslavije, so obstajali vse od plebiscita. Tako na primer avstrijski zunanji minister Alois Mock na sestanku Pentagonale 18. maja v Bologni ni uspel s predlogom, naj evropski politiki nehajo podpirati celovitost in enotnost SFRJ. Pri tem je bil v neposrednem konfliktu z italijanskim zunanjim ministrom Giannijem de Michelisom, ki je na sestanku podpiral centralistično politiko jugoslovanskega zunanjega ministra Budimirja Lončarja. Italijanski veleposlanik v Jugoslaviji pa je nato 4. junija pri članu predsedstva Republike Slovenije Cirilu Zlobcu preverjal datum razglasitve samostojnosti. Ta mu je dejal, da je to 26. junij, čez nekaj dni pa ga je obvestil, da bo to 25. junij. Tako so za datum razglasitve slovenske samostojnosti izvedele tudi jugoslovanske zvezne oblasti. Le-te, predvsem pa Jugoslovanska (ljudska) armada, ki je vse od 15. maja 1990 z razorožitvijo teritorialne obrambe jasno kazala, da ne bo dopustila spremembe politične ureditve in bo uporabila vsa sredstva za ohranitev privilegijev “rdeče buržoazije”, na čelu katere je bila sama oziroma njeni generali, so nato z ukazom Zveznega izvršnega sveta dobile tudi formalno pokritje za napad na samostojno državo Republiko Slovenijo. Se je pa nato Evropska skupnost v času intenzivnih bojnih spopadov predvsem na pobudo Avstrije in Nemčije in ob aktivnostih slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla ter slovenske izseljenske skupnosti aktivno vključila v reševanje konflikta. Tako se je trojka ES, Jacques Poos, Gianni de Michelis in Hans van Broek, z 28. na 29. junij v Zagrebu sešla s slovenskima predstavnikoma Milanom Kučanom in Dimitrijem Ruplom. Na sestanku so govorili o premirju in trimesečnem moratoriju na izvajanje neodvisnosti Republike Slovenije.

Vojna za obrambo suverenosti

26. junija 1991 je bil v okviru slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote slovenske vojske. Poveljujoči častnik na slovesnosti je bil podpolkovnik Anton Krkovič, ki je na dan razglasitve samostojnosti Republike Slovenije prvič v zgodovini samostojne države in njene vojske s častno sabljo poročal predsedniku Predsedstva Republike Slovenije Milanu Kučanu. Hkrati pa sta JLA in zvezna milica začeli zavzemati slovenske mejne prehode, letala jugoslovanskega vojaškega letalstva pa so v nizkem letu preletela prizorišče proslave ob razglasitvi samostojnosti, prišlo pa je tudi do prvih strelov pripadnika JLA v Divači, kar je pomenilo začetek načrtovanega, usklajenega in enotno vodenega napada JA na slovensko suverenost. Začelo se je z izvozom tankov iz vojašnice tankovske brigade na Vrhniki in s kolono oklepnih bojnih vozil, ki je pripeljala s Hrvaške in je bila najprej ustavljena v Pogancih. Kot odgovor na bojno delovanje JA je načelnik RŠTO polkovnik Janez Slapar izdal ukaz o bojnem delovanju TO oziroma da “se z odločnim bojnim delovanjem, s težiščem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike zagotovi realizacijo načrtovanih nalog, da se z uporabo razpoložljivih borbenih sredstev zagotovi varovanje objektov, meje in komunikacij ter preprečijo manevri enotam JLA“.

Trg republike, 24. junija 1991

Slovenski TO je poveljeval RŠTO. Sestavljali so jo zaščitna brigada in sedem pokrajinskih štabov, ki so bili razdeljeni na 26 območnih štabov. Že prvi dan spopadov je bilo angažiranih 15.000 mož, v celoti pa 35.100 mož. Slovenske policijske enote, ki so v spopadih odigrale izjemno pomembno, pogosto ključno vlogo, so štele 7.100 ljudi. V segmentu priprav na agresijo in vodenje odpora je oborožene sile v vojnih operacijah podpiral sistem civilne obrambe, ki je s svojimi aktivnostmi bistveno pripomogel k zmagi v osamosvojitveni vojni. V okviru bojnih operacij in zunaj njih so pripadniki civilne obrambe pod vodstvom Francija Žnidaršiča organizirano in sistematično izvajali oviranje, odklope elektrike, vode, plina, prevoze in blokade ter oskrbo obrambnih sil. JLA naj bi bila operacijo na Slovenijo izvedla sorazmerno hitro in brez prevelikih  zapletov. Njen napad ni povzročil posebnega presenečenja, saj je bil pričakovan. Mogoče je bilo presenečenje med taktičnim in operativnim, ker se ni natančno vedelo, kdaj in kje bo izvršena agresija. Ukrepi v Sloveniji pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti so bili takšni, da so bile slovenske obrambne sile že praktično oblikovane, zato so lahko že v začetnem stadiju vojne nastopile proti nasprotni strani povsem neobremenjeno in enakovredno ter zmagale v vojni za obrambo državne suverenosti.

Viri:

Janez Janša. Premiki. Založba Mladinska knjiga. Ljubljana 1992.

Več avtorjev. Vojaška obramba Slovenije 1990–1991. Ljubljana 2011.

Zbornik. Vojna za Slovenijo. Nova obzorja. Ljubljana 2014.

Rosvita Pesek. Osamosvojitev Slovenije. Nova revija. Ljubljana 2007.

https://enciklopedija-osamosvojitve.si/

Tomaž Kladnik