fbpx

Usodni večer (samo)razorožitve

Notranji minister Igor Bavčar in obrambni minister Janez Janša (foto: Marko Feist/Wikipedija)

15. maja 1990 je v poznih večernih urah komandant Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije generalpodpolkovnik JLA Ivan Hočevar izdal ukaz za razorožitev Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije pod katerega se je v Hočevarjevem imenu podpisal generalpodpolkovnik JLA Dragutin Ožbolt. Že 16. maja 1990 je v zapovedani tajnosti tekla intenzivna razorožitev TO SRS, medtem ko je nova Demosova vlada, ki je zmagala na volitvah, nevede zaprisegla v kratko malo vojnih razmerah. Medtem ko so člani Peterletove vlade zaprisegali, je JLA s pomočjo zaupnikov v TO SRS uspešno izvajala tako rekoč preventivni napad na Slovenijo. Predsednik predsedstva Milan Kučan je bil o razorožitvi TO SRS seznanjen, a se je v javnosti pretvarjal, da zanjo ni vedel in sprenevedal, da takšen ukaz ne obstaja, vse dokler mu ni takratni obrambni sekretar Janez Janša pokazal izvoda Hočevarjevega ukaza, ki mu ga je priskrbel formalno takratni načelnik oddelka Ljudske obrambe občine Kočevje Tone Krkovič, ki pa je že deloval kot akcijski vodja priprav na oborožen upor proti znanemu agresorju in nasprotniku v bodoči vojni za Slovenijo. Napočil je čas za odločna dejanja. Obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar sta skupaj odobrila Operacijo 2-1-13-62, ki jo je idejno zasnoval in operativno vodil Krkovič z namenom, da bi nastajajoči Sloveniji zagotovili potrebno lojalno realno silo brez katere se ne bi bilo možno obraniti agresije tako močne vojaške sile kot je bila JLA. Celotno politično odgovornost za akcijo sta na svoja pleča prevzela Janša in Bavčar. To je zgodba o spočetju Slovenske vojske.

16. maja 1990. je zaprisegla Demosova vlada. Premier je postal Lojze Peterle, notranji minister Igor Bavčar, obrambni minister pa Janez Janša in s tem se je po besedah brigadnega generala SV Toneta Krkoviča “oblikoval usodni tandem slovenske osamosvojitve”. 

Preberite še: Neuradna vojna napoved

Odločitev mandatarja Lojzeta Peterleta, da predlaga Janšo in Bavčarja za ministra teh dveh državotvornih resorjev, se je izkazala za eno najpomembnejših  njegovih odločitev, ki so botrovale osamosvojitvi Slovenije. Ravno v času, ko je nova Demosova vlada prisegla, je po Socialistični Republiki Sloveniji v tajnosti potekala (samo)razorožitev Teritorialne Obrambe SRS, za katero je ukaz izdal generalpodpolkovnik JLA Ivan Hočevar, v njegovem imenu pa podpisal generalpodpolkovnik JLA Dragutin Ožbolt.

(Samo)razorožitev TO SRS izjemen vojaški uspeh JLA
Strateška operacija razorožitve TO SRS je bila s strani JLA nedvomno izjemen vojaški uspeh in s tem uspešno izveden prvi korak agresije na nastajajočo samostojno Slovenijo. Omembe vredna oborožena sila TO SRS, ki bi morala stopiti na stran obrambe programa demokratično izvoljene oblasti v SRS in bi kot takšna brez težav ustavila apetite JLA po vmešavanju v demokratične procese osamosvojitve Slovenije, je privzela kvizlinško držo in se z lastno samorazorožitvijo v bistvu (samo)razpustila in s tem sramotno propadla.

Brez enega samega strela je bil uspešno izveden preventivni udarec JLA, katerega namen je bil onemogočiti kakršnokoli resno težnjo Slovenije po osamosvojitvi od Jugoslavije, ki bi bil brez dvoma usoden za izvedbo osamosvojitve v kolikor ne bi bili sposobni vzpostaviti to kar danes poznamo pod MSNZ. Z razorožitvijo TO SRS je namreč postalo jasno, da brez oborožene sile lojalni demokratično izvoljeni oblasti slovenske osamosvojitve ne bo mogoče izpeljati.

Janša in Bavčar sta pred leti v dokumentarnem filmu RTV Slovenija po predlogi scenarija Helene Koder iz leta 1992 naslovljenem Operacija 2-1-13-62 priznala, da sta ob prevzemu poslov bila prepuščena sama sebi in, kakor je Bavčar to označil, svoji lastni iznajdljivosti. Bavčarja ni pričakal niti njegov predhodnik, kar že samo dovolj pove o zaničevalnem odnosu komunistične garniture do Demosove vlade. “Že med sejo, še ko nisem bil izvoljen so prihajali telefonski pozivi o tem, da po terenu pobirajo orožje in jaz sem, takoj ko sem bil izvoljen – prej tega seveda nisem mogel storiti – poklical na ministrstvo in tam seveda nihče nič ni vedel o tej zadevi,” se spominja Bavčar. 

V štirih dneh ob 70 do 80 odstotkov svojega orožja
“Še isti večer sem prišel v prazno pisarno. Počakal me je nek uslužbenec. Tam sem za silo ugotovil kako delujejo te telefonske povezave, poklical tri, štiri ključne ljudi, zahteval, da se takoj začne z zbiranjem informacij o teh stvareh, se hkrati povezal z Janšo, ki je tudi že bil v svoji pisarni,” se je spominjal Bavčar.

Od leve proti desni poročnik Tone Krkovič, polkovnik JNA Milan Zabukovec – Miloš, major Jože Polovič (foto: osebni arhiv BgGen SV Tone Krkovič)

TO SRS je bila v štirih dneh ob 70 do 80 odstotkov vsega svojega orožja, ki je končalo pod ključem JLA. Tone Krkovič, takratni načelnik oddelka Ljudske obrambe občine Kočevje, je bil na lastne oči priča razoroževanju, saj je bila občina Kočevje ena redkih kjer je JLA celo oboroženim strukturam, ki so ingerentno spadale pod upravni oddelek za ljudsko obrambo ukradla orožje. To je bilo grobo preseganje navodil ukaza o (samo)razorožitvi TO SRS, saj omenjena oborožena sila ni imela pristojnosti nad oboroženimi strukturami, ki so bile pod vodenjem sekretariata za ljudsko obrambo. Krkovič se je vsled tega dejstva in pretresljivega spoznanja, da je v teku vse drugo kot pomoč Sloveniji, kar so hoteli prikazati s pomočjo propagande, obrnil na novega ministra za ljudsko obrambo Janeza Janšo in mu predstaviti svoje videnje nastalega strateškega položaja, ki je pomenil izvajanje oborožene agresije JLA in njenih komplementarnih struktur na Slovenijo ter mu predlagal takojšnje nacionalno oboroženo organiziranje. 

Krkovič je bil odločen dokazati, da je akoravno prihaja iz “sovražnikovega” tabora, vreden zaupanja. Edini način, kako bi lahko to izpeljal, se mu je v tistem trenutku zdela pridobitev ukaza, za katerega je predsednik predsedstva SRS Kučan trdil, da ne obstaja. Te priložnosti Krkovič ni nameraval izpustiti iz rok. Stavil je na vse ali nič. Prvič, a ne zadnjič.

Napisano pod mentorstvom BgGen SV Toneta Krkoviča

Ivan Šokić