fbpx

Spomnimo, katere takratne stranke so podprle kandidaturo Branka Masleše

Miran Potrč, nekdanji poslanec SD, in zadnji predsednik komunistične skupščine

“Višje ko greš v strukturi sodstva, višji je odstotek bivših komunistov,” je znana ugotovitev Zdeněka Kühna, vrhovnega sodnika in profesorja na Pravni fakulteti v Pragi. Zamude, absurdne in presenetljive odločitve ter visoka stopnja formalizma – vse to so značilnosti sodstva v postkomunističnih državah. Zdi se, da obstaja globoka kontinuiteta v metodah pravnega sklepanja – pa tudi v metodah izbiranja primernih kandidatov za visoke položaje v sodstvu. “Nisem imel pretirane želje postati predsednik vrhovnega sodišča,” je nedavno izjavil Masleša, ki bo prihodnje leto dopolnil 70 let in se upokojil, ni pa povedal, čigava je bila ta želja, če ne njegova. V pogovoru za Dnevnik je omenil tudi njemu dragega profesorja Ljuba Bavcona, s katerim si bosta morda delila enako usodo, da nikoli ne bosta imela miru –  niti v penziji niti pod rušo.

Kandidaturo Branka Masleše za vrhovnega sodnika oziroma za predsednika Vrhovnega sodišča, so leta 2010 podprli poslanci takratnih koalicijskih strank, med njimi Miran Potrč (SD), Borut Sajovic (LDS), Matjaž Zanoškar (DeSUS) in Franco Juri (Zares). Kandidata je sicer predlagal takratni minister za pravosodje, Aleš Zalar – postopek pa se je sodnikom in nekaterim poslancem sicer zdel sporen, ker naj bi bil v nasprotju z delitvijo oblasti. Menili so, da bi morali predsednika iz svojih vrst imenovati sodniki sami, ne pa da ga nastavlja politika. Glede Masleše pa je bila še toliko bolj skeptična takratna opozicija, poslanska skupina SDS je takratnemu predsedniku Borutu Pahorju v poziv med drugim zapisala, da je predlog imenovanja Masleše v javnosti naletel na različne, pretežno negativne odzive, vsak dan pa se odpirajo nova vprašanja, ki poglabljajo dvome o ustreznosti in primernosti predlaganega kandidata. “Opozicija želi z nasprotovanjem Masleševi kandidaturi za predsednika vrhovnega sodišča preprečiti delovanje pravne države,” je menil Juri.

Masleša je bil kot kandidat za predsednika vrhovnega sodišča zelo kontroverzna politična in pravna osebnost, lokalni komunistični funkcionar in goreč zagovornik JLA. Njegovo imenovanje je nato predlagal minister, podprla pa sta ga tako Vrhovno sodišče kot Sodni svet – kljub temu, da je bil zadnji sodnik v Socialistični republiki Sloveniji (pred slovensko osamosvojitvijo), ki je nekoga obsodil na smrt. In kljub obtožbam zoper njega, ki ga je potrdila sodnica ustavnega sodišča ter dva vrhovna sodnika, da je kandidat v prejšnjem življenju v času nedemokratičnega režima sodeloval pri preverjanjih pobojev odpadnikov na jugoslovansko-italijanski meji. “Poleg tega so vsi nekdanji slovenski predsedniki vrhovnega sodišča imeli akademske nazive ali pa so bili priznani pravosodni strokovnjaki. Po drugi strani pa nabor znanstvenih in strokovnih objav imenovanega predsednika kaže na njegovo šibkost na strokovnem področju in pomanjkanje razumnega ugleda v sodnih krogih,” je še v svojem članku “The failed transition” zapisal vrhovni sodnik Jan Zobec.

Foto: Zajetje zaslona/MMC

Akademsko društvo Pravnik je takrat zaradi vrste pomislekov, ki so se  pojavili v javnosti v zvezi s kandidaturo Masleše za predsednika vrhovnega sodišča, pozval državni zbor in vlado k ponovnemu razmisleku o primernosti njegovega imenovanja. Prepričani so namreč bili, da so očitki o domnevnih izjavah Masleše v začetku osemdesetih let ter v času osamosvajanja Slovenije, ki jih je javnosti predstavil sodnik Ustavnega sodišča, kasneje pa so jih javno potrdili tudi drugi ugledni predstavniki sodne veje oblasti, resni in zbujajo močan dvom v osebnostno integriteto kandidata. “Njegove domnevne izjave, s katerimi naj bi izražal nasprotovanje slovenski osamosvojitvi in navdušenje nad ustrelitvijo prebežnika, odpirajo temeljna vprašanja o domoljubnosti in človečnosti vrhovnega sodnika Branka Masleše,” so med drugim zapisali.

Branko Masleša je v osemdesetih letih opravljal funkcijo partijskega sekretarja
Zapisali so še, da močan dvom v primernost njegove kandidature zbuja tudi vrsta nerazjasnjenih okoliščin v zvezi z delovanjem tako imenovanih verifikacijskih komisij in njegovi vlogi pri njihovem delu ter dejstvo, da je vrhovni sodnik Branko Masleša v osemdesetih letih opravljal funkcijo partijskega sekretarja na koprskem višjem sodišču. “V Akademskem društvu Pravnik opozarjamo, da bi imenovanje vrhovnega sodnika Branka Masleše, še preden se odstrani sleherni dvom v njegovo osebnostno integriteto, vodilo k nadaljnjemu krhanju zaupanja državljank in državljanov v neodvisnost in nepristranost slovenskega sodstva ter delovanje pravne države nasploh,” so opozorili.

“Vaš sin ni niti kriv niti begosumen, držimo ga zaradi drugih,” naj bi Masleša izjavil leta 1982, ko je bil v Kopru preiskovalni sodnik in ni ukrenil prav nič, da bi pomagal fantu, za katerega je vedel, da ga mučijo. Pismo Mateja Bora (Vladimirja Pavšiča), ki je pričalo o takratnem dogajanju in ravnanju Masleše, je bilo pred leti razstavljeno v Narodni in univerzitetni knjižnici – Masleša pa je ob tem dejal, da je že dolgo od tega in da se ne spominja vseh podrobnosti. Že pred časom je Požareport pisal, da se je oktobra 1982 Matej Bor s pismom obrnil na predsednika republiškega predsedstva Franceta Popita in ga prosil, naj vzame v zaščito sina Stanka Kajdiža – po hišni preiskavi so ga namreč odpeljali v Koper na zaslišanje – k preiskovalnemu sodniku Masleši. Ker se sin Miro ni vrnil, sta se starša morala precej potruditi, da sta ga lahko sploh obiskala, ob tem pa se je izkazalo, da so fanta v bunkerju pretepali, mučili, mu nategovali prsni koš ter mu z glavo udarjali ob tla. Masleša je vse to izvedel, a nikoli ni ukrepal, niti ni zabeležil v zapisnik. Leta 2013 je Masleša na obtožbe odgovarjal, navedbe v Borovem pismu ne držijo.

“Ker imam od vsega začetka, odkar vem za to, slabo vest, kot državljan dežele, ki ima najbolj demokratično ustavo na svetu, zlasti pa kot javni delavec, pisatelj in član sveta republike, se obračam nate, da kot predsednik predsedstva v tem primeru vzameš v zaščito prizadetega, in storiš vse, da se zadeva, ki predstavlja hud primer kršenja našega pravosodnega reda in zakonitosti, razišče, krivci pa najstrožje kaznujejo,” je v pismu Bor med drugim zapisal Popitu. “Ob obiskih v Kopru in izjavah sodnika Masleše ter odvetnika sem se prepričal, da odgovorni v organih pregona in pravosodju zelo lahko majhnemu človeku vzamejo svobodo brez pravih utemeljitev, ki jih šele pozneje zbirajo in konstruirajo ter se izživljajo in podaljšujejo stanje iz meseca v mesec, kakor mojemu sinu,” pa je v pismu Boru zapisal Kajdižev oče.

Masleša pa je sedel tudi v senatu, ki je v Sloveniji izrekel zadnjo smrtno kazen – in to obsojencu, ki je bil celo ugotovljen za delno norega, kasneje pa tudi za popolnoma norega in so ga zato poslali na psihiatrično zdravljenje, smrtna kazen pa ni bila izvršena. Poleg tega je leta 2010 Karel Peter Schwarz v časniku Frankfuter Allegmeine Zeitung zapisal: “Vsaj v enem primeru je poskrbel, da smrtni strel na vzhodnoevropskega begunca ni bil kazenskopravno obravnavan.”  Kot že rečeno, nekdanji sodniški kolegi Masleše so bili zgroženi nad njegovim navdušenjem, ko so ilegalnega prebežnika ustrelili v čelo. Njegovo okrutno obnašanje je potrdilo več sodnikov: “Poletnega dne leta 1982 ali 1983 je Masleša prišel z ogleda ubežnika čez jugoslovansko-italijansko mejo in povedal, kako je neki vojak nekoga ustrelil z zelo natančnim strelom v čelo,” je leta 2010 izjavil takratni vrhovni sodnik Rudi Štravs.

“Leta 1982 je podčastnik JLA v Postojni ustrelil policista. Z javnim tožilcem sva opravila ogled in zaslišala podčastnika, ki je bil kasneje obsojen na maksimalno zaporno kazen. Dogodek na meji, ki so mi ga očitali, se je zgodil leta 1984, v soboto, 7. julija, ko sem bil dežurni preiskovalni sodnik. Na ogledu so bili poleg mene še koprski tožilec, strojepiska, kriminalistični tehnik in kriminalist. Nobene vojaške komisije. Človek je bil ustreljen in je obležal na italijanski strani meje, kakšnih 15, 20 metrov od meje. Zato so zadevo naprej vodili italijanski organi, jaz sem samo naredil zapisnik. Po tistem smo šli naprej na še en ogled suma kaznivega dejanja in se na sodišče sploh nismo vrnili. Ko je kolega vrhovni sodnik Rudi Štravs “potrdil”, da sem prišel z ogleda streljanja na meji ves navdušen nad tem, kako je vojak zadel človeka v sredino čela, kar je laž, je rekel, da je slišal samo začetni del pogovora, nato pa je odšel na obravnavo,” je Masleša v Dnevniku pojasnil svojo plat zgodbe o svojemu “navdušenju” nad strelom v čelo – za kar trdi, da je laž. Dodal je, da so nanj leteli tudi očitki v zvezi z ogledom kaznivega dejanja, povezanega z ustrelitvijo ubežnika v Rožni dolini pri Novi Gorici leta 1988, ko je bil že slaba štiri leta višji sodnik. Zatrdil je, da tudi sicer nikoli ni opravil nobenega ogleda na območju goriškega sodišča.

Na koncu se vedno poraja vprašanje, kako naj javnost zaupa sodstvu in verjame, da bo nepristransko odpravljalo krivice. Kakšno je sporočilo Plenuma vrhovnega sodišča, ki podpira takšnega kandidata? Osebnost predsednika vrhovnega sodišča ima namreč tudi pomemben simbolni pomen in predstavlja poosebljenje poklicnih in osebnostnih lastnosti sodnika – s svojo strokovno in osebno integriteto bi moral biti zgled vsem ostalim sodnikom v državi in utelešenje sodniške etike. “Ko plenum vrhovnega sodišča podpre kandidata za predsednika vrhovnega sodišča, pošlje sporočilo sodstvu in javnosti, da je to sodnik, ki ga je treba jemati za zgled,” je v članku še pojasnil Zobec. A v Sloveniji je bilo, tako kot v drugih komunističnih državah, samoumevno, da pravo in celoten pravni sistem, vključno z njegovimi institucijami, obstaja zato, da služi in ščiti vladajočo elito in njihovo ideologijo. Tudi prehod v liberalno demokracijo, ki temelji na pravni državi, je torej potekal s starimi kadri, ki so bili rojeni, vzgojeni in izšolani v totalitarnem režimu. “Že na začetku bi se lahko strinjal le s staro resnico, da podsistema, kakršno sodstvo očitno je, ni mogoče ločiti od sistema, ki mu pripada in katerega del je. Če torej sistem trpi zaradi pomanjkanja demokracije in pravne države, kot je to vsekakor v slovenskem sistemu, se trenutno stanje celo poslabšuje, tudi sodstvo kot njegov podsistem ne bi moglo biti veliko drugačno,” je Zobec tudi izpostavil v svojem članku.

Sara Bertoncelj