Olimpijske igre v Braziliji so za nami. Organizatorji so deležni mnogih pohval in še jih bodo. Deležni pa so tudi nekaj manjših kritik. Ogromno število gledalcev preko različnih medijev in ogromno število gledalcev na samih prizoriščih daje poseben pečat fenomenu, ki mu pravimo športna publika.
S spodbujanjem, ovacijami, mnogokrat pa tudi sramotno in z nedovoljenimi sredstvi (pretepi, metanjem različnih predmetov, ipd.) sodeluje občinstvo v športnih bojih. Tako nastane vez med tekmovalci in gledalci, vez, ki je spečifična za športni spektakel. Vedno več ljudi je, katerih znanje o športu je čedalje bogatejše, nič jim ni skrito – od forme tekmovalcev, priprav, sodnikov itd.
Športni spektakel dobiva družbene razsežnosti
To poznavanje vseh skrivnosti športa predstavlja neke vrste nasprotje anonimnosti v vsakdanjem življenju, neko nasprotje življenskim problemom, nepoznavanju mnogih stvari in nezmožnosti uveljavljanja. Različne tekme lahko pomenijo uspeh, užitek ob boju za zmago, zadovoljstvo nad borbenostjo, fair playem, po drugi strani pa so lahko prizorišče vulgarnosti, šovinističnih, nacinalistićnih in drugih izpadov. Športni spektakel in potreba po njem dobivata družbene razsežnosti.
Bolj je v družbi položaj negotov, bolj poskuša politika, zlasti s športnimi prireditvami, odvračati ljudi od resničnih problemov družbe ali pa s športnimi spektakli prikazovati navidezno moč družbe. V zgodovini poznamo precej takšnih problemov: lažni blesk Rima, totalitarnih sistemov Stalina, Hitlerja,…
Na športnih stadionih pa je vedno bolj čutiti politično razpoloženje. Šport postaja vse bolj sredstvo politike, športniki pa “vojaki” v “vojni s prijateljskim orožjem”.
“Le mnogo velja”
Špotrni spektakli z izgredi gledalcev pa tudi tekmovalcev, nacionalistični izbruhi , podkupovanji in drugimi slabostmi niso šli mimo nas. Te slabosti so, tudi če vemo, da množica pogosto reagira specifično, kot pravi G. Le Bon, v njem degradira, izgubi občutek za svojo individualnost, zmanjšuje se njegova kritičnost, ker se v množici ustvarja kolektivno razpoloženje, ki je anonimno. Človek je v množici lahkovernejši, bolj čustven in histeričen. Za odpravljanje teh vzrokov pa niso dovolj samo policisti, pendreki, dresirani psi, temveč je pomembna športna vzgoja športnikov, gledalcev in funkcionarjev.
Nekdaj je veljalo Coubertenovo načelo “pomembno je sodelovati”. Mnogi prisegajo na to načelo, vendar danes velja drugo načelo, kot je dejal ameriški trener Vince Lombardi.
“Zmaga ni vse, zmaga je edino kar velja.” Nemočni pa ostajajo prav tisti, ki ne vidijo, da korenine zla niso v športu, temveč v družbi, ki živi v obdobju najhujšega človekovega nasilja. Tudi pri nas bi se morali zamisliti, ob nekaterih športih in športnih funkcionarjih.
Samo poklicni športniki
Ko razmišljamo in govorimo o olimpijskih igrah in olimpoizmu, moramo poudariti, da je bila olimpijska misel spočeta 776. leta pred našim štetjem z izvedbo prvih olimpijskih iger. Antične igre je vseskozi organizirala mala državica Eleja.To ni bilo naključno izbrano mesto. Bila je nevtralna država, vojaško in politično ni sodelovala niti z eno od tedanjih velikih tekmic (Šparta, Atene) in je bila idealen organizator iger. V začetku so igre trajale le en en dan. Na sporedu je bila samo ena disciplina, in sicer tek. Šele po 17. olimpijadi so dodali še rokoborbo in peteroboj. Kmalu so trajale že pet dni, na športnih terenih Olimpije pa so se merili športniki, pesniki in politiki.
Priprava na bojevanje je bila v začetku vseskozi pomemben motiv, vendar se je pozneje pokazalo, da športniki zaradi ozke šporne pripravljenosti za vojaško službo niso najbolj primerni. Še posebno je to prišlo do izraza po 5. stoletju pred našim štetjem, ko so na igrah nastopali le poklicni športniki, ki v vojnah niso sodelovali. Če bi globlje analizirali, bi videli, da se ni bistveno spremenil vrednostni sistem iger, kakršen je bil že od vsega začetka.
Olimpizem je postal socialni pojav
V 19. Stoletju so dobivale dokončno obliko moderne olimpijske igre. Olimpizem pa je postal vsestransko uporaben socialni pojav, ki ga glede na razširjenost in število udeleženih držav primerjamo z malokaterim gibanjem v svetu.
Olimpizem in olimpijsko gibanje sta tesno povezana. Olimpizem pomeni združitev pedagoških, socioloških procesov in filozofskih idej, ki so usmerjene k skladnemu razvoju osebnosti. Olimpijske igre pa so nekakšen pregled športnih dosežkov različnih držav in narodov, pregled športne kulture. So demonstracija miru, prijateljstva ter medsebojnega razumevanja med narodi. Napori za priprave olimpijskih iger so vedno večji, saj so tudi želje po dosežkih izredno velike. Zahtevnost dela se ne kaže samo v športnih dosežkih, temveč tudi v izjemnem organizacijskem pogonu pred igrami v posameznih državah in med igrami države v kateri se te odvijajo.
Šport je med vsemi oblikami kulture najbolj zastrupljen s politiko
Sodobne olimpijske igre so rezultat razvijajočega se vrhunskega šprta ter potreb po nenehnem dokazovanju posameznih držav in nacij. Države in nacije, ki so na gospodarskem ter drugih področjih ne morejo v svetu uveljaviti, še posebno materialno ne, podpirajo dosežke svojih športnikov na olimpijskih igrah, saj gre za uveljavitev te države v svetu. Dobitniki medalj postanejo čez noč narodni heroji, deležni najvišjih državnih priznanj za “poln zadetek na igrah”. Vse to jasno kaže, da je šport sredstvo politike. S politizacijo športnih rezultatov se tisto izvirno športno izgublja, politika pa postaja vse bolj dominantna. Z manipuliranjem športa dobiva politika razsežnosti,ki so na primer v različnih oblikah kulture manj občutne. Nekateri sprejemajo tezo, da je šport med vsemi oblikami kulture najbolj zastrupljen s politiko.
Prek olimpijskega gibanja in olimpizma je Couberten skupaj s svojimi somišljeniki hotel doseči preobrazbo telesne vzgoje v tedanjem buržoaznem sistemu. Coubertenov namen ni bil razvijati igre, temveč jih je hotel uporabiti za popularizacijo vzgojne vloge športa.
Stari – novi problemi
Bojkot olimpijskih iger v Moskvi je sprožil številna razmišljanja o tem, kako rešiti olimpijske igre. Tako so zopet postale vzor antične igre. Poznavalci pa opozarjajo, da tudi antične igre niso ustrezale idealistični podobi, ki jo imamo danes. Vse poveličevanje je upravičeno samo na zelo kratko obdobje razcveta iger, pozneje pa so ti ideali izginili. Torej, če bi vse skupaj pogledali skozi prizmo današnjega časa, bi lahko rekli, da današnje olimpijske probleme lahko primerjamo s problemi iger starih Grkov.
Filostrat in Galen sta zapustila zapise, ki pričajo, da so v tretjem stoletju pred našim štetjem udeleženci iger jemali nekatera poživila, tako da so jih sesali iz rastlin. Znanstveniki menijo, da danes jemlje poživila nad 80 odstotkov športnikov. Beseda jemlje ni najboljša. Otrokom jih dajejo za zaustavljanje rasti ali za večjo rast ipd., dajejo jih vsem s katerimi v imenu boginje zmage manipulirajo. Danes je to v športu tako pogosto, da kljub pretresljivosti ne pretresa več.
Profesionalizem obstaja odkar obstaja šport
Tudi tega ne smemo pozabiti,da so že od 5. stoletja pred našim štetjem nastopali na olimpijskih igrah samo poklicni športniki in ne amaterji. Torej lahko mirno trdimo, da profesionalizem obstaja odkar obstaja šport.
Tako se v sodobnem olimpijskem gibanju kažejo vse zakonitosti družbenih odnosov tistega časa, v katerem se odvijajo. Olimpijske igre pa kažejo tiste vrednote, ki so v tistem času najbolj aktualne in prevladujoče.
Pri letošnjih olimpijskih igrah pa še posebno istopa pokvarjenost funkcionarjev, ki bi morali biti za vzgled. Ti nekatari “gospodje” iz nekaterih olimpijskih komitejev so olimpijske igre izkoristili za lastne potrebe, s preprodajo vstopnic. Saj njim je prav vseeno za načela olimpizma, olimpijskega duha. Njim je pomemben samo njihov skriti račun na skriti lokaciji . Verjetno tudi v slovenskem olimpijskem komiteju ni vse “čisto”, saj se je na črnem trgu pojavilo veliko število slovenskih vstopnic. A to je že zadeva za ustrezne organe pregona. Upam, da bo ta zadeva dobila ustrezen epilog in da bodo tisti, ki so to počeli tudi ustrzno kaznovani. Vsi športniki in tudi ostali državljani to tudi pričakujemo, če imamo še sploh pravno državo.
Prof. Marjan Rozman