Poslanci DZ so 4. oktobra sprejeli vladni predlog sprememb družinskega zakonika, ki predvideva izenačitev partnerjev v istospolnih in različnospolnih zvezah vključno z možnostjo posvojitve otrok. Predlog so podprli poslanci Gibanja Svoboda, SD in Levice, proti pa sta bili SDS in NSi. Koalicija “Za otroke gre!” je takoj začela zbirati podpise za referendum proti sprejetim spremembam družinskega zakonika.
S spremenjeno definicijo zakonske zveze, ki zdaj po zakonu ni več skupnost moškega in ženske, pač pa “skupnost dveh oseb”, ter z ureditvijo zunajzakonske skupnosti za istospolne partnerje, bodo partnerji v istospolnih in različnospolnih zvezah izenačeni v vseh pravnih posledicah, ki jih določa družinski zakonik vključno z možnostjo posvojitve otrok. Kot opozarjajo v SDS in koaliciji Za otroke gre!, bo to odprlo možnost trgovine z otroki. Definicija zakonske zveze kot “zveze dveh oseb” zdaj pomeni diskriminacijo večine zakoncev in mladoporočencev v naši državi, ki se želijo imenovati z besedama mož in žena. Ustavno sodišče je pred tem v dveh odločbah poteptalo voljo ljudstva, ki je svoje nasprotovanje omenjenim spremembam družinske zakonodaje v preteklosti jasno izrazilo na kar treh referendumih.
Posvojitev otroka ni človekova pravica!
V razpravi, ki je pred sprejetjem sprememb družinskega zakonika potekala v državnem zboru, je vladajoča koalicija zaobšla in grobo zavrnila vse argumente, ki so jih navedli poslanci SDS in NSi. Tudi argument poslanca Branka Grimsa, “da se s sprejemanjem novele družinskega zakonika krši Splošna deklaracija o človekovih pravicah, iz katere izhaja, da sta potrebna oba spola, da tvorita družino, da je družina naravna in temeljna celica družbe ter da posvojitev otroka ni človekova pravica,” so koalicijski poslanci preslišali in ignorirali. Opozicijo so še naprej obtoževali in ji podtikali, da hoče diktirati, kako in v kakšni, hetero- ali homoseksualni zvezi naj posameznik živi, kar nikakor ni res: “Nihče od nas nima težav s sprejemanjem istospolnih oseb. Nasprotujemo pa posvojitvam v istospolne skupnosti. Posvojitev otroka ni pravica dveh odraslih, pač pa gre za to, da najdemo otroku primerno okolje za razvoj in življenje, kar pa istospolna skupnost ni,” je med razpravo poudarila poslanka SDS Alenka Jeraj.
Pisali smo že, da je Aleš Primc, vodja koalicije Za otroke gre! že na velikem družinskem shodu 25. septembra v primeru sprejetja spornih sprememb družinskega zakonika napovedal takojšen začetek zbiranja podpisov za referendum za zaščito družin in otrok, ki v tem trenutku intenzivno poteka. Začetni paket podpisov so v državni zbor odnesli že v torek.
Razgradnja evropske civilizacije
“Ravno socializem je tista vera, ki mora preglasiti krščanstvo … V novem redu bo socializem zmagal tako, da bo s preoblikovanjem zavesti družbe in infiltracijo v šole, univerze, cerkve in medije najprej zajel kulturo.” To so besede Antonia Gramscija, marksističnega teoretika in začetnika kulturnega marksizma. Desetletja po njem smo priča izbruhu politike identitete. Agresivno in hitro se je pojavila v Zahodni Evropi, okužila je tudi nekatere postsocialistične države. Promocija razgradnje tistega, kar je ustvarilo vsaj četrt tisočletja uspehov in rasti evropske civilizacije, je v rokah duševno bolnih, če ne zlobnih ljudi. Življenje v novem ultraseksualiziranem svetu, ki ruši vse moralne in univerzalne meje ravnanja, vsiljuje manjšina, ki s svojo glasnostjo povzroča dovolj hrupa, da si psihopati in sociopati med politiki, ki odločajo o usodi življenja državljanov, domišljajo, da imajo poslanstvo božanstva.
Oblast z masko Boga
Kot je dejal Jože Mlakar, je to mogoče le zato, ker so se ljudje odpovedali Bogu. Naj dodam, da ne samo to. Posvetne oblasti so si nadele masko Boga. Zdaj ni več Bog tisti, ki se ga ljudje zaradi poslednje sodbe bojijo, ljudje so se začeli bati vlad in so počasi zanemarili Božja opozorila, kaj je prav in kaj ni. Tudi zato se je lahko zgodilo, da so poslanci sprejeli novelo družinskega zakonika, ki je naslednja stopnja načrta kulturnih marksistov – uničenje družine. In prava vojna se je pravkar začela.
Smrtonosni virus
Zvijačnost kulturnih marksistov je, da se družina obrne proti sami sebi, da se njena razgradnja kot skupnosti očeta, matere in otrok uporabi za izbris naslednje tarče – naroda. Treba je razumeti njihov načrt, njihove namene. Družina je osnovna celica, v kateri se ohranijo nacionalni jezik, kultura, tradicija in vera. Zamislite si, da je telo narod, družina pa človeška celica, najmanjši del organizma, ki mu pravimo tudi gradbeni element življenja. Da bi uničili telo, je treba uničiti celico. To se najlaže naredi tako, da se virusu omogoči vstop vanjo. In natanko to so naredili poslanci, ki so glasovali za novelo (ali so se vzdržali) – odprli so vrata smrtonosnemu virusu, ki se bo zdaj razmnoževal in uničeval druge, neokužene celice. Pri tem ni potrebno, da virus okuži vse celice v telesu, dovolj je, da doseže kritično točko, ki uniči imunski sistem in tako ubije celotno telo.
Načeta sposobnost samoohranitve
Družina oziroma njena temeljna struktura kot zveza moškega, ženske in potomcev je bistvena za nadaljevanje in reprodukcijo geografsko zaokrožene družbe, ki jo prepoznamo kot domovino, državo ali skupnost nekega naroda. Regulatorna opredelitev zakonske zveze kot skupnosti dveh oseb in možnost posvojitve otrok partnerjev (ne)znanih spolov je virus, ki bo sistemsko načel sposobnost naroda za samoohranitev (poleg drugega virusa, ki ga prepoznamo kot spuščanje tretjega sveta v skupnost, kjer je kultura diametralno nasprotna gostiteljevi). Slovenci smo kot narod skozi zgodovino preživeli cesarstva, kraljevine in druge državne tvorbe prav zaradi družine, v kateri so se iz roda v rod prenašali domač jezik, kultura, tradicija in vera. To je tista krvna linija, ki jo je težko uničiti in se vedno znova pojavi; včasih od nikoder.
Poskus izbrisa naroda
Narod se lahko napada, okupira ali nad njim izvaja genocid, vednar bo vedno na istem geografskem območju ostalo seme, tisto jedro naroda, ki ga prepoznamo kot nuklearno, tradicionalno družino. Ta bo (lahko za dolga stoletja povsem potihoma) prenašala dalje tisto, kar jih je nekoč in kar jih bo v prihodnosti povezovalo. Tako smo Slovenci preživeli tisočletja. In ko smo končno dobili svojo državo, ki je država Slovencev in Slovenk, se najdejo koristni idioti globalistov, ki želijo z virusom uničiti družino in njeno zmožnost, da bi svojo zgodovino prenašala na potomce. To ni nič drugega kot poskus izbrisati narod. Nismo edini. To se dogaja povsod po stari celini; ponekod je virus skoraj že ubil gostitelja (Švedska, Francija, Nemčija).
Cilj kulturnih marksistov
Ideologija identitete (ob teoriji spolov) na novo opredeljuje moške in ženske ter na novo definira družino. Zdaj ne gre več samo za to, da moški, ki si domišljajo, da so ženske, silijo v ženske športe in garderobe – pomeni tudi, da je treba moškim brezpogojno zagotoviti dojenje in nosečnost (kakopak, tudi splav), da se najmlajše spodbuja k zgodnji spolnosti, da šole odvračajo otroke od svojih staršev, da se spodbuja k spremembi spolov in da popkultura najstnike prepričuje, da si “in”, če spremeniš spolno usmeritev. Cilj kulturnih marksistov je, da zmeda v glavi otrok in najstnikov povzroči odklon od družine. In ko ta ni več varno zavetje pred nemoralo in bogaboječe pribežališče pred zlom, se potomci ne odvrnejo samo od družine, ampak od naroda. Začne se zaničevanje samega sebe, družine in naroda, patriotizem pa zamenja multikulturalizem. S tako opranimi glavami in virusom v sebi nobena skupnost, ki je prej preživela stoletja s skupnimi vrednotami, ne more obstati več. Z napadi na narod (telo) se lahko obstane, z napadi na nuklearno družino (celico) pa ne umre samo družina, ampak tudi narod. Zato je cilj “enoplanetarcev” uničenje osnovne celice naroda.
Pomembna je vsaka malenkost
To perspektivo je treba imeti v mislih, ko o tem govorimo in se proti temu borimo. Ne moremo več reči, da je to majhna stvar in nepomembna težava. Ni. Zdaj je pomembna vsaka malenkost. To niso več smešni ljudje s klobuki iz kositrne folije ali nesmisli iz knjige Alica v čudežni deželi; za levico ni nič samodejno in samostojno, za levico je vse med seboj povezano, tudi malenkosti, ki se sprva zdijo smešne in posmeha vredne. In te “malenkosti” trajajo že dolgo, vsaka generacija dodaja novo. Na koncu bodo prihajajoče generacije brez kakršnih koli filtrov spodobnosti. Če se jim danes vsili noveliran družinski zakonik kot nekaj normalnega, bodo jutri običajne pedofilske poroke iz islamske kulture, pojutrišnjem pa bosta zakonsko zvezo sklenila oseba neznanega spola in steblo hrasta, ki jima bo država uradno dovolila posvojiti namišljenega možiclja s podganjo glavo. Deviantne prakse, ki so bile nekdaj zdravstveni problem, bodo prestopile ograje in postale ne samo normalne, ampak družbeno zaželene. In tam, kjer bodo mladi podzavestni umi že povsem reprogramirani, bodo nuklearne družine zločin, pripadnost narodu pa odklon, ki se kaznuje z rehabilitacijo ali s smrtjo.
Mladi se najlaže indoktrinirajo
Zato levica zahteva nadzor nad izobraževanjem. V tem času se namreč mladi izoblikujejo, najlaže so indoktrinirani, hkrati pa je takrat enostavno uničiti detektorje resnice in čednosti. To nalogo imajo aktivisti LGBT, ki prihajajo v šole. Otrokom odvzemajo spoštovanje družinske avtoritete in pospešujejo navezovanje stikov z novo “normalnostjo”. Občutljivim otrokom je to sprva zabava, ki kasneje postane zaukazana smer. To je ključno. Uničevanje družine je torej veliko globlje, kot se kaže navzven. Ampak dokler ne odpokličemo iz parlamenta poslancev, ki s pomočjo zakonodaje spreminjajo “slabo” v “dobro”, bodo še naprej širili morilski virus.
Spopad z izrojeno levico
Slovenci smo se kot narod ohranili zaradi krščanstva in splošno sprejetega koncepta nuklearne (naravne) družine. To je bila zdrava celica naroda, tisto sidro, ki je vzdržalo vsa plimovanja in nevihte. Novela zakona je močno zarezala v verigo, ki povezuje sidro in ladjo. Potrebno bo veliko truda, da popravimo spojne člene. Vsekakor moramo najprej sneti “lepe” rokavice in se z levico spopasti oboroženi s tistim, kar najbolj sovražijo – z domoljubjem. Slednji izraz zajema oboje: naravno družino in ljubezen do svojega naroda.
Jože Biščak, Lucija Kavčič