fbpx

Sramota je, da je Znanstvenoraziskovalni center ZRC SAZU izpostava skrajno levega aktivizma

Foto: STA/zrc-sazu.si

Inštitut za kulturne in spominske študije, katerega predstojnica je dr. Tanja Petrović, je v Založbi ZRC izdal publikacijo “Sramota” – kar je pravzaprav sramota že samo po sebi. Sramota zato, ker naj bi se ZRC SAZU posvečala izključno znanstvenoraziskovalnemu delu, ne pa političnemu aktivizmu. “S tovariši, tovarišicami iz drugih segmentov protestniškega gibanja si delimo cilje, sredstva in ulice, a ne z vsakim vseh. Verjamemo v raznolikost taktik in podpiramo iskanje lastnih izrazov skupnega boja ter solidarnost s tarčami represije,” so “tovariško” sporočili avtorji publikacije, ki se sramežljivo podpisujejo kot Non-grupa. Svoj protivladno usmerjeni politični aktivizem je večni direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar sicer pokazal že večkrat – med drugim je tudi izjavil, da slovenska vlada toliko govori o osamosvajanju in domoljubju predvsem zato, ker si želi s političnim prikrajanjem zgodovine dati legitimnost in ostati na oblasti. To, da je psevdozgodovinopisje, ki ga sam zagovarja,  nastalo pod taktirko nekdanje Komunistične partije, ga seveda prav nič ne moti.

Dan pred kulturnim praznikom je pri založbi ZRC izšla knjiga z naslovom Sramota – v Večeru lahko preberemo, da se “masivna monografija v trdi vezavi  začne s fotografijami iz aprila 2020, ko je slovenska vlada sprejela Odlok o prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih, kar je pripeljalo do protestniških akcij in kmalu tudi do prvega množičnega kolesarskega protesta. Stopnjevanje napetosti v nadaljnjih tednih in mesecih pospremijo skrbno izbrane fotografije, ki v nekaj podobah ali zgolj v eni povzemajo protestniško dogajanje vključno z nasilnimi policijskimi intervencijami, branji ustave, protestno ljudsko skupščino, protest pred RTV-jem ter ministrstvom za kulturo in drugim. Knjiga se zaključi s podobami velikega platna z motivom policijske represije pred državnim zborom ob koncu leta 2021.”

Monografijo so predstavili pred ministrstvom za kulturo, Non-grupa seveda ni bila prisotna, njihova uradna pravna zastopnica je Urša Chitrakar, ki je v njihovem imenu povedala: “Stanje je sramota, metoda je upor”.  Po njenim besedah Non-Grupa ni kolektiv, ampak je metoda boja. “Je način organiziranosti, ki skupini akterjev omogoča nehierarhično skupnostno delovanje in afirmacijo individualne kreativnosti. Naš cilj je opozarjanje na družbene krivice in nesprejemljivo krčenje zgodovinsko izborjenih pravic. Verjamemo v skupnostni in horizontalni pristop tukaj in zdaj. Zgodovina boja je naš navdih, ki ga nosimo s seboj v naših akcijah kot metodo, spomin in opomin,” je povedala v imenu kolektiva. V imenu Založbe ZRC je o knjigi spregovoril Peter Klepec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Po njegovem mnenju je sramota občutek nelagodja, zadrege, ko se znajdemo v situaciji, ko bi se najraje vdrli v zemljo. Ravno zato naj bi bila knjiga Sramota po svoji obliki takšna, da “ne paše v noben predalček, se je ne da popredalčkati. Je težka, težko se jo bere, z njo se težko ravna“. S tem, da ne sodi v noben predalček, bi se sicer težko strinjali, povsem jasno je namreč, kam spada.

Založba se tudi sicer posveča delom, ki spodbujajo razmišljanje, je pojasnil zgodovinar ter nekdanji predstojnik Inštituta za kulturne in spominske študije in večni direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar, in dodal, da Sramota v tem ni nič posebnega. Posebne pa so po njegovih besedah okoliščine, v katerih izhaja in ki so njen izid tudi izzvale: Sramoto lahko vsakdo bere, kot želi. Slike povedo več kot tisoč besed. Sramota je neke vrste ogledalo, in nekaterim podoba, ki jo bodo uzrli v njej, ne bo všeč. Sramota je stanje, upor je odgovor, so poudarili v Dnevniku. Prav zato so se na založbi odločili Sramoto predstaviti 7. februarja, na dan, ko se je pred 80 leti prvič oglasil Radio Kričač – Sramota je namreč knjiga upora.

Ej, ZRC SAZU in Oto Luthar, se vam je zmešalo ali kaj? To podpirate in izdajate? Kakšen besednjak, bemti no! Niste niti opomba od znanosti! Predsednik akad. Peter Štih to ve? “…ulice si ne delimo z vsakim…” Kaj je z vami? To je neposreden poziv k nasilju. Vi ste sramota,” je bil ogorčen glavni urednik Demokracije Jože BiščakMitja Iršič, svetovalec za odnose z javnostmi na ministrstvu za kulturo pa je komentiral: “Znanstvenoraziskovalni center kot izpostava skrajno levega aktivizma. Slovenci inoviramo.” Zraven je dodal še fotografijo, kako je videti – za razliko od našega – znanstvenoraziskovalni center na Hrvaškem. Štih je sicer predsednika SAZU-ja, kjer so se že nekajkrat ogradili od ZRC SAZU, saj gre za različni instituciji. Vsekakor pa naj bi se ZRC SAZU posvečala izključno znanstvenoraziskovalnemu delu, ne pa političnemu aktivizmu. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti je od slovenskih davkoplačevalcev v zadnjih 18 letih prejel že več kot 260 milijonov evrov, pri tem pa resurse usmerja v ideološko usmerjene projekte.

Večni direktor ZRC SAZU in razlogi za njegov politični angažma
Pred slabim letom je Požareport glede Lutharja zapisal, da gre za “Boruta Jamnika na področju znanosti”. “Zgodovinar Luthar sicer velja tudi za ‘prvega političnega operativca’ Sazuja, kot zanesljiv podpisnik različnih peticij – pod krinko znanosti, a praviloma vedno na političnih izhodiščih skrajne levice ali pač kot producent javnih političnih izjav, nemalokrat tudi tako, da med širšo javnostjo navidezno izpadejo kot stališča Sazuja,” je zapisal o večnem direktorju ZRC SAZU in se med drugim tudi vprašal, kako zgodovinar Luthar sploh financira (odplačuje) kredite, katerih skupna anuiteta znaša okoli 2300 evrov mesečno, kar je približno toliko, kot znese cela njegova mesečna neto plača direktorja ZRC SAZU. Tozadevno je Požar vprašal tudi Lutharja, ki je visoke kredite sicer priznal, na ključna vprašanja pa ni želel odgovoriti. Danes se lahko ponovno vprašamo – so Lutharjevi krediti razlog za njegov protivladni politični angažma?

Sara Bertoncelj