Ob prazniku dela je nekdanji predsednik Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič za Delo izjavil, da strukturne reforme zmanjšujejo pravice delavcev. Toda realnost je takšna, da je odsotnost reform Slovenijo upočasnil v razvoju, medtem ko so nas slabše razvite države prehitele ravno zaradi reformiranja številnih panog. Dolgoročno so rasle tudi plače zaposlenih in standard vseh državljanov. Ima torej slovenski delavec z 800 evri plače in “več” pravicami boljše življenje od evropskega s dvakrat višjo plačo? Večina ljudi se Semoličem ne bi strinjala, saj je merilo kvalitetnega življenja še vedno višina zaslužka posameznika in ne količina pravic ali socialističnih parol, od katerih nihče nima koristi.
Sindikati imajo ključno vlogo pri zagotavljanju pravic delavcem, po mnenju nekdanjega prvega moža Zveze svobodnih sindikatov, Dušana Semoliča, pa so strukturne reforme sinonim za zmanjševanje pravic delavcev. “Za vsako pravico se je treba boriti,” je pred dnevi dejal za časopis Delo, pri tem pa je prepričan, da bi bilo življenje delavcev veliko slabše, če ne bi bilo sindikatov. Prepričan je, da strukturne reforme vodijo v zmanjšanje pravic delavcev, kar pa po mnenju strokovnjakov ne drži. “Strukturne reforme so v imenu in v dobrobit delavcev. Državna oblast tudi v njih zagrize, ker se odločevalci zavedajo, da z njimi preoblikujejo institucionalno okolje na način, da bo v večjo korist vsem udeležencem,” nam je pojasnila raziskovalka in avtorica Indeksa človekove svobode Tanja Porčnik.
Poudaril je, da je bil kot vodja ZSSS vpet v mnogo spopadov, pri čemer so marsikaj tudi dosegli. Denimo odpravili so zamrznitev plač leta 1992, ustavili so predlog o enotni davčni stopnji in predlog privatizacije pokojninskega sistema ter s tem odprave medgeneracijske solidarnosti. Nasprotovali so pokojninski reformi, ko so hoteli uvesti 43 let delovne dobe za polno starostno pokojnino, čeprav so takrat bile v pokojninski blagajni razmere nevzdržne.
Gospodarstvo se na drugi strani sooča s hudimi pritiski konkurence, pri čemer si želijo čim nižjih stroškov dela in večjo fleksibilnost pri zagotavljanju dela delavcev. Strukturne reforme so navadno namenjene omogočanju boljšega okolja za “dihanje” gospodarstva, čeprav Semolič to opredeljuje kot sinonim za kršenje pravic in bogatenje, pa čeprav gre lahko v tem primeru za povečevanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ki bi nas naredilo privlačnejše za domača in tuja vlaganja, posledično pa dviga BDP in manjše brezposelnosti. “Če opredelimo strukturne reforme ozko, to je, da so to bistvene, temeljne spremembe javnih politik in zakonodaje, ki z odstranitvijo predhodnih institucionalnih ovir odprejo vrata za višjo gospodarsko rast, potem je cilj strukturne reforme večja stopnja participacije in večja dobrobit sodelujočih. Na primeru trga dela je cilj strukturne reforme večja zaposlenost in višji dohodki. Noben delavec ali tisti, ki bi se ni delavec, a bi to rad postal, ne bo nasprotoval takšnemu cilju,” je še pojasnila Porčnikova.
Semolič je v nadaljevanju opredelil, da delodajalci poudarjajo, da bi več zaposlovali, če bi imeli možnost hitreje in lažje odpuščati. “Naše stališče je povsem nasprotno. Slovenija ne potrebuje spreminjanja delovnopravne zakonodaje, ampak dosledno spoštovanje sedanje,” je še dejal. Pri tem so bili izjemno kritični pri opredeljevanju pogojev za odpuščanje delavcev, saj je to edino varovalo, ki delojemalcem omogoča bolj varne pogoje za delo, a po drugi strani delodajalcem lahko ob slabem delavcu ali težkih pogojev na trgu omogoča dodatno breme. Porčnikova pa za razliko od Semoliča opaža, da so strukturne reforme tiste, ki prinesejo več pravic delavcem, kot sicer. “Strukturne reforme, če so narejene v svojem duhu in svoji nameri, vodijo v več pravic in svoboščin delavcev,” je pojasnila.
Zanimiv je podatek, da je po finančni krizi, ko je sindikat imel bolj kot ne pasivno vlogo pri reševanju težav z brezposelnostjo, moč in razširjenost sindikata med leti 2011 in 2017 začela upadati, saj je število članov od leta 2011 do leta 2016 upadlo s 36 tisoč na 30 tisoč. Takrat je bila izjema izboritev dviga minimalne plače, kljub krizi. Zaradi krize je bila takrat brezposelnost že tako ali tako visoka, dvig minimalne plače pa je pritisk na zaposlenost še povečal, zato se je Pahorjeva vlada kasneje odločila za določene ukrepe, ki so te pritiske blažili.“Ukrepi so bili prepozni in premalo strukturno naravnani. Bili so zagotovo všečni široki populaciji, a brez zrelega pogleda v prihodnost. Posledično še danes čutimo posledice. Fleksibilen oziroma skrajšani deloven čas je le eden od institucionalnih okvirjev, ki manjka v Sloveniji. Covid-19 pandemija je to pomankljivost pri nas še dodatno izpostavila,” je še dodala.
Kako so se strukturne reforme in nasprotovanje sindikatov izkazale v preteklosti?
V preteklosti je precej odmevala strukturna reforma na področju pokojnin, saj trenutna pokojninska blagajna v obstoječem stanju ni bila vzdržna. Sindikati so nasprotovali pokojninski reformi, ko so hoteli uvesti 43 let delovne dobe za polno starostno pokojnino, česar večina delavcev ne bi mogla doseči in kar bi bila pot v veliko revščino. Po drugi strani smo se soočali s težko situacijo na področju pokojninske blagajne, ki s takratno dolžino delovne dobe ne bi vzdržala, namesto nasprotovanja bi takrat bilo smiselno iskati še dodatne rešitve, denimo kako mlade skozi praktični del, ob opravljanju študijskih obveznosti, vključiti v neke vrste delovno razmerje, da jim ne bi bilo potrebno delati do tako visoke starosti.
Povečanje minimalne plače s socialnim dialogom do gospodarstvenikov
Minimalna plača je prišla v Slovenijo na zahtevo sindikatov, ko so pred mnogo leti sprejemali socialni sporazum na čelu s Semoličem. “Je garancija, da ne bi v pohlepu po dobičkih, ki gredo zelo pogosto po poti zniževanja plač, šli predaleč. To je spodnja meja, dogovorjena med nami,” je dejal Semolič. Po drugi strani so ob vsakem višanju minimalne plače zaskrbljeni gospodarstveniki, ki morajo stroške dela preudarno računati predvsem v sektorjih, kjer so dodane vrednosti delavcev izjemno nizke. “Potem pa so tu še druge prepreke na trgu dela, v davčnem sistemu in v poslovnem okolju, ki v Sloveniji preprečujejo delojemalcem in delodajalcem, da svobodno odločajo o svojih razmerjih, da skupaj ustvarjajo in skupaj dosegajo višjo produktivnost. Bolj ko so delojemalci in delodajalci omejeni pri sklepanju dogovorov, manj dogovorov bodo sklenili in manj plodno bodo sodelovali, kar pomeni, da bodo oboji manj pridobili. Delojemalci potrebujejo svobodo, da se sami odločajo, v kakšnih razmerjih bodo z delojemalci,” je še obrazložila Porčnikova. Vseeno pa poudarja, da je potrebno s pravnim redom priznati in z institucionalnim sistem zaščititi pravice, da v delovnem razmerju niso izpostavljeni nepotrebni nevarnosti, obravnavani diskriminatorno, trpinčeni ali drugače zlorabljeni.
Trenutna vlada je v času epidemije covid-19 storila korak naprej in po eni strani poskrbela za delavce in dvignila minimalno plačo. Po drugi strani pa se je slednja zavedala posledic, ki jih takšne odločitve prinesejo ter delodajalcem omogočila delno kritje razlike v višini dviga minimalne plače, saj bi se lahko v nasprotnem primeru soočali s še večjimi krizami v podjetjih, kot se sicer. Poleg omenjenega je na poti tudi davčna reforma, ki bo delavce razbremenila pri plačilu dohodnine, kar je še korak dlje k zaščiti delavcev.
Sara Rančigaj