Zloraba pozicije vršilca dolžnosti, nepoznavanje razmer v zdravstvu, nesposobnost in še bi lahko naštevali očitke, ki letijo na našo največjo zdravstveno ustanovo. “Točki preloma se hitro približujemo,” je prepričan eden od nekdanjih zdravstvenih ministrov.
Kaj se dogaja v našem Univerzitetnem kliničnem centru? Že dve leti je brez generalnega direktorja, vršilci dolžnosti se vseskozi menjujejo in upravljajo s pol milijarde evrov in več kot 7000 zaposlenimi. Nezadovoljstvo raste, nekateri odhajajo s sej, ker jim je “dovolj teh igric”. Kakšno prihodnost sploh lahko napovemo naši največji zdravstveni ustanovi ob zadnjem imenovanju v. d. generalnega direktorja iz vrst DeSUS? Brigita Čokl bo namreč vajeti prevzela zgolj za tri mesece.
Nekdanje ministre in druge strokovnjake s področja zdravstva smo povprašali za mnenje glede trenutnega stanja v UKC Ljubljana, kaj menijo o dveletni agoniji menjavanja v. d. generalnih direktorjev in tudi, zakaj noče nihče prevzeti vodenja UKC. Kritika je med drugim letela tudi na ministrstvo za zdravje z Milojko Kolar Celarc na čelu.
Konrad Kuštrin, predsednik zdravniškega sindikata Fides:
“Zdi se mi, da se ministrstvo za zdravje, ki je odgovorno za vodenje UKC, dela norca iz zaposlenih, bolnikov in vseh državljanov. Kar se dogaja, je popolnoma neodgovorno, največja odgovornost pa je na ministrstvu. Resnega kandidata za direktorja ni zato, ker bi bilo treba spremeniti zakon o zavodih.
Način vodenja je neustrezen sodobnemu času, javni zavodi pa bi morali biti vodeni z ekonomskega vidika kot podjetja. Financiranje zdravstva ni ustrezno modernemu času, ZZZS nam diktira tempo in v zadnjih 10–15 letih ni prišlo do nobenih večjih sprememb v zdravstvu. Dejstvo, da ta vlada kljub obljubam ni naredila na nobenem področju nič, pa je zgovorno samo po sebi. Trenutna situacija zelo slabo vpliva na delovno razpoloženje zaposlenih in na razvoj stroke. Absolutna odgovornost je na ministrstvu.”
“Trenutno stanje v UKC je posledica nepoznavanja situacije v zdravstvu s strani ministrstva in znak nesposobnosti. Na vodilnih mestih v zdravstvu sploh ni rednih direktorjev. To ministrstvo ne komunicira z nikomer, niti z zdravniško zbornico in drugimi organizacijami, ki bi mu lahko pomagale.
To stanje odraža stanje v vladi, ki je na področju zdravstva nesposobna. Klinični center je v zadnjih petih letih popolnoma zavožena zadeva in to je posledica katastrofalnega vodenja in ljudi, ki vodijo UKC po modelu izpred tridesetih let. Dokler v UKC ne bo prišlo do spremembe v glavah, da bodo začeli misliti moderno in ne bodo gledali le na svoj žep, bo šla zadeva navzdol. Spremeniti je treba tudi Zakon o zavodih saj je katastrofalen, ker je še na pol komunističen in ne omogoča nobenega resnega vodenja.”
“Imenovanje Brigite Čokl na mesto v. d. direktorja UKC je legitimno, ona pa je za to delo usposobljena. Na položaje bi morali biti imenovani apolitični strokovnjaki. Kandidatov za prevzem UKC pa ni zato, ker gre za najkompleksnejšo zdravstveno ustanovo pri nas, ker je izbor ljudi, ki bi to delo lahko kvalitetno opravljali, ozek in ker je direktor UKC obremenjen z veljavno zakonodajo in nima na voljo stimulacije. UKC je poteben temeljite prenove.”
“Nesprejemljivo bi bilo enostavno sprejeti dogajanja in predvidevati, da nima in ne bo imelo posledic na UKC Ljubljana in s tem na celotni zdravstveni sistem. Take situacije v tem tisočletju še nismo imeli, zato je težko napovedati negativne posledice. Zelo verjetno bo do njih prišlo. Ob vsem tem moram komentirati zlorabo pozicije vršilca dolžnosti, ki je zakonsko jasno in časovno navzgor opredeljena. Uporabljala naj bi se za pripravo razpisa in premostitev obdobja do izbora novega direktorja. Tako pa se nam kot zunanjim opazovalcem in ocenjevalcem zdravstevnega sistema vsakodnevno utrjuje sklep, da enostavno nimajo in ne morejo postaviti kandidatov za dve od treh najpomembnješih pozicij v zdravstvu: direktorja UKC Ljublajna in ZZZS. Ne nazadnje, upravljalec zdravstvenega sistema mora sistem obvladovati in ga znati vsaj upravljati, če ga že ne zmore krmiliti.
Na podlagi osebnih in mednarodnih izkušenj ter pridobljenih neformalnih informacij posameznih predstavnikov UKC Ljubljana je določeno stopnjo napetosti že zaznati znotraj UKC Ljubljana. Prepričan sem, da samo zahvaljujoč predanemu delu zdravnikov, medicinskih sester in vsega ostalega osebja v UKC Ljubljana bolniki tega še ne čutijo. Torej problem še ni dobil sitemskih razsežnosti, zanesljivo pa se ob vseh ostalih pripetljajih, na primer z ZZZS, točki preloma hitro približujemo.
Predvsem bi moral kandidat za pozicijo poiskati notranji izziv in ga uskladiti s osebnimi sposobnostmi. Ob usklajenosti teh notranjih dimenzij bi moral biti postavljen v ustrezno zunanje okolje. Žal, prav slednjega danes ni. V kolikor je zdravstvo resnično prioriteta, pa predlagam, da se razpiše mednarodni razpis za pozicijo generalnega direktorja UKC Ljublajana. Pogoje lahko kar prepišejo iz pogojev za vodstvo DUTB. Zame osebno in za zelo veliko državljanov in državljank je UKC Ljubljana pomembnejši od DUTB.”
Barbara Oprčkal, Aleksander Rant