Tamara Griesser Pečar: Dan upora proti okupatorju je praznik brez vsebine

Spomenik Osvobodilne fronte slovenskega naroda (OF) v Rožni dolini v Ljubljani. (Twitter @strankaSD)

Zveza združenj borcev za vrednote NOB (ZZB) je v začetku aprila 2017 izdala izjavo, ki morda preseneča samo v tem, da znova vsaj priznava, “da je bilo narodno osvobodilno gibanje seveda tudi revolucija”. Nadaljuje pa, da je bila “ta revolucija v žlahtnem in ne slabšalnem pomenu tega pojma, in sicer zato, ker je bilo hkrati z narodno osvobodilnim tudi protifašistično ter socialno in kulturno revolucionarno gibanje za novo, socialno pravično in narodnostno enakopravno družbeno ureditev Jugoslavije po vojni.”

Če govorimo o prazniku brez vsebine, potem je to 27. april, ki je bil od 1948 do osamosvojitve (razen v letih 1958-1968) dan Osvobodilne fronte (OF), danes pa se praznuje dan upora. Ne eno ne drugo ne ustreza zgodovinski resnici, ker takrat še ni bilo OF in tudi komunistična stran še ni organizirala upora proti okupatorju.

Pred osamosvojitvijo, v socialistični republiki Sloveniji, so določili 22. julij za dan vseslovenske vstaje proti okupatorju. Prav tako kot 27. april je bil tudi 22. julij iz strateških razlogov umetno skonstruiran politični mit. 22.julija leta 1941 ni bilo nobene vstaje, takrat je namreč slovenski komunist obstrelil slovenskega orožnika.

Slovenska Komunistična partija (KPS) je bila 27. aprila 1941 zaveznica Hitlerjeve Nemčije
Ko je bila v Sloveniji pod taktirko Komunistične partije 26. aprila 1941 (in ne 27. aprila) ustanovljena “Protiimperialistična fronta” – pridružili so se ji še samo posamezni prejšnji Sokoli, levi intelektualci ter deli krščanskih socialistov –, je bila slovenska Komunistična partija (KPS), kot del jugoslovanske Komunistične partije, sekcija Kominterne.

Kot taka je bila aprila 1941 še zaveznica Hitlerjeve Nemčije. Še več! Sovjetska zveza (SZ) je Nemčiji pomagala pri pridobivanju surovin, ki so bile potrebne za nemško vojno industrijo. Nemčija je imela izredno malo surovin, zato je bila odvisna od uvoza. Ker pa zaradi angleškega bojkota ni mogla surovin od drugod razen iz SZ, ki je surovine, ki jih tudi sama ni imela, uvažala iz celega sveta.

Nemčija in SZ sta dejansko začeli drugo svetovno vojno na isti strani in po dogovoru. 23. avgusta 1939 sta državi podpisali tim. Hitler-Stalin pakt. Običajno je imenovan tudi pakt Ribbentrop-Molotov po zunanjih ministrih, ki sta ga v imenu Hitlerja in Stalina podpisala. Podpisan pakt sta zaveznici podkrepili še z Mejno in prijateljsko pogodbo podpisano 28. septembra 1939, torej po začetku druge svetovne vojne.

Oba dogovora sta vsebovala tajne protokole, v katerih sta si državi razdelili sosednja ozemlja. Začeli sta s Poljsko. Nemčija jo je napadla 1. septembra, SZ pa 17. septembra. Sledili so napadi na druge države. Šele ko je Nemčija 22. junija 1941 napadla tudi SZ, je ta zamenjala stran in pristopila k zahodnim zaveznikom. Ta preobrat so potem po zahtevi Moskve naredile tudi članice Kominterne.

Rdeča zvezda kot simbol krvave revolucije. (Foto: STA)

Osvobodilni boj kot priložnost, da se izvede revolucija
Protiimperialistična fronta nikakor ni bila naperjena proti okupatorjem. Že samo ime pove, da je bila usmerjena proti angleškim, francoskim, ameriškim imperialistom – tudi proti nemškim in italijanskim, kadar so se tudi v očeh komunistov izkazali za imperialiste, kar pa okupatorji v njihovih očeh niso bili – in proti domači “kapitalistični gospodi”, ki se je „zatekla pod angleško imperialistično okrilje.”

Kardelj je to izrecno potrdil v predavanju v partijski šoli na Rogu leta 1944: “Vojna med Anglijo in Nemčijo od leta 1939 do 1941 je bila imperialistična, torej krivična. S Hitlerjevinm napadom na Sovjetsko zvezo in z zvezo z Anglijo in SZ, se je karakter vojne spremenil. Vojna med Anglijo in Nemčijo je postala pravična.”

Kardelj je še leta 1944 razlagal, da fašizem sam po sebi strateško ni glavni sovražnik:

“Fašizem je samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata… glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem.” (Vida Deželak-Barič, “Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev”, Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1.2, str. 144-146)

Po napadu Nemčije na SZ, se je situacija spremenila. V interesu SZ je bilo, da se KPS preusmeri v boj proti okupatorju. Zato se je PIF iz taktičnih razlogov preimenovala v Osvobodilno fronto (OF). Napočila je namreč priložnost, ki jo je imel v mislih Kardelj oktobra 1940, ko je v Zagrebu napovedal, “da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze.” (Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204). Še leta 1944 je Kardelj razlagal, da je fašizem “samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata… glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem…” (Deželak-Barič. Osvobodilni boj)

Za ZZB je revolucija v žlahtnem in ne slabšalnem pomenu tega pojma

“Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo slovenskim komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju. Prav zaradi tega so na začetku 1942 izključili iz OF »Staro pravdo, skupino liberalcev okoli Črtomirja Nagodeta, pa tudi žensko zvezo z Angelo Vode.”

Svet Zveze združenj borcev za vrednote NOB (ZZB) je v začetku aprila 2017 izdal izjavo, ki morda preseneča samo v tem, da znova vsaj priznava, “da je bilo narodno osvobodilno gibanje seveda tudi revolucija”. Nadaljuje pa, da je bila ta revolucija “v žlahtnem in ne slabšalnem pomenu tega pojma, in sicer zato, ker je bilo hkrati z narodno osvobodilnim tudi protifašistično ter socialno in kulturno revolucionarno gibanje za novo, socialno pravično in narodnostno enakopravno družbeno ureditev Jugoslavije po vojni.”

To lahko razumemo samo tako, da po mnenju ZZB cilj posvečuje sredstva. Ne glede na to, da je ta Machiavellijev princip nesprejemljiv, je tudi cilj, ki ga je imela partija, nesprejemljiv. Zavzeli so se namreč za prevzem oblasti in vzpostavitev totalitarne države. Izjava ZZB jasno kaže, da jim človeško življenje ne predstavlja posebne vrednote, sicer ne bi mogli trditi, da je šlo za “žlahtno revolucijo”.

V Ljubljani in na podeželju je bilo v imenu “žlahtne revolucije” umorjenih nekaj tisoč Slovencev – samo po koncu vojne od maja 1945 do konec januarja 1946 okoli 15.000.

Bela garda mora biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami
Varnostno-obveščevalna služba (VOS), ki jo je Centralni komite KPS ustanovil že sredi avgusta 1941, je na cestah, domovih, na podeželju likvidirala svoje ideološke nasprotnike. Tajna politična policija OZNA, ustanovljena leta 1944, je nadaljevala delo VOS-a. V nasprotju z VOS je OZNA delovala na celotnem jugoslovanskem območju. Marca 1946 se je OZNA preimenovala v Upravo državne varnosti (UDV, po domače Udba). V Sloveniji je komunistična partija, ki je prevzela oblast, ustvarila mit o kolaboraciji.

Še danes nekateri – ZZB, določeni zgodovinarji in drugi – branijo komaj modificirano interpretacijo zgodovinopisja, ki ga je narekovala Komunistična partija. Na eni strani poveličujejo narodnoosvobodilni boj, ki ga je vodila partija, na drugi strani pa mečejo domala vse, ki so delovali izven OF in partizanskih enot, v koš kolaboracije, ne glede na to ali so sodelovali z okupatorjem ali ne.

Vsi protikomunisti naj bi bi bili kasneje uničeni ali (z domnevno kolaboracijo) kompromitirani. Vnaprej je že bilo določeno, da se bodo borili proti vsaki skupini, ki bi se paralelno z njimi pripravljala na odpor proti okupatorju. To nazorno potrjuje tudi Angela Vode v svojih spominih. Navaja, kako je Aleš Bebler, pravnik in predstavnik KPS, na ustanovnem sestanku PIF pojasnil stališče komunistov:

“Bela garda ‘mora’ biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami.” (Angela Vode, Skriti spomin, str. 31)

Mit o kolaboraciji vseh nasprotnikov komunizma je komunistična oblast gojila tudi potem, ko je prišla na oblast, ker je za rešitev svoje lastne časti potrebovala neizpodbitnega sovražnika.

 

Tamara Griesser Pečar/Časnik