To so krivci iz ozadja, zakaj je direktorica velenjskega CSD brezsrčna

Fotografija je simbolična (foto: Pixabay)

Mnogi že vedo, vendar tokrat še enkrat poudarjam, da se osebno zavzemam, da se Ženska piše z veliko začetnico – ker si to božansko bitje to zasluži, vendar le, če je normalna, feminilna, torej če je kot deklica pravilno razrešila ojdipalno-kastracijski kompleks. V isti sapi se tudi zavzemam, da bi bilo nekaterim nepravim, torej pokvarjenim moškim treba odvzeti spol ali pa vsaj seksualno dovoljenje. Največje psihopate – najbolj aktualna in v Slovenji razvpita sta sedaj dva, ki sta ubila mamo svojih dveh otrok (»tisti« v Velenju in »ta« v Celju) – bi bilo treba obesiti za jajca

Ampak te ženske, ki sedaj zasedajo direktorske fotelje in najvišje državne funkcije (in katedre ter predavalnice družboslovnih fakultet), poslanske klopi, pa včasih niso vredne imena ženska. Višek norega profeminističnega sistema so množice direktoric na centrih za socialno delo (CSD) in – mimogrede povedano – tudi zavodov za zaposlovanje (kjer se sistemsko ponižujejo tisti simbolno kastrirani slovenski moški, ki so ostali brez službe).

V teh direktorskih foteljih se pogosto znajdejo povsem normalne »blondinke«, torej ne samo »moškinje«. Vendar je treba ob tem dodati, da normalna ženska – zaradi narave Ojdipovega in kastracijske kompleksa – pač ni primerna za vsako falično funkcijo, na katero bi (zavestno) rada prišla; njena nezavedna želja je navadno povsem drugačna, bolj »pasivna« in manj falična.

Iz ljubečega objema iztrgale dečka
Same CSD-jevke – tokrat imamo v mislih predvsem Lidijo Hartman Koletnik in njenih 31 sodelavk (gre za same babe!) – v resnici niso toliko neposredno krive, da so v svoji »strokovni« odločitvi, ko so iz ljubezenskega objema dedka in babice iztrgale dva fantička in ju pahnile »v klešče« neznanim (denarja željnim) rejnikom, brcnile v temo; brcnile so v nezaceljeno rano.

Pojem in koncept »največjih koristi za otroke« v povezavi z na referendumu zavrnjeno novelo ZZZDR namreč še ni pozabljen. Narava kastracijskega in Ojdipovega kompleksa je pri ženskah taka, da je njihovo moralno razsojanje – v obliki Nadjaza – okrnjeno. Moje iskreno psihoanalitično prepričanje je – in lahko ga (skozi očeta psihoanalize Sigmunda Freuda in teoretika moralne razsodnosti Lawrencea Kohlberga) na dolgo in na široko argumentiram – da se žensk ne bi smelo (sistemsko) pripustiti k nobeni pomembni družbeni funkciji moči in oblasti, vsaj brez nadzora ne.

Posplošeno rečeno: ženske namreč (večinoma) niso sposobne moralno razsojati tako pristno in na tak način kot povprečen moški. Večina žensk – in, res je, pri nas tudi precej (narcističnih) moških – ne doseže najvišje stopnje moralnega razsojanja, t. i. postkonvencionalnega moralnega razsojanja. Ženske pa se res znajo predvsem slepo držati zakonov – tudi takrat, ko vesoljno občestvo spozna, da so določeni zakoni neživljenjski.

In natančno to se je zgodilo v velenjskem rejniškem primeru in zdrsu tamkajšnjega CSD, ki je pod taktirko direktorice Lidije Hartman Koletnik uboga osirotela fantka dodelil neznanim rejnikom, namesto da jih bi pustil pri (ljubečih) starih starših. Slovenski univerzitetni izobraževalni sistem pa je tudi tako slab in nekvaliteten, da ni čudno, da se je velenjska rejniška kalvarija zgodila na tako ponesrečen način, kot se je.

Boj za očeta in mamo
Spomnimo se samo, kako smo se nekateri v referendumski kampanji borili za to, da ima otrok (moškega) očeta in (žensko) mamo – ker je to v »največjo korist otroka«. V Koaliciji »Za otroke gre!« se je ravno v kontekstu posvojitev in rejništva Metka Zevnik (sama je večkratna babica) najbolj zavzemala za to, da imajo stari starši prednost pri posvojitvah svojih vnukov. Njeni največji nasprotnici sta bili ravno resorna ministrica Anja Kopač Mrak in njena državna sekretarka Martina Vuk …

In v velenjski kalvariji se je sedaj zgodila ravno ta situacija, ko stari starši ne morejo ljubeče skrbeti in vzgajati svoja t. r. osirotela vnuka. Na srečo sedaj vsa Slovenija čuti in ve – ker ji leva socialna politika pač ni povsem razžrla možganov –, da je velenjski CSD delal brezsrčno, po suhoparni črki zakona, brez vsakršne moralne razsodnosti in da te velenjske CSD-jevke v objemu svoje strokovne norosti ne občutijo niti sočutja v povezavi s temi sirotami, ki jim je oče ubil mamo, država pa vzela še (ljubeča) dedka in babico.

Ko človek sestavi vse puzzle skupaj in si ustvari sliko o slovenskih CSD-jih, ne more, da se ne bi vprašal, kje so se vse te »strokovnjakinje« šolale. In naj bo vesoljni Sloveniji jasno, da so se šolale na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, kjer feministke (in gejevski aktivisti) že dolga leta perejo možgane vsem rodovom socialnih delavk, ki se »strokovno« šopirijo na vseh teh CSD-jih (in tudi zavodih za zaposlovanje).

Kdo so krivci?
Ne pozabimo: tamkajšnji profesorji so bili najbolj vneti »strokovni« zagovorniki posvojitev otrok v istospolne partnerske skupnosti! Spomnimo se, kdo vse je v zadnjih letih dekanoval na FSD: Bogdan Lešnik (gej in hkrati pionir gejevskega aktivizma na Slovenskem), Gabi Čačinovič Vogrinčič (nebuloze, kako je dobro, da sta posvojtelja istospolna partnerja, je zagovarjala celo v Državnem zboru), Vesna Leskošek (sedanja dekanja – je vneta feministka in prav tako zagovornica posvojitev v istospolno partnersko skupnost) …

Falanga vseh teh FSD-jevskih gospodarjev in gospodaric vednosti študentom pere možgane in jim vceplja feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo »najboljših koristi za otroka«. Če dodamo, kako se psihologinjam, ki tudi tvorijo jedro slovenske CSD-jevske »stroke«, perejo možgani na Oddelku za psihologijo ljubljanske FF – tam je glavna gospodarica vednosti Ljubica Marjanovič Umek –, potem je jasno, da se bodo nebuloze, kakršnim smo priča v velenjskem primeru rejništva, nadaljevale.

Oprani možgani
Ne pozabimo, da Hartman Koletnikova (in njene »strokovne« sodelavke) ljubezni starih staršev do svojih vnukov in povratno občutenje te ljubezni s strani vnukov, torej obeh fantov, sploh ne prepoznava kot tisto bistveno in najbolj koristno za otroka. Njo in tudi ministrico in še kakšno »strokovnjakinjo« so vrli »gospodarji vednosti« s FSD (in FF) naučili – beri: oprali so ji(m) možgane –, da je pomembna starost posvojiteljev oz. rejnikov in materialne dobrine posvojiteljske ali rejniške »družine« … In to dopuščajo vsi ti (levi) rektorji ljubljanske univerze in vsi ti (levi) predsedniki – vlade in države … Groza!

Za konec še tole. Za tiste, ki ne veste: največje psihične brazgotine, ki (šele) odraslega človeka neusmiljeno razžirajo – mnogi zato potrebujejo antidepresive (tablete) in psihoterapijo –, se v duševnost naselijo v otroštvu, če se človek kot otrok ni čutil ljubljenega. Dotična fanta se s strani dedka in babice zagotovo čutita ljubljena, in to bistveno bolj, kot bi jih bili sposobni »imeti radi« katerikoli rejniki.

Roman Vodeb