fbpx

To so stranke, ki se izogibajo besedi Slovenija

Foto: Printscreen/Youtube

V slovenskem parlamentu imamo dve vrsti strank. V eno skupino spadajo tiste, ki imajo v svojem imenu besedo Slovenija ali slovensko (Slovenska demokratska stranka, Nova Slovenija in Demokratična stranka upokojencev), v drugo pa stranke, ki se temu izogibajo. To so Stranka modernega centra, Socialni demokrati, Združena levica in Zavezništvo Alenke Bratušek. Poglejmo, kje so vzroki za to izogibanje.

O izbiri imen slovenskih političnih strank in njihovi vključitvi slovenskih simbolov smo vprašali vse naštete stranke levice. Iz Zavezništva Alenke Bratušek so nam sporočili, da je “izbira imena posamezne stranke kompleksen proces, na odločitev pa vplivajo številni dejavniki. Kljub temu da na koncu v imenu stranke ni bila vključena beseda Slovenija, to še ne pomeni, da je bila namerno izpuščena, pri izbiri imena so bili ključni drugi dejavniki.”

Kaj pravijo v SMC o izogibanju besedi Slovenija
V SMC, ki je najmlajša in hkrati največja parlamentarna stranka v slovenskem političnem prostoru, se tudi niso odločili za vključitev nacionalnega termina. To komentirajo z besedami, da “je v Sloveniji vsaka politična stranka samodejno tudi slovenska politična stranka”. Zakon o političnih strankah v 3. členu jasno določa, da v Republiki Sloveniji ne sme delovati stranka, ki ni registrirana v skladu z določbami tega zakona, ali stranka, ki ima sedež v tujini. “Sama omemba slovenstva v imenu stranke še ni zagotovilo dejanskega domoljubja in delovanja v dobro ljudi in Republike Slovenije,” so zapisali. Odgovorov iz ZL in SD še nismo prejeli.

“Stranke, ki izhajajo iz komunističnih strank, nacionalnega vprašanja ne priznavajo. Za njih je nacionalno vprašanje preživeto, saj izhajajo iz delavstva, ki je internacionalno,” je pomen slovenstva in nacionalnih idej v levih, socialističnih strankah komentiral zgodovinar Stane Granda.

Slovenske politične stranke se ne razlikujejo samo po programih in stališčih, ki jih zastopajo. Že samo vpogled v njihova imena nam jasno pokaže razmejitev med desnico in levico. Vse stranke, ki sodijo v desni politični prostor, imajo v svojih imenih besedo slovenska, ki kaže na bolj domoljubno naravnanost do države. Na drugi strani pa na polju politične levice – z izjemo upokojenske stranke DeSUS – ni niti ene stranke, ki bi v imenu vsebovala besedo slovenska/ski ali Slovenija.

Totalitarne stranke ne priznavajo nacionalnih vprašanj
Zgodovinar Stane Granda ta fenomen pojasnjuje z dejstvom, da izhaja vsa moderna levica iz marksizma in zato ne zagovarja nacionalnih vprašanj. Če pa v imenu že imajo državno ime, je to po državi – in ne po narodu: “Tudi Slovenska socialdemokratska stranka se ni imenovala slovenska, temveč je bila jugoslovanska, vendar ne v smislu Jugoslovanov, temveč v smislu prostora, v katerem je delovala.”

Kot primer je navedel znano izjavo enega od vodilnih slovenskih komunistov Borisa Kidriča, ki je nekoč v Kočevskem Rogu na vprašanje, kako bi se odločil v dilemi med mednarodnimi interesi delavstva ali narodnimi interesi Slovencev, odgovoril, da “bi se moral kot komunist prvo odločiti za internacionalne interese delavstva pred slovenskimi”. Za njih je nacionalno vprašanje ruralno in predmoderno, je komentiral Granda.

Stane Granda (foto: STA)

Stane Granda. Foto: STA

Narodnoosvobodilni boj za potrebe taktike
Da je slovenska levica v redkih primerih za potrebe propagande uporabila tudi nacionalno retoriko, pripisuje Granda njihovemu izjemnemu taktiziranju. “Morate vedeti, da so bili komunisti vedno mojstri taktike in so za svoje potrebe vedno sposobni taktično vključiti nacionalno vprašanje.” Klasičen primer, kako so komunisti uspeli zlorabiti nacionalno krotkost, je bilo obdobje med 2. svetovno vojno, in sicer z uporabo terminov, kot so “narodnosvobodilni odbori, – sveti, – boj” in podobno. “Takoj po vojni so partizane preimenovali v narodno armijo – ljudsko armado, vse druge organe pa so tako preimenovali v krajevne ljudske odbore itd,” je še dejal zgodovinar Granda.

M. P.