Iz letnega poročila ameriške nevladne organizacije Freedom House o demokratičnem upravljanju v regiji Transit 2020 izhaja, da naraščajoče število voditeljev od Srednje Evrope do Srednje Azije odprto napada demokratične institucije in si pod pretvezo delovanja po pravilih demokracije prizadevajo za omejitev svobode posameznikov. Kljub temu, da mnogi levičarji in mainstream mediji poskušajo ustvarjati vtis, kako katastrofalno stanje na področju demokracije vlada v Sloveniji, pa je mogoče videti, da se Slovenija uvršča v sam vrh po demokratičnosti.
Slovenija so namreč uvrstili med države s konsolidirano demokracijo in državi pripisali 82-odstotni delež demokratičnosti, s čimer se ta takoj za Estonijo (85 odstotkov) uvršča med najbolj demokratične države v Srednji Evropi in regiji. Sloveniji tako sledijo: Latvija, Litva, Češka, Slovaška, Poljska, Bolgarija, Romunija, Hrvaška, Madžarska, Srbija, Črna gora. V samem dnu pa so se znašle: Rusija, Kazahstan, Tadžikistan, Azerbajdžan, Uzbekistan in Turkmenistan.
“V regiji, ki se razteza od Srednje Evrope do Srednje Azije, je ta premik pospešil napade na sodno neodvisnost, grožnje civilni družbi in medijem, manipulacijo z volilnimi okviri in izpadanje parlamentov, ki ne opravljajo več svoje vloge središča politične razprave in nadzor nad izvršno oblastjo,” navajajo in dodajajo, kako protidemokratski voditelji v regiji navkljub temu trdijo, da delujejo v skladu z voljo ljudi, da upravičijo svojo koncentracijo moči in stopnjevane kršitve političnih pravic in državljanskih svoboščin.
Ta razvoj dogodkov je prispeval k osupljivemu demokratičnemu razpadu v 29 državah, poudarjajo pri Freedom House in dodajajo, da je v regiji danes manj demokracije kot kadar koli, odkar je bilo letno poročilo objavljeno leta 1995. “Na račun erozije so državljani še posebej ranljivi zaradi nadaljnjih zlorab pravic in motenj, povezanih s pandemijo koronavirusa. Razpad demokratičnega konsenza je bil najbolj viden v Srednji Evropi in na Balkanu, kjer so po koncu hladne vojne doživeli največji napredek,” izpostavljajo. Pri tem glede Poljske navajajo, kako vladajoča stranka Pravo in pravičnost (PiS) vodi vojno proti sodstvu, da bi jo spremenila v obstojno politično orodje. Pozabili niso niti na Madžarsko, kjer so se obregnili ob sprejetje zakona o izrednih razmerah, ki je vladi omogočil sprejemanje zakonov po skrajšanem postopku z namenom zagotavljanja varnosti za življenje in zdravje svojih državljanov. Pri čemer pa obstaja dejstvo, da lahko Državni zbor avtorizacijo kadarkoli pred koncem izrednih razmer prekliče.
Problematično delovanje Vučića in Đukanovića
Med drugim poudarjajo, da so na Balkanu leta ugrabitve države, zloraba oblasti in silne taktike, ki jih Aleksandar Vučić uporablja v Srbiji in Milo Đukanović v Črni gori, te dve državi preusmerili čez rob – prvič po letu 2003 namreč nista več kategorizirani kot demokraciji narodov v tranzitu. Pri tem poročajo o povečanju prisotnosti avtoritarnih sil, kot so Rusija, Kitajska in Turčija v regiji. “V Bolgariji in na Slovaškem so vlade spodkopavale preglednost glasovanja in se poigrale z volilnimi pravili, da bi prikrajšale nasprotnike. Albanska vladajoča stranka si je kljub bojkotu opozicije prizadevala za lokalne volitve, pri čemer volivci niso imeli smiselne izbire. Popolni ali delni parlamentarni bojkoti s strani opozicijskih strank v Albaniji, Bolgariji, Gruziji, Črni gori in Srbiji, so motile delo parlamentov in nakazale pomanjkanje poštenosti in legitimnosti. V nekaterih primerih je vzorec hitre priprave zakonodaje in omejitev udeležbe opozicije že dolgo zasmehoval zakonodajni postopek.”
Po poročanju Freedom House je zaskrbljujoča hitrost sprejemanja zakonodaje nove vlade v Ukrajini, saj je med avgustom in oktobrom 2019 dnevno prihajalo do povprečno kar 38 novih zakonskih predlogov. Pri tem poudarjajo, da parlamenti predstavljajo mesto za razpravo z namenom reševanja političnih nesoglasij in sprejemanja kompromisov. “V letu 2019 in v začetku leta 2020 so politiki spodkopavali neodvisnost sodstva in pravno državo v vseh podregijah, ki jih pokrivajo države v tranzitu, kar je povzročilo znižanje rezultatov na Češkem, Gruziji, Latviji, Črni gori, Poljski in na Slovaškem,” navajajo.
V avtoritarni polovici narodov v tranzitni regiji so obstoječi vladarji uveljavili svoj nadzor nad državnimi institucijami, da bi še okrepili svoje položaje. Morda nič ni pokazalo, da je ta instrumentalizacija boljša od ustavnih “reform”, ki jih je v začetku leta 2020 napovedal ruski predsednik Vladimir Putin, kar mu bo končno omogočilo, da obdrži svoj položaj dlje od najdaljšega mandata. Pri tem so kritični, ker Putin s s predlogom ustavnih sprememb želi, da parlament dobi večje pristojnosti pri imenovanju vlade, s čimer bi si ti lahko pripravljal teren za predsednika vlade po tem, ko ta se mu iztekel predsedniški mandat.
V poročilu so se obregnili tudi ob predsednike Azerbajdžana, Tadžikistana in Turkmenistana, ki so svoje sorodnike povzdignili na položaje moči in odgovornosti in temo pripravili teren za dinastični prehod. “Medtem ko vsaka predaja oblasti nosi nekaj tveganja v sistemu, v katerem prevladuje ena sama osebnost, je verjetnost bistvenih sprememb upravljanja ali spoštovanja temeljnih svoboščin v utečenih diktaturah v regiji še vedno majhna .”
Opozarjajo na premeteno delovanje Kitajske
Poleg ruskega stalnega malignega vpliva je tudi Kitajska tista, ki je napredovala ambiciozno zunanjo politiko v skoraj vseh 29 državah regije. Vpletenost Pekinga sega od zatiranja neugodnega poročanja medijev do oskrbe represivnih vlad s tehnologijo nadzora. Režim Xi Jinpinga ne širi toliko svojega enostranskega modela, ampak širi vpliv tako, da se prilagaja lokalnim potrebam, izkorišča institucionalne pomanjkljivosti in se mreži s pokvarjenimi političnimi in gospodarskimi strukturami, poudarjajo in opozarjajo, da ta pristop spodkopava pravno državo in transparentnost, kar še dodatno omogoča slabo vladanje in zatiranje v regiji.
“Mnogi voditelji v tej regiji se ne pretvarjajo več, da jim je mar za demokracijo ali pravno državo,” je prepričan predsednik Freedom House Michael J. Abramowitz. “Čas je, da evropski voditelji, ki so zavezani svobodi, rešijo krizo v svoji soseščini. Združene države imajo tudi ključno vlogo in bi se morale preusmeriti v zunanjo politiko, ki poudarja obrambo demokratičnih vrednot,” je prepričan. “Koronavirusna kriza je ustvarila prelomno točko, po kateri bi se lahko stvari poslabšale ali pa se oživila demokracija,” je dejal in dodal, da upa, da bodo te izkušnje pokazale pomen preglednega in odgovornega upravljanja ter spodbudile nove zahteve po spremembah.
Hana Murn