Ustavno sodišče je sredi poletja objavilo svojo odločbo v zadevi U-I-129/19. V njej je na več mestih precedenčno presojalo o ustavnosti in zakonitosti Rebalansa proračuna iz leta 2019, Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2018 in 2019 ter Odloka o okviru za pripravo proračunov sektorja država za obdobje 2018 do 2020. Odločilo je, da niti Rebalans niti Zakon nista bila protiustavna, zahtevo za presojo zakonitosti Rebalansa in Odloka pa je zavrglo. Ker je odločba kot celota izrazito ustavnopravno problematična, si zasluži pozornost strokovne in širše javnosti, ki je doslej, najbrž zaradi poletja, povsem izostala.
Uvodoma mi strokovna etika nalaga razkritje konflikta interesov. Zaradi strokovnega prepričanja o protiustavnosti in nezakonitosti ravnanja vlade in parlamenta v zvezi z zadevnimi akti sem sodeloval pri pripravi zadevne zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti. Ta je bila vložena že v aprilu oz. maju 2019, ustavno sodišče pa je o njej, seveda, absolutno prednostno odločalo več kot leto dni, do 1. julija 2020. Na ta način so akti, ki so bili predmet izpodbijanja, že prenehali veljati in ustavno sodišče bi se lahko že v tem delu izognilo vročemu kostanju ter zadevo v celoti zavrglo.
Tega si ni drznilo storiti, saj je pravilno ugotovilo, da v nasprotnem primeru zaradi periodičnosti nastajanja proračunskih dokumentov le-ti ne bi bili praktično nikdar sposobni za ustavnosodno presojo. Ustavno sodišče je zato zahtevo predlagatelja vzelo v obravnavo glede zatrjevane protiustavnosti sprejetih aktov, češ da tam poraja pomembna ustavnopravna vprašanja, ne pa tudi glede zakonitosti teh istih aktov. V tem delu zahteva naj ne bi odpirala pomembnih ustavnopravnih vprašanj (česar, mimogrede, ustavno sodišče sploh ne obrazloži).
Sledil je protiustavni manever
Ampak! Ta manever, in še nekateri drugi, kot bomo videli v nadaljevanju, je bil ključen, da je ustavno sodišče doseglo zastavljeni rezultat, za katerega se ob prebiranju odločbe zdi, da mu je že od vsega začetka tudi sledilo. Izpodbijane akte je bilo treba ustavnopravno obraniti! To ustavnemu sodišču tudi uspe s kombinacijo dveh korakov.
Odločitev na meji samovolje in v nasprotju z dosedanjo ustavnosodno prakso
Vse bi bilo lepo in prav, če bi bil ta manever pravno prepričljiv. Pa je, nasprotno, na meji samovolje. Da bi ustavno sodišče doseglo svoj zastavljeni cilj, izrazito selektivno uporabi svojo preteklo sodno prakso ter postopa popolnoma v nasprotju s stališči slovenske ustavnopravne stroke. Ta, nemara po pomoti, celo citira, v opombi 39, iz katere jasno izhaja, da slovenska stroka poudarja, da proračun “ni zakon”, oz. da ga “niti po formalnem niti po materialnem kriteriju naj […] ne bi bilo mogoče uvrstiti med zakone.” Ustavno sodišče to vseeno stori. Pri tem se nasloni na svoj sklep U-I-428/02, kjer je v oklepaju (sic!) dostavilo, da ima proračun moč zakona. Ne uporabi pa svoje zadeve U-I-40/96, ki jo sicer citira, a jo povsem zamolči v delu, kjer je izrecno v 11. točki, in nikakor ne v oklepaju, zapisalo, da: “Proračun ne more derogirati zakonskih določb. Če bi proračun zakon vseboval takšne določbe, bi v tem delu presegel ustavno očrtano vsebino in bi bil protiustaven.” Ker Rebalans v tem primeru izrecno derogira Zakon o fiskalnem pravilu, je seveda, sledeč zadevi U-I-40/96, protiustaven.
Če pa se, kot je to storilo ustavno sodišče, postavimo na stališče, da je proračun zakon, potem pa je Zakon o fiskalnem pravilu postal popolnoma brezpredmeten. Zakon o fiskalnem pravilu sicer natančno z matematično formulo določa, koliko in kako naj država največ troši, vendar to lahko vsakokratni zakonodajalec z vsakim novim proračunom po načelu lex posterior derogat legi priori zdaj povsem ustavnoskladno in zakonito preprosto zaobide.