fbpx

Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič razkril grozljivo dejstvo: Še do nedavnega se pristranski sodniki v sodnih postopkih niso izločali!

Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič. (Foto: Ustavno sodišče RS.)

Ustavno sodišče RS je sprejelo še eno odločitev, ki je po mnenju dvojnega doktorja Klemna Jakliča sporna z vidika varovanja temeljne človekove pravice obdolžencev v kazenskih postopkih, pravice do nepristranskega sodnika. Pri tem je izpostavil, da slovenska redna sodišča v primerih sodnikov, ki so predhodno že sodili soobdolženim glede skupnega kaznivega ravnanja, tega niso štela kot kršenje pravice do nepristranega sojenja, kar je v nasprotju s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ker gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki ga redna sodišča do nedavnega niso spoštovala, je v svojem odklonilnem ločenem mnenju stališča, da bi moralo odločiti ustavno sodišče. 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Dejana Ognjenovika sklenilo, da se ustavna pritožba zoper sodbo vrhovnega sodišča zavrže. Omenjeni je bil namreč obsojen po tretjem odstavku 257. člena kazenskega zakonika, ki pravi: “Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj uradni položaj, ali prestopi meje uradnih pravic, ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let,” v zvezi s tem pa je kršil tudi 211. člen KZ-1, torej je bil spoznan za krivega tudi v primeru goljufije. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi delno ugodilo tako, da je odpravilo varnostni ukrep odvzema predmetov, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika. Pritožnik je nato zatrjeval, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena ustave in pravica do poštenega sojenja po 6. členu konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Motilo ga je namreč, da mu je sodbo izrekla sodnica, ki je odločala tudi v kazenskih postopkih zoper pomagača pri kaznivem dejanju goljufije. Šlo naj bi za isti historični dogodek, sodnica pa naj bi že pred sojenjem pritožniku v izreku sodbe zoper pomagača sprejela stališče o pritožnikovi vlogi pri kaznivem dejanju in krivdi. “Pritožnik je v pritožbi sicer uveljavljal kršitev pravice do nepristranskega sodišča, a zgolj zaradi zatrjevane komunikacije med pričo, preiskovalno sodnico in predsednico senata, ne pa iz razloga, ki ga uveljavlja v ustavni pritožbi,” je ugotovilo ustavno sodišče.
Nepristransko sojenje bi bilo mogoče zagotoviti ob izločitvi ali zamenjavi tako “okuženega” sodnika
Odklonilo ločeno mnenje pa je v tej zadevi dal sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki se sprašuje: “Ste na zapor lahko obsojeni brez nepristranskega sodišča?” Jaklič ugotavlja: “Pritožnik se na ustavno sodišče pritožuje med drugim zaradi kršitve pravice do nepristranskega sodišča. Na prvi stopnji naj bi mu sodil isti sodnik, ki je v svojih prejšnjih sodbah zaradi pomoči pri istem kaznivem dejanju že obsodil pritožnikova soobtoženca, pri čemer je v tistih sodbah že zelo podrobno in izčrpno opisal tudi vlogo in ravnanja samega pritožnika (kot storilca tistega kaznivega dejanja). S tem naj bi se sodnik dejansko in vnaprej že opredelil tudi do njegove – domnevno storilčeve – krivde, o čemer je nato odločal v kasnejšem, ločenem postopku. Zaradi tovrstne vnaprejšnje opredeljenosti sodnika naj takšen kasnejši postopek ne bi zagotavljal (vsaj videza) nepristranskega sojenja, kar bi bilo mogoče zagotoviti le ob izločitvi ter zamenjavi tako ‘okuženega’ sodnika.”
Sodniki bi se morali izločati, pa se niso
Jaklič poudarja, da “ni sporno, da po ustaljeni doktrini Evropskega sodišča za človekove pravice ter od nedavnega tudi po doktrini Ustavnega sodišča Republike Slovenije velja, da je prišlo do kršitve pravice do nepristranskega sodišča vselej, kadar je isti sodnik predhodno že sodil soobdolženim glede skupnega kaznivega ravnanja in je njegova predhodna sodba zoper soobtožene že vsebovala tudi konkretne opredelitve do ravnanj pritožnika, ki je sicer subjekt sojenja v kasnejšem postopku. V nasprotju s prakso ESČP pa slovenska redna sodišča vse do nedavnega niso štela, da je v takšnih primerih podana kršitev pravice do nepristranskega sodišča. Šele ustavno sodišče se je v nedavni precedenčni zadevi glede tega vprašanja postavilo na stališče ESČP in spremenilo dotedanjo nasprotno prakso rednih sodišč v Republiki Sloveniji. Med predstavniki rednega sodstva je ta precedenčna odločitev, s katero pa se je ustavno sodišče v resnici zgolj poenotilo z ustaljeno prakso ESČP, izzvala precej javnega nasprotovanja in spraševanja, ali je takšna sprememba ustrezna, saj da lahko vodi do prevelikega števila izločanj sodnic in sodnikov. Tudi takšna reakcija kaže na neomajnost dotedanjega ustaljenega stališča rednih sodišč, da v takšnih primerih ne gre za kršitve”.
Jaklič: “V konkretnem primeru pred nami je isti sodnik v predhodni sodbi zoper oba soobdolžena dejansko podrobno in izčrpno opisal tudi vlogo in ravnanje samega pritožnika (kot storilca tistega kaznivega dejanja, o katerem teče kasnejši postopek). S tem je prišlo do očitne kršitve opisanih skupnih evropskih standardov iz judikature ESČP in ustavnega sodišča po njegovi spremenjeni doktrini.”
Ob takšni praksi pritožnik od rednih sodišč kaj več od zgolj formalne zavrnitve svojega argumenta ni mogel pričakovati.”
Ddr. Jaklič opozarja, da večina ustavnih sodnikov kljub temu ustavne pritožbe ni sprejela v obravnavo. “Razlog naj bi bil formalne narave: da pritožnik te konkretne kršitve ni uveljavljal že na stopnji rednih sodišč, ampak šele v svoji ustavni pritožbi pred ustavnim sodiščem.” Vendar pa Jaklič s takšno razlago v okoliščinah konkretnega primera ne more soglašati: “Kot pojasnjeno, zaradi nasprotne prakse rednih sodišč argumenti tovrstne kršitve pred rednimi sodišči vse do nedavnega niso bili upoštevani. Pritožniki in zagovorniki so se takšni ustaljeni praksi prilagodili in posledično tovrstnih vsebinskih argumentov praviloma niso vključevali že zaradi zahteve po jedrnatosti in ekonomičnosti – ter s tem večje učinkovitosti – svojih pritožb pred rednimi sodišči. K temu so jih s svojo ustaljeno prakso in z zahtevami po jedrnatosti, če naj bodo pritožbe uspešne, silila prav redna sodišča sama. Ob takšni praksi pritožnik od rednih sodišč kaj več od zgolj formalne zavrnitve svojega argumenta ni mogel pričakovati. Šele ko je ustavno sodišče takšno prakso rednih sodišč leta 2017 spremenilo, so se za uspešnost tovrstnih argumentov odprle realne možnosti. Točno tisti hip pa jih je pritožnik v tem konkretnem primeru tudi nemudoma uveljavil ter vključil v ustavno pritožbo, ki mu je še ostala.”

“V končni analizi se izkaže, da razlogov za odločitev večine, ki je v primeru tako hudih posegov, kot sta kazenska obsodba in odvzem prostosti, odrekla nič manj kot pravico do nepristranskega sodišča, v resnici ni. Zato takšne odločitve tudi nisem mogel podpreti.” 

Od zaupanja v pravno državo je odvisno tudi učinkovanje vseh ostalih pravic
Sodnik pa se na koncu svojega ločenega mnenja še sprašuje: “Poleg navedenega se postavlja tudi vprašanje še bolj temeljitega, povsem načelnega stališča glede obravnavanega vprašanja. Namreč, ali država v primerih tovrstnih kršitev (ko o kazenski obsodbi, in s tem odvzemu prostosti, odloča sodnik, ki je v zadevi de facto že odločal) sploh kdaj lahko dopusti “sojenje” in “obsodbo” brez nepristranskega sodišča? Je državi dopuščeno, da obsoja in zapira ljudi na podlagi odločitev subjektov, ki niso nepristranska sodišča? Po povsem načelnem stališču tega v opisani vrsti kršitev ni mogoče dopustiti nikoli, saj bi morala država na kršitev tako bistvene sistemske pravice paziti ex officio, torej po uradni dolžnosti. V prid temu stališču govori argument, da pravica do nepristranskega sodišča ne varuje le pritožnika osebno, temveč je v svobodni demokratični družbi tudi objektivno oziroma sistemsko nujna – le če je jamstvo nepristranskega sodišča v pravnem redu dejansko in dovolj spoštovano, ter navzven zaznavno kot nepristransko, lahko zagotavlja dovoljšno mero zaupanja javnosti v pravno državo. Od takšnega zaupanja pa je odvisno tudi učinkovanje vseh ostalih pravic.”
Odločitev večine je napačna
Prepričan je, da bi morala država že po uradni dolžnosti skrbeti za zagotavljanje te temeljne predpostavke pravne države, torej pravice do nepristranskega sojenja. “Z vidika povsem načelnega stališča, ki varuje objektivno vrednost nepristranskega sodišča, za ugotovitev kršitve torej sploh ni pomembno, ali se je pritožnik sam nanjo (še pravočasno) skliceval, oziroma pred katerim forumom je nanjo prvič opozoril. Tudi iz tega razloga je odločitev večine po moji oceni napačna.” Ustavno sodišče je namreč ta sklep sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik ddr. Jaklič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje, za pa so bili predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar in dr. Marijan Pavčnik. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju o tej zadevi izločen.
J. G.