fbpx

Na dvorišču poljske ambasade so odkrili spominsko obeležje v čast umetnostnemu zgodovinarju Moletu, ki je kulturno povezal Slovence in Poljake

Otvoritev spominskega obeležja na poljskem veleposlaništvu v Ljubljani v čast umetnostnemu zgodovinarju Moletu ki je kulturno povezal Slovence in Poljake. (Foto: Nova24TV)

Vojeslav Molé je zaslužen slovenski umetnostni zgodovinar, ki je med svojim kariernim, tako znanstvenim kot tudi pedagoškim udejstvovanjem, služboval v Ljubljani in Krakovu na Poljskem. V slednjem je preživel velik del svojega življenja. Ključno pa je to, da je poljski narod seznanil z dosežki slovenske književnosti, Slovence pa s poljskimi deli s področja umetnosti. 

V torej bila na dvorišču Veleposlaništva Republike Poljske v Ljubljani odkrita spominska plošča v čast umetnostnemu zgodovinarju, klasičnemu arheologu, pesniku, pisatelju in prevajalcu dr. Vojeslavu Molétu. S svojim delom je zlasti na področju starokrščanske, bizantinske in slovanske umetnosti povezoval Poljake in Slovence. Bil je član Poljske akademije znanosti in dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Življenjsko pot mogočnega rojaka je predstavil doc. dr. Gašper Cerkovnik, slavnostni govornik pa je bil akademik Milček Komelj, priznani umetnostni zgodovinar in član SAZU. 

Predlog za njegovo odlikovanje oziroma podelitev reda zaslug za narod I. stopnje se je po poročanju portala Vlade RS pojavil že leta 1962, vendar pa, kot kaže, na najvišji republiški ravni ni dočakal odobritve. Molé je bil rojen 14. 12. 1886 v družini vojaškega uradnika nižje stopnje v Kanalu ob Soči. Najprej je obiskoval OŠ v Sežani, zatem pa v Proseku, prvi semester gimnazije pa v Trstu (leta 1898). Zatem se je z družino preselil na Dolenjsko v Novo mesto, kjer je preživel nadaljnjih osem let in dokončal gimnazijo. Tedaj so izšli njegovi prvi leposlovni prispevki v Ljubljanskem zvonu in Omladini.

Umetnostni zgodovinar Vojeslav Mole, ki je kulturno povezal Poljake in Slovence. (Foto: Vlada RS)

Po maturi leta 1906 je nadaljeval s študijem prava na Dunaju, vendar si je kmalu premislil in se odločil za romanistiko in slavistiko. Spomladi 1907 pa je bil potrjen za vojsko, zatem pa eno leto služil vojaški rok v Trstu (1907–1908) in tam dokončal oficirsko šolo. Jeseni leta 1908 pa se je odpravil v Krakov, kjer se je udeleževal predavanj iz poljske književnosti in slavistične lingvistike. Med študijem je spoznal bodočo ženo Elo Brumer, sicer polonistko, umetnostno zgodovinarko, izvrstno pianistko in prevajalko novel Ivana Cankarja. Krakovsko obdobje pa je bilo zaznamovano tudi s prvimi objavami njegovih strokovnih člankov.

Slavnostni govornik doc. dr. Gašper Cerkovnik (Foto: Nova24TV)

Zatem je odpotoval v Rim, kjer se je med leti 1909–1910 pripravljal na študij umetnostne zgodovine ter ga nadaljeval v avstrijski prestolnici med leti 1910–1912. Med počitnicami pa se je lotil zbiranja zgodovinskega gradiva šibeniške katedrale v tamkajšnjem notarskem arhivu. Spomladi leta 1912 je na Dunaju doktoriral iz umetnostne zgodovine in klasične arheologije, po končanem študiju pa eno leto potoval po Italiji, kar mu je omogočala štipendija avstrijske vlade, leta 1913 pa pričel svojo prvo redno službo na področju varstva spomenikov pri Centralni komisiji za to področje na Dunaju, ki ga je dodelila Deželnemu konservatorskemu uradu v Splitu.

Akademik Milček Komelj (Foto: Nova24TV)

Ob izbruhu 1. svetovne vojne leta 1914 je postal rezervni oficir v avstrijski vojski ter bil imenovan za poveljnika železniške postaje v Przemysłu na Poljskem, po lastni želji pa naknadno premeščen na rusko fronto, kjer se je kmalu znašel v vojnem ujetništvu v Sibiriji in tam ostal šest let. Leta 1917 pa se je poročil s svojo izbranko Brumerjevo. Nato je leta 1919 vstopil v I. jugoslovanski polk Matije Gubca ter še istega leta predaval na Univerzi v Tomsku, proti koncu leta pa odpotoval nazaj proti Krakovu, kamor je prispel šele spomladi leta 1920. Po povratku sta se skupaj z ženo za pet let odpravila v Ljubljano. Tam je od leta 1920 dalje predaval klasično arheologijo in bizantinsko umetnost na ljubljanski univerzi. Leta 1925 pa se je z družino znova vrnil v Krakov, kjer je ostal vse do 2. svetovne vojne ter še devetnajst let po njenem koncu.

Poljski veleposlanik v Ljubljani Krzysztof Olendzki in prevajalka Nina Lulik-Kavčič. (Foto: Nova24TV)

Služboval je kot redni profesor za umetnostno zgodovino slovanskih narodov na Jagelonski univerzi. Po napadu nacistične Nemčije je bil z družino najprej evakuiran v mesto Lvov, ki se danes nahaja v Ukrajini, to je leta 1939, od tam pa umaknil v Ljubljano, kjer je služboval vse do konca vojne. Leta 1945 pa se je po šestletnem obdobju vrnil v Krakov, kjer je bil znova aktiven na področju znanstvenega in pedagoškega dela s področja umetnostne zgodovine na Jagelonski univerzi. Upokojil se je leta 1960, leta 1961 pa je bil izvoljen za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1966 se je z ženo preselil k svoji hčeri v Oregon v ZDA. Svojo življenjsko pot je zaključil 5. 12. 1973 v mestu Eugen v Oregonu. Ključno je, da je poljski narod seznanil z dosežki slovenske književnosti, Slovence pa s poljskimi deli s področja umetnosti.

Podžupan Ljubljane Aleš Čerin (Foto: Nova24TV)

Čerin in Olendzki sta skupaj odgrnila spominsko obeležje v čast Moletu. (Foto: Nova24TV)

Spominsko obeležje v čast umetnostnemu zgodovinarju Vojeslavu Moletu na poslopju poljskega veleposlaništva v Ljubljani. (Foto: Nova24TV)

Domen Mezeg