Na cvetno nedeljo 8. aprila leta 1990 so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni, na katerih je zmagala Demokratična opozicija Slovenije (Demos). Volitve pred 31 leti so bile svobodne in večstrankarske, vendar so v stranki SDS prepričani, da le-te niso bile poštene. Stranke, ki so izhajale iz prejšnjih sistemov so tako imele večjo prednost na volitvah. Pri volitvah v zbor združenega dela takratne skupščine, kjer je Demos dobil najslabši rezultat se je tako tudi izkazala neenakopravnost med starimi in novonastalimi političnimi organizacijami, kar je v svoji analizi prvih volitev ugotovil tudi dr. Lovro Šturm.
Na cvetno nedeljo 8. aprila leta 1990 so potekale prve večstrankarske volitve in so se po dolgih letih enopartijskega sistema lahko prebivalci in prebivalke Republike Slovenije prvič odpravili voliti ter oddati svoj glas več kot eni stranki, tudi tisti, ki ni izhajala iz komunističnega enopartijskega režima. Pravne temelje za to je omogočil sprejem amandmajev k ustavi decembra 1989, s katerimi je takratna republiška skupščina uzakonila politične stranke, določila postopke izvolitve predsednika in članov predsedstva ter postavila volilni prag za vstop v skupščino na 2,5 odstotka. Pri tem v stranki SDS opozarjajo, da kljub demokratičnim nastavkom pod staro oblastjo ni bilo mogoče vpeljati čistega demokratičnega sistema. “Preko volilne zakonodaje so si dotedanje družbeno-politične organizacije zagotovile določeno prednost, kar zlasti velja za kandidiranje v Zbor združenega dela,” so pojasnili takratno situacijo.
Prav tako je bil medijski prostor, tako kot še danes, neuravnotežen, kar je v slabši položaj postavilo stranke Demos-a napram strankam, ki so izšle iz bivšega režima. Potrebno je še opozoriti, kot je dejal Dr. Lovro Šturm, “da je že v takratnem zakonu bila vtkana neenakopravnost med tedanjimi političnimi organizacijami in novimi.” V mislih je imel takratne politične organizacije – Zvezo komunistov Slovenije, Zvezo sindikatov, Socialistično zvezo delovnega ljudstva in Zvezo socialistične mladine Slovenije, ki so lahko delovale vsepovsod, v vseh organizacijah, v državni upravi, javnih službah, delovnih organizacijah, nove pa tega niso smele.
Volitve v takratno 240-člansko tridomno skupščino so potekale v več delih: 8. aprila 1990 so volivci izbirali 80 delegatov družbenopolitičnega zbora in 80 delegatov zbora občin, 12. aprila pa še 80 delegatov zbora združenega dela. Volilna udeležba je bila, gledano z današnje perspektive, zelo velika, saj se je na volišča odpravilo 83,5 volilnih upravičencev. Zmagovalka volitev je bila s 54,8 odstotka glasov koalicija novo nastalih demokratičnih opozicijskih strank – Demos pod vodstvom Dr. Jože Pučnika, ki je dobil 47 mest od 80 v družbeno političnem zboru, 51 mest od 80 v zboru občin, najslabši rezultat pa je Demos izbojeval v zboru združenega dela, kjer je dobil zgolj 29 mest od 80.
Pri volitvah v zbor združenega dela takratne skupščine, kjer je Demos dobil najslabši rezultat, pa se je pokazala neenakopravnost med starimi in novonastalimi političnimi organizacijami, kar je v svoji analizi prvih volitev ugotovil tudi Šturm. Potrebno pa je omeniti še vsaj dva segmenta, in sicer: zaradi stare sestave volilnih organov in nekaj zmede ob velikem številu strank je prišlo tudi do ogromne množice neveljavnih volilnih lističev. “Prav tako Demos tudi ni imel nadzora na vseh voliščih, zato lahko sklepamo, da so bile volitve napram predhodnim, enostrankarskim, demokratične, nikakor pa niso bile poštene,” poudarjajo. Največ glasov znotraj demokratične koalicije je dobila SKD, s čimer so si pridobili pravico Peterletovega mandatarstva.
Osamosvojitev je prinesla demokracijo, ne pa dejanskega preloma s prejšnjim sistemom
Volitve pred 31. leti so prinesle zmago demokratični koaliciji Demos, kar je posledično pomenilo prelom s takratno enopartijsko diktaturo in prehod v večstrankarski sistem in demokracijo. “Po toliko letih samostojne države lahko ugotovimo, da se dokončni prelom z bivšim sistemom takrat dejansko ni zgodil, saj je partija kadrovala svoje ljudi v vse pore političnega, upravnega in družbenega življenja, kar se pozna še dandanes,” so še pojasnili.
Po toliko letih, ko so bile na oblasti stranke z leve politične opcije, se te ne morejo sprijazniti s tem, da je na oblasti druga politična opcija. Še več, s pomočjo njim naklonjenim medijem ustvarjajo histerijo, kot da se bo porušil svet, če bo eno ali dve leti na oblasti stranka z nasprotnega oziroma desnega političnega pola. “Posebej skrb vzbujajoče je še dejstvo, da to počnejo v času epidemije covid-19, ki traja že dobro leto in s katero se bojuje celoten svet. Namesto da bi stopili skupaj ter se s skupnimi močmi borili proti nevidnemu sovražniku, je njihov interes le priti nazaj na oblast,” so na koncu še kritični do njihovega pristopa, ki pa bi moral biti državotvoren, kot je to bilo med osamosvojitelji pred 31 leti.
Sara Rančigaj