[VIDEO] Darko Kuzmič: Najbolj znani slovenski brezdomec božič še četrto leto zapored praznoval v podrtiji, ker mu je država nečloveško porušila hišo in ga tik pred zimo pustila dobesedno na cesti

Foto: Nova24TV. Darko Kuzmič je pred štirimi leti zaradi pritiskov in interesov CŠOD ostal brez svojega edinega doma.

Najbolj znani brezdomec, ki so mu na njegov 60. rojstni dan podrli leseno hišico v Bohinju, ki jo je po vrhu postavila država, je že četrtič zapored božič praznoval osamljen, v zapuščeni osnovni šoli na Gorjušah pod Pokljuko. Ker ga je obiskala ekipa Drugorazredni, je skušal dnevno sobo dodobra ogreti, vsi ostali prostori pa so ledeno mrzli. Ker je december, je bilo na oknih kopalnice videti celo led. Na stopnišču se je temperatura gibala blizu ničle. Darko Kuzmič živi v takšnih nemogočih pogojih vse od leta 2013, ko mu je vlada Alenke Bratušek vzela edino streho nad glavo, saj so porušili hišico, v kateri je bival trideset let, zaradi domnevne črne gradnje. Samo nekaj dni kasneje je tedanji okoljski minister Samo Omrzel sprejel moratorij in ustavil rušenje črnih gradenj več politikom iz prejšnjega režima. Kuzmič se še danes sprašuje, ali je bil žrtvovan zato, da je imela vlada razlog, da je sprejela moratorij.

Darko Kuzmič, ki je po rodu Prekmurec, je v Bohinj prišel leta 1983. Najprej je na Gorenjskem delal v Alplesu v Železnikih, potem pa je prevzel vodenje delovne brigade ob jezeru, kjer so obnavljali mladinski dom. V bohinjske konce so ga za na videz sanjsko službo in bajno plačo zvabili funkcionarji iz nekdanje Zveze socialistične mladine Slovenije, ki je bila predhodnica zloglasne LDS. Voditelji, ki so bili lahko stari največ 28 let, so morali biti tudi člani Zveze komunistov Jugoslavije. Kuzmiču je bila namenjena vloga upravnika mladinskega doma, leta 1984 pa so mu dodelili tudi skromno stanovanje v eni izmed enajstih hišk, ki so na tem območju stale že pred letom 1967, ko je bil sprejet prvi zakon o Triglavskem narodnem parku.

To je pomenilo, da ni šlo za črno gradnjo, graditelji so takrat namreč priskrbeli vso ustrezno dokumentacijo. Kuzmič je v hiški lahko bival brez plačevanja najemnine, lahko jo je tudi obnavljal in je vanjo vlagal, saj je bila pred tem v popolnem razsulu. Uredil jo je v sposobno domovanje, v Bohinj se je preselila celotna njegova družina. “Nikoli si nisem mislil, da bom to obžaloval do konca svojih dni. Moral bi ostati v Alplesu,” se spominja Kuzmič. Mladinski dom je namreč ves čas posloval klavrno, gostov je bilo iz leta v leto manj, plača je nenehno zamujala. Ob tem je moral Kuzmič kot upravitelj ves čas prenašati tudi pijančevanje obiskovalcev, ki danes vsi po vrsti zasedajo visoke pozicije v slovenski politiki. Po jezeru je, na primer, prevažal celo Igorja Bavčarja in Janeza Drnovška, visoki funkcionarji so na oddih prihajali vsako poletje.

Foto: Nova24TV. Ekipa Drugorazredni je bila na bohinjskih koncih.

Hišico je poskušal večkrat odkupiti, a mu niso pustili, čeprav je vanjo vložil celo premoženje
Kuzmič je želel hišico odkupiti že leta 1987, ker jo je želel preurediti, a mu na Upravni enoti v Radovljici tega niso dovolili, češ da gre za državno lastnino, dovolili pa so mu obnovo, za kar ima pisne dokaze. Po osamosvojitvi sta dom in celotno zemljišče postala državna last, hotel je propadel in leta 1994 zaprl svoja vrata. Kuzmič je sicer leto dni poprej še enkrat poskusil odkupiti hišico, v katero je vlagal že 10 let, vendar od lastnika nikoli ni dobil odgovora, saj je bilo v zraku celo ime pravega direktorja.

Janez Kompare, zadnji direktor pred zaprtjem, je s Kuzmičem le nekaj dni pred tem podpisal izjavo o najemni pogodbi, po kateri je naš sogovornik lahko ostal v hišici. A ko so gospodje zaprli vrata mladinskega centra in se odpeljali z limuzinami, ga nihče nikoli več ni obiskal. Vsi računi so izginili. Vmes, ko je lastništvo mladinskega centra prek sodišč kar sedem let prehajalo na državo, je prenovljeni objekt zaživel kot Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Kuzmič, ki je postal brezposeln, se je preživljal z različnimi sezonskimi deli, da je lahko še naprej vlagal v svoj edini dom.

Foto: Nova24TV. Bohinjski župan Franc Kramar.

CŠOD se je v tožbo spustil šele leta 2008
“Pri meni je bil celo Vlado Kreslin, imeli smo družinski koncert. Mirno smo živeli tudi po tem, ko je mladinski dom postal Center šolskih in obšolskih dejavnosti,” se spominja Kuzmič obiskov svojega starega dobrega prijatelja iz Prekmurja. Njegovo življenje pa se je povsem obrnilo na glavo, ko ga je ob koncu leta 2008 v poštnem nabiralniku pričakala modra kuverta z obvestilom s sodišča. Tožeča stranka, ministrstvo za šolstvo in šport, je v imenu CŠOD zahtevalo takojšnjo izselitev iz hiške, ker naj bi bila državna last. Zanimivo, drugo ministrstvo, za okolje in prostor, pa je od našega sogovornika terjalo, da hišico podre in vzpostavi prvotno stanje. Vrednost hišice je bila ocenjena na 70 tisoč evrov, Kuzmič se je pritožil, po petih letih pravdanja pa je Inšpektorat RS napovedal rušenje hišice za 5. november 2013.

Inšpektorja sta v spremstvu policije na kraj rušenja prišla okoli 9. ure, tam so jih pričakali domačini in Kuzmičevi prijatelji. Ker so iz Ljubljane v Bohinj poslali 50 policistov, ki so obkolili hišo, niso mogli storiti ničesar. “Mojim občanom, okoli 30 ljudi je bilo, ni uspelo preprečiti začetka rušenja. Inšpektorja sem tudi sam želel prepričati, naj odneha, klical sem v Ljubljano, a so mi grozili, da nimam pooblastil, da se vmešavam in da bodo v nasprotnem primeru proti meni sprožili pravna sredstva,” pa se vsega skupaj spominja bohinjski župan Franc Kramar, ki trdi, da bi morali Kuzmiču najprej zagotoviti streho nad glavo, nadomestno bivališče, a so ga dobesedno vrgli na cesto in se odpeljali v Ljubljano. Kramar mu je bil zato primoran najti začasen dom v občinskih prostorih na Gorjušah, kjer so pogoji za bivanje pozimi dejansko nemogoči. Trenutno Kuzmiču občina vsako leto v skladu z zakonom podaljšuje pravico bivanja v omenjeni hiši. “To bomo počeli toliko časa, dokler država ne opravi svojega dela in Darku zagotovi ustrezno bivališče,” še obljublja Kramar.

Foto: Nova24TV. Kuzmič živi v občinskem stanovanju, ki razpada in kjer ni ogrevanja.

Je bil zgolj žrtveno jagnje?
Vse to ob dejstvu, da je bil že napovedan moratorij ministra Sama Omerzela, ki ga je sprejela vlada Alenke Bratušek in to brez soglasja poslancev. Po mnenju našega sogovornika so potrebovali žrtveno jagnje, tragedijo, s katero bi ustavili nadaljnje rušenje več tisoč objektov na Gorenjskem in drugod po Sloveniji, ki so bile prav tako črne gradnje. Za Kuzmiča se je zavzemal tudi poslanec v DZ iz vrst Nove Slovenije, Jožef Horvat. Šele, ko je on povzdignil svoj glas, so na ministrstvu preklicali položnico za 18 tisoč evrov, ki so jo neusmiljeni kravatarji poslali našemu sogovorniku. Horvat pričakuje od vlade, da Kuzmiču po štirih letih životarjenja vrne odvzeto človeško dostojanstvo. “Vlada vsekakor ima moč, da popravi svojo napako,” je za Nova24TV povedal Horvat.

Kuzmič se je že pred leti razšel s svojo partnerko, vsaj sin ga na Gorjušah še naprej redno obiskuje. Čeprav trdi, da se po tragediji počasi postavlja na noge, pa se božičnih praznikov ni pretirano veselil. S 300 evri socialne pomoči na mesec težko preživi, nima svojega doma. “Sam sem, nikogar nimam,” pravi Kuzmič, ki si je za božično darilo zaželel dve stvari. “Da bi vrnil čas nazaj, da sploh ne bi sprejel dela v Bohinju, ki mu je uničilo življenje, in da bi se tisti, ki so mi uničili življenje, vsaj za en dan znašli v moji koži, da bi videli, kaj so mi storili,” je še povedal za oddajo Drugorazredni.

Povezava do video prispevka o Darku Kuzmiču:

Luka Svetina [povzeto po oddaji Drugorazredni]

Dodaj odgovor