“Za temi velikimi besedami upora proti okupatorji vidimo, da je bil pravzaprav fokus nasilja obrnjen bolj kot proti okupatorju, proti slovenskemu – domačemu in civilnemu prebivalstvu,” opisuje revolucionarno gibanje med drugo svetovno vojno novinar, voditelj in avtor dokumentarnih filmov dr. Jože Možina. V knjigi Slovenski razkol opisuje stanje pred in med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Knjiga je nastala skozi leta raziskovanja, v kateri se je osredotočil na slovenskega človeka v slovenskem okolju v tistem času.
Jože Možina se je rodil v Dobravljah v Vipavski dolini leta 1968. Zaposlen je kot novinar, voditelj in avtor dokumentarnih filmov na Televiziji Slovenija. V letih od 2006 do leta 2010 pa je bil tudi njen direktor. Po izobrazbi je doktor zgodovinskih znanosti in diplomirani sociolog kulture. Uveljavil se je kot eden najprodornejših raziskovalcev slovenske pol pretekle zgodovine, še posebno v televizijskem mediju. Je avtor dokumentarne serije Pričevalci, voditelj oddaje Intervju in režiser nekaterih najbolj markantnih dokumentarnih filmov v slovenskem prostoru. Med drugim so njegovi filmi: Škof Rožman – zločinec ali žrtev; Dosje Slobodan Milošević; Zločin, ki ne zastara; Zamolčani – Moč preživetja; Uročeno zavetje; Čas vojne; Angola: Dežela obljub; Skrivnostna celina; Urok Depale vasi; Katastrofa ob jezeru Kivu; Svetloba temnih obrazov in Pedro Opeka, dober prijatelj.
Možina je prejel številne nagrade v Sloveniji, dvakrat Jurčičevo nagrado, Gong popularnosti in Gong ustvarjalnosti za posebne dosežke. V ZDA je prejel nagrado za najboljšega režiserja dokumentarnih filmov na festivalu ITN v Hollywoodu, v Kanadi nagrado za odličnost na področju filmske umetnosti in v Indoneziji nagrado za najboljši dokumentarni film, posebno nagrado žirije. Leta 2014 je za svoje dokumentarne filme prejel nagrado Prešernovega sklada. Možina pravi, da je bil odziv na njegovo knjigo silovit po vseh plateh, česar ni pričakoval. “Knjiga je šla po izdaji še štirikrat v tisk in nismo mogli verjeti skupaj s sodelavci, da bo izšlo tako hitro,” poudarja in pove, da je šla knjiga v enem letu kar petkrat v tisk. Medtem pa so se vrstile še predstavitve knjige, ki jih je bilo 25 in na katerih je doživel nadpovprečno obiskanost – veliko ljudi moralo celo stati pred dvorano. “Takega odziva nismo pričakovali,” še poudarja.
,
Knjiga je zanimiva za branje širši publiki. Med drugim je knjigo z zanimanjem bral devetletni sin Tamina Petelinška, po drugi strani pa jo ima tudi Boris Pahor. “Knjigo marsikdo kupi kot darilo, saj jih je veliko mnenja, da bi morala biti na polici vsake svobodoljubne družine,” še pove Možina. Sam pravi, da je imel v načrtu preko 30 predstavitev, ampak tega žal ni morem uresničiti zaradi epidemije koronavirusa.
Možino je vedno zanimalo, kako se je pričela druga svetovna vojna na Slovenskem, kako je prišlo do državljanskega spopada, kdo ga je pričel in zakaj. Na podlagi virov je sestavil knjigo. “Imel sem srečo, da sem imel dostop do stražarskega arhiva in do osebnega dnevnika Cirila Žebota,” poudarja in obrazloži, da navedene vire smatra kot dodatno obogatitev te knjige. “V knjigi se tako razprostre v temelju drugačna resnica, ki pa popolnoma nedvoumna,” še doda. Ta resnica pa je po njegovem mnenju zelo neugodna za partijsko strukturo, ki je temeljila na stotinah knjig in privilegijih, kar potrjujejo tudi številni zgodovinarji, ki se na to zgodbo spoznajo.
Medtem ko se je cerkev skupaj s širšo javnostjo vojne bala, je komunistična partija v njej videla priložnosti
O dogajanju med 2. svetovno vojno na Slovenskem Možina pove, da se je takratna politična elita s cerkvijo vred, v tako imenovani dravski banovini vojne bala, saj je v njej videla veliko nesrečo. “Z edino razliko ilegalne komunistične partije, ki pa je v vojni videla priložnost,” še obrazloži. Partija se je odločila, da se bo udeležila vojne samo v primeru, če bo lahko prevzela oblast, kar je bila izjava Edvarda Kardelja. Osvobodilni boj se ni organiziral takrat, ko je bila napadena domovina, ampak ko je bila napadena ena druga sovjetska domovina, isti dan pa so komunisti naznanili oborožen upor. “Za temi velikimi besedami upora proti okupatorji vidimo, da je bil pravzaprav fokus nasilja obrnjen bolj kot proti okupatorju, proti slovenskemu – domačemu in civilnemu prebivalstvu,” še obrazloži in pove, da je bil celo velik delež žensk in otrok žrtev tega komunističnega nasilja.
Upor proti partizanom se je po raziskavi sodeč zgodil spontano, kar ni bilo povzročeno s strani cerkvenega vrha, ki je zagovarjalo mučeništvo. “Kar je zanimivo je to, da se je ta upor zgodil tudi mimo italijanskega okupatorja,” še pojasnjuje tako imenovane “protipartizanske vstaje”. V nekem določenem trenutku so ljudje videli večjo grožnjo v revolucionarnem gibanju za njihovo premoženje, kot pa pri okupatorju. To je veljajo predvsem za ljubljansko področje, medtem ko je bila zgodba v nemškem okupacijskem območju drugačna. “Središčna točka v tej knjigi je slovenski človek in njegovo doživljanje tistega časa,” obrazloži Možina. Potek zgodovine nakazuje, da so nasledniki tega revolucionarnega gibanja kasneje postali glavni kapitalisti v naši državi, skupaj z mediji in veliko vlogo v politiki. “Za tem pa se skriva zločin, ki zakriva vse privilegije,” še poudari, zakaj je strah pred resnico tako prisoten. Po drugi strani pa gre za zelo pieteten odnos, saj si nihče ne želi priznati zločina.
Ljudje si le želijo, da resnica pride na dan in se jim vlije pomiritev
Po pogovorih s pričevalci iz tistih časov, med katerimi so bili tudi partizani, gre med njimi najbolj za željo po resnici, ki bi ljudem vlila pomiritev. “V družbi ne moremo graditi na zlaganih temeljih grobišča, ki bi bil pokrit s tepihom. To ne gre tako,” doda. Kot mu je znano tudi iz znanja epigenetske znanosti, je preteklosti nemogoče ubežati. “Ostri travmatični trenutki iz preteklosti, se na potomce ne selijo samo preko vedenjskih vzorcev, temveč se zapišejo tudi v genski zapis,” pojasnjuje. To pa pomeni, da lahko vnuki, nezavedno trpijo za travmami svojih starih staršev, medtem ko je raven kortizola pri teh ljudeh višja, kar pa se odraža na celotni naciji.
Dokumenti iz leta 1942 pričajo o tem, da so že takrat določeni sanjali o tem, da bi imeli samostojno slovensko državo, med njimi je bil tudi Lambert Ehrlich, ki ga je kasneje ubil VOS. “Skrajno nasilje je omogočilo maloštevilnim komunistom, da so imeli vpliv zaradi strahu,” še pojasni njihovo organizacijo, ki je podobna tisti z organiziranim terorizmom. Za majhno skupino ljudi so lahko povzročili ogromno strahu in podrejanja. Ob izdaji knjige pravi, da je bil tarča groženj in provokacij privržencev prejšnje oblasti, medtem ko sami razglašajo pritisk na novinarstvo, ki pa ga v Sloveniji sploh ni.
Sara Rančigaj