fbpx

[Video] Intervju, ki bi ga levica prepovedala: Psihoanalitičarka dr. Krajnik o “privatizatorjih”, ki se imajo za levičarje!

Dr. Nina Krajnik in dr. Jože Možina (foto: zajem zaslona)

“No, strogo gledano leva struktura pri nas ne obstaja, saj je to, kar se razume kot ‘levo’, ravno tista struktura, ki je v devetdesetih privatizirala. Če ne bi privatizirala, bi razumela, da so problemi delavcev, žensk, prekarcev, najšibkejših ali pa izključenih posledica natanko te njihove privatizacije in se zato tako niti ne bi imenovala,” je izpostavila psihoanalitičarka in pionirka lacanovske psihoanalize Nina Krajnik, ki je bila na RTV Slovenija gostja v oddaji Intervju z dr. Jožetom Možino. Poleg ostalega je poudarila, da t. i. “klike globoke države obstajajo prav v vseh sistemih in da delujejo celo proti državi, čemur smo bili priča v zadnjih dveh letih, ko so se naredili pomembni koraki, da se ta vprašanja rešijo”.

Nina Krajnik, ki je tudi ustanoviteljica Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo in edina slovenska članica Svetovne psihoanalitične zveze, je doktorirala iz filozofije, pred kratkim pa se je lotila tudi pisanja knjige o zgodovini psihoanalize v državah nekdanje Jugoslavije. V oddaji sta z voditeljem dr. Jožetom Možino spregovorila o lacanovski psihoanalizi in ostalih temah, ki so vgrajene v slovenski politični sistem, predvsem pa sta se dotikala levice, ki kontradiktorno svoji definiciji temelji na privatizaciji in ekonomski moči.

Na svoji poti je Nina Krajnik trčila ob centre moči, ki so jo poskušali onemogočiti. To se je zgodilo pred nekaj leti, ko se je po 12 letih vrnila v Slovenijo in doživela velika oviranja s strani ZRC SAZU in “kroga, ki je v slovenskem prostoru znan kot teoretska psihoanaliza in širšega spektra centrov moči, mislim tudi na Gregorja Golobiča“, je pojasnila Krajnikova in dodala, da je šlo predvsem za trčenje z glavnim ideološkim aparatom te države, visokim šolstvom. Ob tem je omenila tudi nevladne organizacije, ki jih interpretira kot problem v smislu, da se predstavljajo kot neodvisne, v resnici pa na stroške davkoplačevalcev za svoje zasebne cilje odvisniško uzurpirajo neko področje. Linija nosilcev globoke države gre sicer vse od starih vzvodov moči pa do malih tiranov po kvazidržavnih institucijah. Pri tem je opozorila na Gregorja Golobiča in njegovo navezo s Slavojem Žižkom, Mladenom Dolarjem in ostalimi. “To je namreč klika, ki je privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države. In to so javne univerze, visoko šolstvo. Forenzična sled tega je javni denar,” je dejala.

Lacana smo v Sloveniji brali s cenzuro
Z voditeljem sta se dotaknila dejstva, da ima Lacan pri nas v večini levičarski prizvok in da gre za neko levičarsko domeno, pri čemer je Krajnikova pojasnila, da je bil Jacques Lacan prav “deklarirano proti levici, v času levičarskih tendenc pa je v Franciji volil de Gaulla”. Ta prizvok, ki se je v zvezi z Lacanom vzpostavil v Sloveniji, je po besedah Krajnikove bolj vezan na jugoslovanski socializem in številne manipulacije in interpretacije. Krajnikova trdi, da smo v Sloveniji Lacana brali s cenzuro, pri čemer pojasnjuje, da so bili vsi njegovi prevodi v slovenski jezik prevajani brez avtorskih pravic, ki pa jih avtorji niso dobili ravno zaradi modifikacije prevodov, izključevanj določenih odstavkov in preurejanja.

Psihoanalitičarka in pionirka lacanovske psihoanalize Nina Krajnik (Foto: zajem zaslona)

Psihoanaliza je bila v Jugoslaviji zakonsko prepovedana in ne le, da je bila prepovedana ideološko, vendar je bila označena kot židovska praksa, je povedala Krajnikova, pri čemer je pojasnila, da je bila psihoanaliza kot teorija in branje dovoljena, medtem ko so bili psihoanalitiki prepovedani. Po teoriji psihoanalitičarke je globoka država “nekaj, kar je na površini in njen mehanizem je ekonomsko močan predvsem pa je močan v smislu ideologije”, te klike, kot jih je poimenovala, pa se nahajajo v vseh sistemih, od medijev, javnih univerz, šolstvu, “ni sistema v Sloveniji, kjer te klike ne bi obstajale in država niti ni problem, saj te klike delujejo tudi proti državi. Temu smo bili priča v zadnjih dveh letih, ko so se naredili pomembni koraki, da se ta problem na nek način odpre oziroma reši”.

“Ideologija je nek celofan, ki zakriva strukturno jedro, ki ga to ščiti in to je privatizacija družbene lastnine, ki je v tem smislu največje zlo demokratične države, saj je na novo vzpostavila neenakopravnost,” je prepričana Krajnikova.

To, kar se razume kot ”levo”, je ravno tista struktura, ki je v devetdesetih privatizirala
Privatizacija družbene lastnine, ki jo je izvršila tako imenovana levica, je po prepričanju Krajnikove zločin, saj je razlog za družbeno neenakost, ki smo ji danes priča. Nobeno razumevanje simptomov današnje družbe ne more ignorirati izvorne neenakopravnosti, ki jo je ta privatizacija povzročila. Če smo danes priča političnemu nasilju, je to zato, ker je privatizacija bila že takrat nasilen proces. Seveda lahko rečemo, da korenine tega segajo še dlje. A v 90. letih prejšnjega stoletja se vendarle zgodi neka sprememba paradigme, nastopi nov sistem, tukaj pa se je pojavilo vprašanje, ki je vzvod ideologije globoke države, in sicer: “Kako privatizirati in ostati levičar, kar je skregano z ideologijo levice, saj levica v kapitalizmu ne obstaja. Ravno to pa je zadeva, s katero so se in se še danes ukvarjajo, torej kako izvesti ekonomsko privatizacijo in ostati levičar” pri čemer je Krajnikova zaključila, da sta odgovora kulturni marksizem in pa ideologija antijanša.

Kar pa privede do zaključka, da levica v Sloveniji glede na omenjena dejstva ne obstaja, tako imenovano levico pa imenuje “levi privatizerji družbene lastnine” Po intelektualno zanimivih in dinamičnih 80. letih namreč te skupine začnejo izvajati ne samo gospodarsko, pač pa tudi kulturno privatizacijo. Zgodi se uzurpacija visokega šolstva, kulturnih institucij, glavnih galerij, časopisov, oddelkov na javnih univerzah.

“No, strogo gledano leva struktura pri nas ne obstaja, saj je to, kar se razume kot ‘levo’ ravno tista struktura, ki je v devetdesetih privatizirala. Če ne bi privatizirala bi razumela, da so problemi delavcev, žensk, prekarcev, najšibkejših ali pa izključenih posledica natanko te njihove privatizacije in se zato tako niti ne bi imenovala.” V Sloveniji smo po besedah Krajnikove fiksirani na idejo, da je levica nekaj dobrega in poštenega in izid volitev je ena od teh blodenj v Slovenskem prostoru, glede na volilni izid in “dejanja vlade, ki je delala v izrazito nemogočih pogojih, dosegla pa izrazito vrhunske rezultate”.

Golob je “levičar, ki privatizira”
“Ime Robert Golob je odgovor tranzicijskih privatizerjev družbene lastnine. Levičar, ki privatizira,” je prepričana psihoanalitičarka. Voditelj se namreč v nadaljevanju sprašuje, čemu toliko “sovraštva” ravno proti Janezu Janši, ko pa je storil toliko ob osamosvojitvi Slovenije in kaj je po mnenju Krajnikove razlog za ta antijanšizem in antijanšistični refleks v Sloveniji, ki je izjemno prisoten. Filozofinja je prepričana, da je Janša grožnja tej tranzicijski privatizaciji, saj ogroža jedro tega, kar politična scena gradi desetletja in “tisto, kar dela Slovenijo demokratično, v smislu da nihče ni posebej privilegiran, to je tisto, kar je Janši očita in seveda vsak mehanizem, da se mu ne gleda pod prste, potrebuje tovrstno figuro. Voditelj in gostja se strinjata, da to kaže predvsem na kulturo totalitarnega režima.”

Ko pade ime očeta, ljudje postanejo neorientirani, kot na zadnjih volitvah
Pri politiki gre za dialog in nesodelovanje je izrazito nepolitično delovanje, nesodelovanje vodi k izključevanju in Slovenija temelji na izključevanju je dejala Krajnikova in dodala, da se vse to dogaja, da bi tisti, ki izključujejo sami ohranili to celino in ohranili totalitarni element. Vsi ti centri moči v Sloveniji, tudi mediji, po mnenju voditelja govorijo nekaj, delujejo pa nasprotno temu pri čemer se pojavi vprašanje, kako se to lahko dogaja v demokraciji, ko bi mediji morali z resnico prevladujoči in Krajnikova je prepričana, da ljudje resnico najtežje sprejmejo in je lažje slediti medijem, ne glede na to, ali je resnično ali ne. “Ko enkrat pade ime očeta, se pojavi zlo, ljudje začnejo neorientirano bloditi, kar smo videli tudi na zadnjih volitvah. Ljudje lahko volijo večkrat neko isto strukturno figuro, vedno razumejo kasneje, da je bila ti pomota in vedno bodo to pomoto ponovili,” je pojasnila gostja in dodala, da v Sloveniji manjka predvsem etika singularnega in etika spoštovanja resnice drugega, saj če tega ni, potem družbene vezi ne obstajajo ampak le sovraštvo do nekoga, ki je različen.

Krajnikovo veseli, da v kljub mnogim insceniranim bojem še vedno obstajajo realne borbe in da še vedno da obstajajo ljudje, ki so povezovalni. Prepričana je, da se vse akademske, kulturne ali pa ideološke manipulacije na koncu razbijejo v soočenju z resnico in tako se bodo tudi te, ki smo jim bili po njenem mnenju v Sloveniji prevečkrat priča.

Dr. Nina Krajnik (Foto: Osebni arhiv Nine Krajnik)

Nina Krajnik je študirala na Univerzi Pariz VIII – Vincennes Saint Denis. Bila je raziskovalka in štipendistka švicarske fundacije Jamesa Joycea v Zürichu. Delovala je v humanitarnih projektih na Islandiji, Irskem in Portugalskem, v Afriki, Aziji in na področju Južnega Pacifika. Je doktorica filozofije, ki je svoje delo posvetila odnosom med nevroznanostjo, psihoanalizo in simptomi v tehnološkem času. Klinično formacijo je kot prva Slovenka opravila v okviru znamenite šole École de la cause freudienne in v bolnišnici Sainte Anne v Franciji. Je ustanoviteljica in predsednica Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo. Prav tako je začetnica lacanovske orientacije v Srbiji, Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem, kjer vodi svojo psihoanalitično šolo. Ukvarja se zlasti z vprašanji travm iz obdobja vojne in tranzicije. Prevaja iz francoskega, španskega, angleškega in srbskega jezika.

Ana Hribar