fbpx

Krepitev levičarske baze skozi kulturo: Dela takih “pisateljev” berejo otroci v šolah

Foto: Tw

Jugoslavija, moja dežela je le še eno od del Gorana Vojnovića, samoproglašenega apatrida, ki ne ve, kje je njegova domovina, živi pa v Sloveniji, po kateri mlati podolgem in počez. Si pa globoko deli levičarsko ideologijo, zato tudi njegova literarna dela postajajo vse bolj zastopana, celo do te mere, da je bilo Vojnovićevo delo eno od osrednjih na lanskoletni maturi.

Gledališče v Kopru je v nedeljo prikazalo predstavo z istoimenskim naslovom literarnega dela predstavnika kulturne levice Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela. Kot da ni dovolj očitno, da levičarska nagnjenja vsiljujejo komunistične ideje iz vseh strani, danes celo kultura postaja vse bolj prepojena z “jugoslavistično” srenjo levičarjev, kar dodatno krepi levičarsko bazo.

Goran Vojnović je tipičen predstavnik sodobne kulturne levice – intelektualno šibek in brez prave identitete. Taki nam zdaj oblikujejo Slovenijo! Že slovenski pesnik, dramatik in literarni zgodovinar Denis Poniž je opozarjal, da Goran Vojnović v svojih kolumnah mlati po dolgem in počez po vsemu, kar diši po slovenstvu, slovenski zgodovini, posebej tisti najnovejši, v kateri je nastala samostojna in suverena država, ki nam je predstavniki pisateljevega naroda niso hoteli dovoliti. Nad Vojnovićevim pisanjem pa se zgraža tudi marsikateri bralec, ki ima vsaj malo občutka za (slovenski) jezik, ampak očitno nima zveze, kaj pišeš, samo da pač pišeš – sploh če gre z roko v roki levičarske agende in njene jugonostalgije.

Luč dneva je ugledala tudi dramska predstava Vojnovićevega dela, ki je že pred svojim predvajanjem marsikoga pustila odprtih ust. Tudi enega od uporabnikov na Twitterju, ki je zraven zapisal, da je to možno le v Sloveniji.

Takšnih ljudi, kot je Vojnović, je na levičarski kulturniški sceni polno, problem pa nastane, ko s tovrstno literaturo posiljujejo maturante, o čemer smo že pisali. Vojnovićev roman Figa je bilo namreč eno od dveh književnih del na lanskoletnem maturitetnem eseju. Kar je še toliko bolj zgovorno ob dejstvu, da je Slovenija lani praznovala 30. obletnico osamosvojitve, zato bi se spodobilo, da bo tudi čtivo na maturi temu primerno. Pisali pa smo tudi že o tem, da je dotični roman za potrebe lanske mature izšel v nakladi šest tisoč izvodov in je bil razprodan.

Doktor pariške Sorbone Boštjan M. Turk je takrat pojasnil, da to z literaturo kot tako nima opraviti prav ničesar, in povedal, da to niso romani s sporočilno vrednostjo, ampak politična promocija tistih strank, ki se rekrutirajo levo in služijo krepitvi leve baze ljudi. Ta dela pa se potem “prodajajo” kot nekakšne modrosti. Žalostno je, da v naši državi domoljubje predstavlja problem, vzdrževanje obstoja male Jugoslavije v Sloveniji pa sprejemljivo in zaželeno.

Ana Hribar