“Da bi le tudi mi, sodobni Slovenci, uvideli, kaj smo, in spoznali, kaj hočemo biti,” je nagovoril javnost Matija Ogrin na spominski slovesnosti ob Vseh svetih v Škofji Loki, 30. oktobra 2018. “Tisti kamni, tista drevesa, ki so videla … komunistični pokol slovenskih mož, žena, fantov, deklet in celo otrok …, vedo stvari, ki sežejo le v malokatero človeško srce: nekatera srca zaklepa mrzla ideologija NOB-ja, druga (tudi naša srca) pa so premajhna, da bi vase lahko sprejela tako neznanske, gorostasne resnice – morda jih lahko sprejmemo le s sočutjem in molitvijo.” In vendar želimo to resnico sprejeti in ohraniti. Zakaj namreč prihajamo na spominske slovesnosti, zakaj poromamo k soteskam in breznom, kjer ležijo mučenci komunizma?
Prvič, sem prihajamo predvsem zato, da ohranjamo spomin na njih, mučene in pobite – kot ljudi, kot osebe -, spomin na okoliščine njihove smrti, kot tudi, da se žrtve identificira in da se z analizo DNK vzpostavi genetska povezava med njimi in živečimi sorodniki. To je zelo pomembno in se mora nadaljevati.
Zadnje besede, ki jih izreče umirajoči Hamlet, preden ga zagrne molk, so prošnja prijatelju: “Razloži mene in mojo stvar tistim, ki je ne vedo!” Kaj je bila “moja stvar” domobrancev in drugih žrtev revolucije? To je kompleksno vprašanje, vendar se ne motimo dosti, če kratko odgovorimo: hoteli so ohraniti slovenski svet, kakor jim je bil izročen; svet, ki se je razvil v stoletjih krščanske omike in so ga gradili z lastnim življenjem; svet, ki so ga utelešali domača kmetija, polja, delo, cerkev, znamenja ob poteh … Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti. To je bila njihova “stvar” in to moramo razumeti.
Tako se nam strnejo tri načela ali razlogi, ki jih imamo posebej v srcu ob naših pokojnih: pokojni kot osebe, njihova “stvar” ali kultura in slovenski “Izraelov preostanek”.
V življenju slovenske družbe je danes toliko stvari, sredi katerih nam je tesno in kažejo, kot da slovenski narod izgublja stik s sabo: noče vedeti za svojo zgodovino in zato ne ve, kaj sploh hoče biti; zdi se, kakor da izgublja svojo v stoletjih težko pridobljeno podobo in istovetnost … Kako zelo drugačno življenjsko držo so izpričali domobranci in drugi nasprotniki revolucije, ki so vedeli, kaj so in kaj hočejo biti. (…)”
O poslanstvu Nove slovenske zaveze smo v tokratni Polemiki govorili s predsednikom Nove slovenske zaveze Petrom Sušnikom.
Posnetek poglejte tukaj:
https://www.youtube.com/watch?v=olMyRZ9JqeI