[VIDEO] Ob prazniku Marijinega vnebovzetja smo se pogovarjali z ljubljanskim škofom Šuštarjem. Ta ob prazniku poziva k veri in pravičnosti

Brezje, bazilika Marije Pomagaj. Slika Marije Pomagaj, ki jo je leta 1814 naslikal Leopold Layer (foto: STA).

“Marijo občutim res kot mater, kot nebeško mater. In v tem vzdušju tesne povezanosti sem živel od vsega začetka. Že v naši domači družini smo se vedno zatekali k Mariji z mnogimi molitvami,” je svoje občutke ob prazniku Marijinega vnebovzetja izrazil msgr. dr. France Šuštar, ki svoj odnos z božjo materjo opisuje kot živ in prijateljski.

Voditelj Marko Rakun je z msgr. dr. Francem Šuštarjem spregovori o današnjem prazniku Marijinega vnebovzetja, o veri, krščanstvu in nasploh o stanju v slovenski Cerkvi, pa tudi številnih aktualnih tematikah, preizkušnjah in izzivih, od duhovne oskrbe v Slovenski vojski in Policiji, misijonarstvu, duhovniških poklicih pa vse do srečanja slovenskih škofov s papežem Frančiškom.

Celoten pogovor z msgr. dr. Francem Šuštarjem si lahko ogledate tukaj:

Celoten pogovor z msgr. dr. Francem Šuštarjem si lahko v naslednjih terminih ogledate tudi na Nova24TV:
– torek, 15. 8. 2017, ob 7:30 in 23:00
– sreda, 16. 8. 2017, ob 10:30;
– in četrtek, 17. 8. 2017, ob 13:30.

Kdaj je Cerkev začela praznovati Marijino vnebovzetje? Vemo, da kakšnih svetopisemskih virov nimamo, pa vendar se je vera v Marijino vnebovzetje začela že kmalu.
”Vesel sem, da se lahko pred praznikom srečamo in pogovarjamo prav o tej veliki skrivnosti katoliške cerkve, ko se oziramo na Marijo in praznujemo Marijino vnebovzetje. Res, tega praznika ni zaznati v svetem pismu, vendar se je praznovanje oziroma čutenje, da je bila Marija vzeta v nebo, začelo že zelo zgodaj. To je sicer resnica, razglašena pred slabimi sedemdesetimi leti, vendar je bilo to čutenje med kristjani navzoče že od vsega začetka.”

Slovenci imamo tudi praznik Marijinega vnebovzetja kot dela prost dan in tudi za nas lahko rečemo, da smo Marijin narod – posvetili smo ji našo domovino in tudi nas same. Ob tem prazniku romamo predvsem v glavna Marijina svetišča. Veliko cerkva imamo posvečenih Božji materi, imenujemo se Marijin narod. Od kod menite, da prihaja ta naša slovenska pripadnost Mariji?
”Mislim, da je pripadnost Marijinemu čaščenju in tesni povezanosti z njo pri Slovencih že od vsega začetka, kot je to zaznati že v celotni katoliški cerkvi /…/ misijonarji so prihajali k nam iz Ogleja, v Ogleju pa je bila cerkev posvečena Marijinemu vnebovzetju /…/ Imamo veliko poudarkov na Marijinih praznikih in mnogo je cerkva, posebej tistih, ki so bile ustanovljene s strani oglejskega patriarhata in so posvečene Mariji. Lahko bi rekli, da je naš narod Marijin narod /…/ v Sloveniji je 86 cerkva posvečenih Marijinemu vnebovzetju /…/ Poleg tega je še veliko drugih cerkva, ki so posvečene Marijinemu rojstvu ali Mariji – pomočnici kristjanov ali še druge stvari /…/ Praznik se mi zdi pomemben, ker je to dogodek, ki nas povezuje. Ko se skupaj zavedamo, čigavi smo, kje lahko dobimo zavetje, pa tudi spodbudo za krščansko življenje.”

Letos obhajamo stoletnico od prvega prikazovanja Marije trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem, ob tej priložnosti je bil letos tam tudi papež Frančišek. Potem imamo v Evropi še francoski Lurd, kako pa je z vprašanjem Medžugorja, kamor vemo, da roma in se hodi priporočati veliko Slovencev?
”V svetu, posebej v Evropi, imamo mnoga tako velika romarska svetišča, kot ste omenili Fatimo, Stoletnico, potem Lurd, kamor zelo radi zahajajo bolniki s svojimi prošnjami in v zadnjih letih, že desetletjih, je zelo znano romarsko središče v Medžugorju, /…/ kjer naj bi se Marija prikazovala mladim, da bi od nje sprejemali sporočila za ves svet /…/ Tam ljudje molijo, gredo k spovedi, prejmejo sveto obhajilo, se spreobračajo, mnogi ob množici in molitvi drugih romarjev poglobijo svojo vero. Prav gotovo je to velika stvar in res je kraj milosti in spreobrnitve. Kako pa je z vsemi dogodki, ki so opisani kot prikazovanje, kot Marijina sporočila, pa je drugo vprašanje, ki ga preučuje komisija, postavljena s strani cerkve, tudi od papeža, ki pa ima nalogo, da te stvari razišče.”

Če se, gospod škof, dotakneva aktualnih razmer v Cerkvi v Sloveniji, katere so trenutno najbolj prednostne naloge, teme oziroma stvari, ki so najprej pred vami škofi, vami duhovniki, pa ne nazadnje tudi verniki?
”Prednostne naloge so vedno tiste, ki so stalno aktualne od Jezusa Kristusa naprej, to je oznanjevanje, bogoslužje in dobrodelnost, se pravi življenje po veri, ki vključuje ljubezen do Boga in do bližnjega. Če se zaustaviva najprej pri prvem izzivu: oznanjevanju. Kot vedno je tukaj potrebna evangelizacija, se pravi oznanilo evangelija, da bi ljudje slišali Jezusovo besedo, Jezusov nauk. Ne da bi ga samo slišali, ampak, da bi ga razumeli in postavili v lastno življenje /…/, saj že Pavel pravi: Kako bodo pa ljudje ljubili Kristusa, če zanj niso slišali? Kako bodo pa slišali, če nihče ni povedal? Kako bo pa nekdo povedal, če ni poslan? Torej, najprej je poslanstvo, oznanilo, da se oznani vesela novica o Jezusovi zmagi nad smrtjo in nad grehom, od tu naprej se dogaja potem še vse ostalo. Druga takšna naloga je sprejemanje in prisostvovanje bogoslužju. Bogoslužje ne pomeni samo prisostvovanje pri nedeljski sveti maši za kristjana, ampak vsebuje celotno človekovo kristjanovo življenje, njegovo osebno molitev, vsakdanjo, potem molitev cerkve, ko sodelujemo in smo skupaj kot eno veliko občestvo. Potem sprejemanje, prepoznavanje in življenje iz zakramentov, posebej svete maše. Čeprav govorimo o ljudeh, ki so kristjani, pa mnogi potem ne prihajajo k sveti maši /…/ Kako, kaj storiti, da bi ti ljudje začutili vrednost svete maše, Božje daritve in odrešenja lastnega vstopanja v to skrivnost? Tretja naloga med temi prednostnimi nalogami pa je dobrodelnost. Se pravi življenje iz krščanske ljubezni, da bi bili solidarni.”

Sklepni dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem iz leta 2002 določa, da naj cerkveni organizmi pripravijo pastoralni načrt. Midva se bova danes dotaknila zadnjega krovnega dokumenta Cerkve v Sloveniji, z naslovom ”Pridite in poglejte”, ki prinaša veliko izzivov za celotno cerkev. Kako se v tem trenutku ali pa od začetka uresničuje?
”Poleg tistih osnovnih nalog cerkve, kot sem že prej povedal, se k temu dodajajo ti izzivi, ki so malo bolj konkretni, tako za osebno krščansko življenje kristjana kot tudi za vsa naša občestva po župnijah in škofijah. Ta dokument ”Pridite in poglejte” ima pet izzivov. Prvi pravi, naj se obrnemo k izvirom, da bi se zavedali tistega, kar je bilo na začetku. Izviri so v Božji besedi, izviri so v našem krstu, v tem, kar smo prejeli iz življenja Cerkve. Da znamo to ovrednotiti in v sedanjem času tako tudi živeti, da nam bo to koristilo in bomo iz tega lahko ponovno zaživeli /…/ Potem je takšen tudi izziv razmišljanje o poklicanosti in poslanstvu. Pri tem izzivu lahko vsak človek začuti v sebi, kako ga Bog kliče /…/ Tretji izziv so živa občestva. Veseli smo velikih občestev, velikih zbiranj, tudi velike množice in ko se srečamo na romarskih krajih. Četrti izziv je sočutje in pravičnost. Sočutje, da začutimo drugega človeka, pa naj bo to v materialni ali pa duhovni stiski, da bi pristopili in pomagali. Zadnji, peti izziv je odpuščanje in sprava /…/ Poznamo mnoge stiske, mnoge razklanosti, mnoge delitve v našem narodu, kar ni dobro, ker hromi. Naj bo to verne ali pa neverne. In tudi vloga Cerkve je v tem, da vedno znova odpira poti za odpuščanje in spravo med ljudmi.”

Verjetno se lahko strinjava, da je eden izmed izzivov Cerkve pomanjkanje duhovnih poklicev? Mesec junij je bil mesec mašniških posvečenj, mesec julij čas novih maš, pa tudi mesec avgust, ki je prinesel nekatere premestitve duhovnikov. V katoliškem tedniku Družina smo lahko prebrali nekatere premestitve. Vse to verjetno Cerkev kot takšno vabi predvsem k delu in pa molitvi za duhovne poklice. Kako pa se škofje, škofije na nek način soočate s pomanjkanjem duhovnih poklicev?
”Ja, v zadnjih letih, kot ste rekli, je kar upadanje in tudi pomanjkanje duhovnih poklicev. Tako je zelo upadlo število bogoslovcev, škofijskih bogoslovcev, ki so namenjeni, da vstopajo v semenišče zato, da bi postali duhovniki v župnijah, ko jih škofje lahko razporejajo po župnijah, kjer je to potrebno. Še bolj pa je upadlo število redovnih poklicev, tako ženskih kot moških redovnic, redovnikov. To nas precej skrbi. Hkrati je to tudi odraz vere v našem narodu ali pa tudi napredujoča se sekularizacija ali pa, kot je rekel škof Jurij Bizjak, da ne gre toliko za pomanjkanje duhovnih poklicev kot za pomanjkanje kristjanov /…/ Bolj kot število duhovnikov nas skrbi število vernikov.”

Msgr. dr. France Šuštar (foto: STA)

Msgr. dr. France Šuštar, slovenski rimskokatoliški duhovnik, je rojen 27. aprila 1959. Najprej je bil ravnatelj Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, nato župnik v župniji Grosuplje in kasneje v župniji Ljubljana, nato pa je 7. februarja 2015 postal ljubljanski pomožni škof. Škofovsko posvečenje je prejel 15. marca 2015 v ljubljanski stolnici. Marijino vnebovzetje, praznik, ki ga katoliški in pravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta, je eden izmed največjih krščanskih praznikov, ko se kristjani spominjajo vnebovzetja Device Marije. Z gospodom Šuštarjem smo se pogovarjali o pomenu in simboliki tega velikega krščanskega praznika.

Konec februarja naslednje leto boste slovenski škofje v Rimu obiskali grob svetega Petra in se srečali s Petrovim naslednikom, papežem Frančiškom in mu poročali o stanju ter delu v slovenski Cerkvi. Ali ste se škofje med seboj že pogovarjali, kaj bo tisto, kar boste poročali, kaj so prednostne stvari, s katerimi boste seznanili papeža?
”Običajno je ta obisk pri papežu vsakih pet let, zdaj je minilo že 10 let, odkar so ga slovenski škofje obiskali. Mi bomo šli konec februarja, v začetku marca /…/ Iz Rima so poslali vprašalnik z 22 poglavji vprašanj, na katere je treba odgovoriti. Ta vprašanja in te teme zajemajo celotno življenje Cerkve v Sloveniji. In tako vsak škof, vsaka škofija pripravi s svojimi sodelavci odgovore na ta vprašanja. Zato bi težko rekel, katere teme so prednostne. Mogoče to, o čemer sem prej govoril: oznanjenje ali kateheza.”

Kako je trenutno poskrbljeno za duhovno oskrbo v Slovenski vojski in Policiji?
”V vojski imamo zaposlenih devet ljudi. Šest je pastoralnih asistentov in trije katoliški duhovniki. Mislim, da je glede na velikost naše vojske in razmer kar primerno poskrbljeno z obeh strani, tako s strani vojaškega vikarja kot pastoralnih asistentov. Kar se tiče policijskega vikarja pa je za to namenjen en duhovnik, vendar je zdaj že dve leti na bolniškem dopustu, saj je hudo bolan. Še vedno je povezan s policisti, vendar zaradi bolezni ne more opravljati svojega poslanstva. Tudi to je eno izmed odprtih vprašanj. Imamo pa tudi zaporniškega vikarja, ki v zaporih obiskuje ljudi, jim pomaga, da sprejemajo svoje stanje in potem poiščejo novo pot.”

Ena izmed glavnih nalog Cerkve je misijonsko poslanstvo po svetu. Vemo, da je veliko slovenskih misijonarjev, ki delujejo na različnih lokacijah. Imate mogoče podatke, koliko je slovenskih misijonarjev v tem trenutku po svetu?
”Zdaj je na štirih celinah 55 slovenskih misijonarjev. Med temi je 24 duhovnikov, en redovni brat, 27 redovnic, sester, posvečenih žena in pa tri laikinje. Pred leti jih je bilo veliko več, mnogi so se zaradi starosti ali onemoglosti vrnili. Mogoče je zanimiv podatek, da je nekdanjih duhovnikov, ki so bili v misijonu, 48. Poleg tega je 77 laikov, ki so preživeli določen čas v misijonskih deželah, potem pa so se vrnili in ti, ki so se vrnili domov, tukaj tudi delujejo.”

Poseben odnos do Marije imajo tudi naši rojaki, ki so razseljeni po svetu, ki so med vojno, predvsem pa po vojni zapustili našo domovino in odšli preko meja. Kako je poskrbljeno za naše rojake, predvsem v Združenih državah Amerike, v Kanadi, Avstraliji, Argentini, kjer so večje slovenske skupnosti?
”Z našimi rojaki so v te tuje dežele odšli tudi duhovniki, posebno v nekaterih deželah pa so navzoči redovniki. Te slovenske postojanke, nekatere tudi že slovenske župnije, imajo duhovnike. Vendar pa se v zadnjih letih tudi njihovo število krči. Pa ne samo duhovnikov, tudi ljudi, ki prihajajo v te skupnosti. Menim, da bi duhovniki z veseljem odpirali vrata ljudem, vendar je teh vedno manj.”

Brezje, bazilika Marije Pomagaj. Slovesna masa ob prazniku Marijinega vnebovzetja. Slika Marije Pomagaj (foto: STA).

Gospod škof, še eno osebno vprašanje ob času Marijinega vnebovzetja – kakšen je vaš odnos do Marije?
”Lahko bi rekel, da je živ, prijateljski. Marijo želim ali pa občutim res kot mater, kot nebeško mater. In v tem vzdušju tesne povezanosti sem živel od vsega začetka. Že v naši domači družini smo se vedno zatekali k Mariji z mnogimi molitvami.”

Anja Lepej