[VIDEO] Sistemu prenovo, učiteljem avtonomijo, mladim znanje. Po 25 letih je čas!

Fotografija je simbolična (foto: iStock)

Gre v Sloveniji za načrtno preprečevanje poznavanja nastanka lastne države in komu je to v interes? Verjetno tistih, katerih osamosvojitev Slovenije nikoli ni bila t. i. intimna opcija. Delni odgovor, zakaj je Slovenija v gospodarskem, političnem in vrednotnem krču, pa je, da čas jasno pokaže, da narod, ki ne pozna svoje zgodovine, ne more graditi svetle prihodnosti.

Ob letošnji 25. obletnici domovine je skrajni čas, da se naučimo spoštovati lastno državo in njenim pravim zgodovinskim temeljem posvetimo ustrezno pozornost. “Treba je odpirati ta prostor debate, govoriti resnico, govoriti s še živečimi akterji in to zapisati še v strokovne vire,” je jasna nekdanja generalna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje Mojca Škrinjar, ki pojasnjuje: “Mlade najbolj zanima sedanjost, ampak sedanjost je v bistvu rezultat preteklosti in zato je potrebno vedeti, zakaj je današnja sedanjost takšna, kot je.”

Ministrica za izobraževanje dr. Maja Makovec Brenčič: “Da zmoremo ohranjati tako vrednote kot našo samobitnost, našo razvojnost, moramo korakati naprej. Trdno in v duhu lastne svobode in tistih vrednot, ki jih želimo krepiti v vsakem državljanu, v vsakomur izmed nas. Izzivov imamo veliko, a vendarle mislim, da je ta pot osamosvojitve utrla način razumevanja, da smo svobodna država in da zmoremo ohranjati to svobodo. Vrednostno, vrednotno in seveda na način, da tudi vidimo v prihodnost.”

Celotno oddajo si lahko pogledate na spodnji povezavi.

Polje, kjer se prepletata tako zgodovina kot aktualna politika
“Tematiki slovenske osamosvojitve bi morali posvetiti zelo veliko pozornosti ter jo tudi zelo pozorno in skrbno zapisati, ker je to tematika, ko se res mešata tako zgodovina kot aktualna politika,” je prepričan profesor zgodovine Emeršič. V Sloveniji je velik problem, ko učitelji bolj sledijo učbenikom kot pa učnemu načrtu. Nekdanja generalna sekretarka Škrinjarjeva opozarja: “Učni načrt ne določa, koliko časa se posamezni temi posveti, ampak je učitelj tukaj avtonomen. Na žalost se mi zdi, da je učitelj v Sloveniji premalo avtonomen.” Učitelj namreč lahko poučuje tudi iz drugih gradiv, če sam presodi, da so ustrezna.

Mojca Škrinjar: “Učiteljeva avtonomija je, da lahko sam s svojo odgovornostjo in strokovnostjo, ne da bi jo kdo zatiral – pa naj bo to strokovni svet ali kdo drug – podaja snov. Na svoj lasten, strokoven način, za seboj ima diplomo in licenco. Mislim, da malce uporništva med učiteljstvom ne bi škodilo.”

Nekateri zgodovinarji trdijo, da bi od dogodkov moralo preteči več časa, da bi jih lahko zgodovinsko pravilno ovrednotili, medtem pa Emeršič poudarja, “da odrasel človek ne more danes normalno delovati v družbi, če ne pozna današnji problemov” – zato mora poznati tudi zgodovino in povezavo med posameznimi dogodki. Emeršič dodaja, da prav obdobje slovenske osamosvojitve spada med “najbolj zanimive teme, ki jih lahko našim učencem ponudimo v šoli.”

Mag. Jurij Pavel Emeršič: “V zadnjih 12 letih, odkar poučujem zgodovino, sem prebral vse učbenike in priznam, da si z njimi nisem mogel pomagati. Avtorji se kar trudijo, da predstavijo to obdobje, a zelo pazijo, kako ovrednotijo vlogo Komunistične partije Slovenije v tistem času. Vsi oz. večina nekako nastopa v vlogi advokatov, ki povejo – ja, tudi Komunistična partija je bila zraven, da ji ne bi slučajno odvzeli tiste avantgardne vloge. Ne presodijo pa kritične vloge Zveze komunistov Slovenije v tistem obdobju.”

Kočevje razburja: Na eni strani molk, na drugi potvarjanje zgodovine

(Foto: Nova24TV)

(Foto: Nova24TV)

Interno organizirano izobraževanje za osnovnošolske učitelje o slovenski osamosvojitvi s strani Občine Kočevje buri duhove. Tajno, brez uradnega vabila, s predavatelji, ki slovensko zgodovino dojemajo na svoj način. Poleg župana dr. Vladimirja Prebiliča, ki je sin zadnjega sekretarja partije zaprtega območja Kočevske reke, je učitelje poučeval tudi takratni zvesti partijec Darko Čop, ki je Kočevje razorožil. O tej veleizdaji Slovenije pa ni bilo spregovorjene niti besede, kot tudi ne o dogodkih in dejanjih, ki so bili ključni za slovensko osamosvojitev.

Mag. Jurij Pavel Emeršič: “Dvomim, da bi šel na to predavanje. Gotovo je nesprejemljivo, da organizatorji povabijo ljudi, ki so bili obrobno udeleženi ali da so celo nasprotovali osamosvojitvenim procesom. Sam izbor predavateljev se mi zdi sporen, nestrokoven in morda celo načrten. Bojim se, da gre za odpiranje neke nove fronte v zgodovinopisju.”

“Jedrni problem je, da pri nas bi bilo lustracije oz. očiščenja te totalitarne ideologije in to se kaže na čisto vseh nivojih, tudi v šolstvu,” ugotavlja Emeršič in dodaja, da se nekateri “čutijo ogrožene, da jim nekdo nekaj jemlje.”

Mag. Jurij Pavel Emeršič: “Spomnim se, kakšen halo je bil, ko so na seminar učiteljev zgodovine povabili Jožeta Dežmana. Zagnali so vik in krik, da gre za poseg politike v zgodovinopisje, za revanšizem itd. Nihče pa ni niti pomislil, da je bilo celotno zgodovinopisje oz. celotna zgodovina, ki so se jo sami učili, zgrajena na neki politiki oz. ideologiji.”

Če imaš čiste in dobre namene, potem lahko stvari transparentno narediš, sta se strinjala gosta. Škrinjarjeva je izpostavila, da “gre dejansko za to, da ne želimo obelodaniti resnice, ampak potvorjeno resnico, kar v komunizmu ni nekaj novega, ampak je stalna praksa.”

Mojca Škrinjar: “Morda gre pri tem predavanju zgolj za prekrivanje trenutne vroče teme o razorožitvi slovenske teritorialne obrambe. Zdaj pa je potrebno to temo prekriti in učitelje  poučiti, kako je v resnici bilo in seveda učiti ravno nasprotno. To se lahko rezultira tudi v teh predavanjih, kot je bilo to, kjer se zgodovina piše na novo, z željo, da se pobriše vse tisto, kar je v resnici dejansko bilo.”

Ministrica za izobraževanje dr. Maja Makovec Brenčič: Kar se tiče organizacije, ki je potekala na občinski ravni, ministrstvo ne more imeti mnenja, ker to ni v naši pristojnosti. V konkretnem primeru, ker nisem bila prisotna, težko presodim način podajanja in vsebino. Prav zato je prav, da že pri mladih spodbujamo kritičen razmislek, da jih učimo argumentirati in razmišljati odprto ter svobodno.

“Zanimive lastnosti” in strahovi komunistov
“Komunisti so imeli in imajo eno zanimivo lastnost, da vse, kar jih presega, poskušajo ‘popacati’, zapacati, etiketirati, porušiti ali uničiti,” pojasnjuje profesor zgodovine Emeršič in dodaja, da se “bojijo zlasti močnih osebnosti.”

Mag. Jurij Pavel Emeršič: “Lotili so se od škofa Hrena, ki so mu dali etiketo požigalca slovenskih knjig. Mahniča, ki so ga razglasili za razdiralca sloge. Maistra, ki so ga označili za belega generala, danes pa brigadirja Krkoviča, ki je po njihovi interpretaciji zahrbtni ubijalec. V zadnjem času pa so se lotili celo Plečnika, ki ga je Žižek označil za fašističnega arhitekta.”

“Vse, kar je lepo, kar je sveto, je težnja, da se notri zarine nek dvom, da se umaže, da se ‘popaca’,” Emeršič ocenjuje odnos komunistov oz. preteklega režima do zgodovine in apelira: “To je tisto, čemur bi se morali upreti.”

Mag. Jurij Pavel Emeršič: “Če smo se pred 25 leti zoperstavili eni najmočnejših armad v Evropi in obstali na političnem zemljevidu ter naredili svojo državo, bomo morda pa uspeli opraviti še kako lustracijo na vseh področjih. Mislim, da še ni vse izgubljeno.”

Odnos do slovenske zgodovine je izven konteksta

Zgodovinar in nekdanji višji svetovalec na Zavodu za šolstvo Janez Globočnik: “Zamolčana zgodovina je slabo spričevalo za vsak narod, potvorba pa še slabša. Kritična distanca v zgodovinopisju mora biti prisotna, drugače pravzaprav zgodovine ni. Z osamosvojitvijo smo pričakovali, da bo prišlo do realne osvetlitve zgodovine, vsaj polpretekle, ampak do tega nikoli ni prišlo.”

Profesor na FDV dr. Uroš Svete: “Da se izloča neke dogodke iz konteksta in se potem na osnovi teh izločanj poskuša korigirati samo zgodovino, je zelo problematično. Najlažje je narediti, da se ta tematika preprosto mladim ne predstavi. Mislim, da je to najhujša napaka.”

Ministrica za izobraževanje dr. Maja Makovec Brenčič: Mislim, da je prav, da kakršnakoli vrednotenja in analize, tudi raziskovanja, prepustimo strokovnjakom in da hkrati vse dopuščamo v razmislekih, da skušamo slišati drug drugega.

Narobe svet, ko agresor postane osamosvojitelj in obratno
“Sporočilo je, da lahko počnejo, kar se jim zahoče. Lahko zgodovino napišejo na novo in jo tudi potvorijo, če je to potrebno, če to služi njihovim interesom,” je prepričana Škrinjarjeva in dodaja: “Učitelji prepoznavajo tiste vrednote, ki so na državni ravni prepoznane kot vrednote. To pomeni, da si tema zgodovine in osamosvojitve zasluži širšo debato v naši družbi, da se pove resnico.”

Mojca Škrinjar: “Treba je odpreti strokovni prostor, se pogovarjati o tem, dati možnost vsem, da povedo svoje videnje, predvsem pa tistim, ki so bili udeleženi v vojni za Slovenijo, za samostojnost Slovenije, pa tistim, ki so takrat pripeljali ves proces, od začetka do konca, do razglasitve samostojne države. Ob odpiranju strokovnega prostora tudi ni nevarnosti, da bi prevladala neka napačna razlaga zgodovine.”

Imamo veliko strokovnih virov in še živeče akterje osamosvojitve, to nam omogoča, da lahko postavimo nek vrednostni sistem. “Močno dvomim, da je naši državi do tega, da bi vrednostni sistem v polni meri zaživel,” je zaskrbljena Škrinjarjeva, ki opozarja: “Na žalost naš parlament ni sprejel resolucije proti totalitarizmu. V kolikor parlament ne bo postavil neke vrednostne lestvice, kako potem lahko pričakujemo, da bodo to postavili učitelji, učenci in dijaki. Začne se pri glavi in če glava postavi napačne temelje, se ni čuditi, da gre vse narobe.”

Mojca Škrinjar: “Če hočemo dobiti kritičnega učenca, dijaka, študenta, razmišljujočega, potem morajo to v prvi vrsti biti njegovi učitelji. Če bodo učitelji svobodni, razmišljujoči, kritični in uporni, potem bodo lahko vzgajali. Če bodo prepoznali vrednote, potem bodo tudi vzgajali.”

“Najbolje je, da uporabiš prvorazredne vire, da te ljudi, ki so ustvarjali, pripelješ pred dijake, da jih pripelješ pred šolo in lahko dijaki sprašujejo vir. To je najboljši način približevanja pouka zgodovine učencem,” je prepričan Emeršič, ki dodaja, da je bilo “Krkovičevo predavanje odlično, odzivi tudi. Poslušali so ga z velikim zanimanjem in je šlo za krasno dopolnitev redne učne snovi.”

Mojca Škrinjar: “Učitelju je treba zaupati in mu dati več odgovornosti. Učitelj bi moral biti nosilec resnice in napredka v današnji družbi. Tako bi moral tudi delovati. Dijake in študente, pa tudi nas odrasle, zanima. Zgodovina rezultira v sedanjosti. Mi se danes sprašujemo, zakaj živimo tako, kot živimo in vzroki so v preteklosti.”

“V učbeniku je postavljanju manevrske strukture narodne zaščite posvečene kar nekaj pozornosti, celo Krkovičev citat navajajo. Res mi je nerazumljivo dejstvo, da neka gimnazija uporablja učbenik, kjer imamo Krkovičev citat, sam Krkovič pa tja ne more,” je Emeršič komentiral dogajanje na Šubičevi gimnaziji, kjer so brigadirja Krkoviča najprej povabili na predavanje, nato pa na podlagi političnega pritiska to odpovedali.

Mag. Jurij Pavel Emeršič: “Ključen je učitelj. Izobražen in avtonomen, se pravi dobri možgani in močna hrbtenica.”

Jure Ferjan