Gre v Sloveniji za načrtno preprečevanje poznavanja nastanka lastne države in komu je to v interes? Verjetno tistih, katerih osamosvojitev Slovenije nikoli ni bila t. i. intimna opcija. Delni odgovor, zakaj je Slovenija v gospodarskem, političnem in vrednotnem krču, pa je, da čas jasno pokaže, da narod, ki ne pozna svoje zgodovine, ne more graditi svetle prihodnosti.
Ob letošnji 25. obletnici domovine je skrajni čas, da se naučimo spoštovati lastno državo in njenim pravim zgodovinskim temeljem posvetimo ustrezno pozornost. “Treba je odpirati ta prostor debate, govoriti resnico, govoriti s še živečimi akterji in to zapisati še v strokovne vire,” je jasna nekdanja generalna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje Mojca Škrinjar, ki pojasnjuje: “Mlade najbolj zanima sedanjost, ampak sedanjost je v bistvu rezultat preteklosti in zato je potrebno vedeti, zakaj je današnja sedanjost takšna, kot je.”
Celotno oddajo si lahko pogledate na spodnji povezavi.
Polje, kjer se prepletata tako zgodovina kot aktualna politika
“Tematiki slovenske osamosvojitve bi morali posvetiti zelo veliko pozornosti ter jo tudi zelo pozorno in skrbno zapisati, ker je to tematika, ko se res mešata tako zgodovina kot aktualna politika,” je prepričan profesor zgodovine Emeršič. V Sloveniji je velik problem, ko učitelji bolj sledijo učbenikom kot pa učnemu načrtu. Nekdanja generalna sekretarka Škrinjarjeva opozarja: “Učni načrt ne določa, koliko časa se posamezni temi posveti, ampak je učitelj tukaj avtonomen. Na žalost se mi zdi, da je učitelj v Sloveniji premalo avtonomen.” Učitelj namreč lahko poučuje tudi iz drugih gradiv, če sam presodi, da so ustrezna.
Nekateri zgodovinarji trdijo, da bi od dogodkov moralo preteči več časa, da bi jih lahko zgodovinsko pravilno ovrednotili, medtem pa Emeršič poudarja, “da odrasel človek ne more danes normalno delovati v družbi, če ne pozna današnji problemov” – zato mora poznati tudi zgodovino in povezavo med posameznimi dogodki. Emeršič dodaja, da prav obdobje slovenske osamosvojitve spada med “najbolj zanimive teme, ki jih lahko našim učencem ponudimo v šoli.”
Kočevje razburja: Na eni strani molk, na drugi potvarjanje zgodovine
Interno organizirano izobraževanje za osnovnošolske učitelje o slovenski osamosvojitvi s strani Občine Kočevje buri duhove. Tajno, brez uradnega vabila, s predavatelji, ki slovensko zgodovino dojemajo na svoj način. Poleg župana dr. Vladimirja Prebiliča, ki je sin zadnjega sekretarja partije zaprtega območja Kočevske reke, je učitelje poučeval tudi takratni zvesti partijec Darko Čop, ki je Kočevje razorožil. O tej veleizdaji Slovenije pa ni bilo spregovorjene niti besede, kot tudi ne o dogodkih in dejanjih, ki so bili ključni za slovensko osamosvojitev.
“Jedrni problem je, da pri nas bi bilo lustracije oz. očiščenja te totalitarne ideologije in to se kaže na čisto vseh nivojih, tudi v šolstvu,” ugotavlja Emeršič in dodaja, da se nekateri “čutijo ogrožene, da jim nekdo nekaj jemlje.”
Če imaš čiste in dobre namene, potem lahko stvari transparentno narediš, sta se strinjala gosta. Škrinjarjeva je izpostavila, da “gre dejansko za to, da ne želimo obelodaniti resnice, ampak potvorjeno resnico, kar v komunizmu ni nekaj novega, ampak je stalna praksa.”
“Zanimive lastnosti” in strahovi komunistov
“Komunisti so imeli in imajo eno zanimivo lastnost, da vse, kar jih presega, poskušajo ‘popacati’, zapacati, etiketirati, porušiti ali uničiti,” pojasnjuje profesor zgodovine Emeršič in dodaja, da se “bojijo zlasti močnih osebnosti.”
“Vse, kar je lepo, kar je sveto, je težnja, da se notri zarine nek dvom, da se umaže, da se ‘popaca’,” Emeršič ocenjuje odnos komunistov oz. preteklega režima do zgodovine in apelira: “To je tisto, čemur bi se morali upreti.”
Odnos do slovenske zgodovine je izven konteksta
Zgodovinar in nekdanji višji svetovalec na Zavodu za šolstvo Janez Globočnik: “Zamolčana zgodovina je slabo spričevalo za vsak narod, potvorba pa še slabša. Kritična distanca v zgodovinopisju mora biti prisotna, drugače pravzaprav zgodovine ni. Z osamosvojitvijo smo pričakovali, da bo prišlo do realne osvetlitve zgodovine, vsaj polpretekle, ampak do tega nikoli ni prišlo.”
Profesor na FDV dr. Uroš Svete: “Da se izloča neke dogodke iz konteksta in se potem na osnovi teh izločanj poskuša korigirati samo zgodovino, je zelo problematično. Najlažje je narediti, da se ta tematika preprosto mladim ne predstavi. Mislim, da je to najhujša napaka.”
Ministrica za izobraževanje dr. Maja Makovec Brenčič: Mislim, da je prav, da kakršnakoli vrednotenja in analize, tudi raziskovanja, prepustimo strokovnjakom in da hkrati vse dopuščamo v razmislekih, da skušamo slišati drug drugega.
Narobe svet, ko agresor postane osamosvojitelj in obratno
“Sporočilo je, da lahko počnejo, kar se jim zahoče. Lahko zgodovino napišejo na novo in jo tudi potvorijo, če je to potrebno, če to služi njihovim interesom,” je prepričana Škrinjarjeva in dodaja: “Učitelji prepoznavajo tiste vrednote, ki so na državni ravni prepoznane kot vrednote. To pomeni, da si tema zgodovine in osamosvojitve zasluži širšo debato v naši družbi, da se pove resnico.”
Imamo veliko strokovnih virov in še živeče akterje osamosvojitve, to nam omogoča, da lahko postavimo nek vrednostni sistem. “Močno dvomim, da je naši državi do tega, da bi vrednostni sistem v polni meri zaživel,” je zaskrbljena Škrinjarjeva, ki opozarja: “Na žalost naš parlament ni sprejel resolucije proti totalitarizmu. V kolikor parlament ne bo postavil neke vrednostne lestvice, kako potem lahko pričakujemo, da bodo to postavili učitelji, učenci in dijaki. Začne se pri glavi in če glava postavi napačne temelje, se ni čuditi, da gre vse narobe.”
“Najbolje je, da uporabiš prvorazredne vire, da te ljudi, ki so ustvarjali, pripelješ pred dijake, da jih pripelješ pred šolo in lahko dijaki sprašujejo vir. To je najboljši način približevanja pouka zgodovine učencem,” je prepričan Emeršič, ki dodaja, da je bilo “Krkovičevo predavanje odlično, odzivi tudi. Poslušali so ga z velikim zanimanjem in je šlo za krasno dopolnitev redne učne snovi.”
“V učbeniku je postavljanju manevrske strukture narodne zaščite posvečene kar nekaj pozornosti, celo Krkovičev citat navajajo. Res mi je nerazumljivo dejstvo, da neka gimnazija uporablja učbenik, kjer imamo Krkovičev citat, sam Krkovič pa tja ne more,” je Emeršič komentiral dogajanje na Šubičevi gimnaziji, kjer so brigadirja Krkoviča najprej povabili na predavanje, nato pa na podlagi političnega pritiska to odpovedali.
Jure Ferjan