Vinko Vasle in Jože Biščak: Vaša ganljiva zaskrbljenost za medije zaradi sprememb medijske zakonodaje je res povsem odveč

Vinko Vasle (levo) in Jože Biščak (desno). (Slika: Demokracija)

Dragi generalni direktor Evropske radiodifuzne zveze (EBU) Noel Curran, Evropska zveza novinarjev (EFJ), Medijska organizacija Jugovzhodne Evrope (SEEMO) in evropska komisarka za vrednote in pregledenost Věra Jourová!

Ste kdaj živeli v komunizmu? Niste? No, midva, spodaj podpisana, sva del svojega življenja preživela v komunističnem režimu, v katerem je bilo življenje dobro samo za peščico izbranih članov partije. Drugi državljani, še posebej rimo-katoličani, smo bili manjvredni, čutili smo pomanjkanje, soočali smo se z revščino, saj je bila zasebna podjetniška pobuda bolj izjema kot pravilo. Zadeve so šle celo tako daleč, da si imel pri pridobivanju dovoljenj (denimo gradbenega dovoljenja) težave na uradih občine, če nisi bil družbenopolitično primerna oseba. Če si povedal svoje mnenje, ki ni bilo v skladu s političnimi smernicami ene in edine dovoljenje stranke (zveze komunistov), si lahko imel velike težave; lahko si končal v zaporu, v najslabšem primeru te je ubila tajna politična policija (Udba).

V tistih časih je bila javna RTV političnoideološka ekspozitura zveze komunistov, vodili pa so jo najvišji partijski funkcionarji, ki so v glavnem sodelovali tudi s tajno politično policijo. Tisti »javni servis« je bil servis peščice oblastnikov, edino prevladujoče »mnenje« tega servisa RTV pa so bili partijski dokumenti, sklepi in vsakotedenski brifingi pri šefu partije in sočasno tudi šefu tajne politične policije.

Kaj se je od takrat spremenilo? Ne veliko. Javna RTV je še vedno naslednica bivšega režima in tako v glavnem tudi ravna. Njeno delovanje v pomembnem vsebinskem sklopu – to je informativno-političnem programu – je izrazito enostransko, pristransko, neprofesionalno, tudi hujskaško, v veliko primerih se novinarji tega medija poslužujejo tudi laži in manipulacij. To ni javni servis, ki bi bil enako pravičen ali, če hočete, enako neprizanesljiv do vseh, ko gre za resnico. Analiza vsebin radijskega in televizijskega dela tega javnega servisa kaj hitro pokaže, da gre za izrazite levičarske vsebine, zelo podobne tistim iz časov pred osamosvojitvijo Slovenije v komunističnem režimu. Na RTV Slovenija drugačna mnenja niso zaželena, če pa so že, so v takšni manjšini, da v resnici do javnosti sploh ne pridejo. Če se na primer na TVS pojavi v informativni oddaji nekdo, ki ne deli levičarskega prepričanja, postaneta voditelj ali voditeljica vznemirjena in sogovornika nenehno prekinjata in mu vsiljujeta svoje mnenje. Navsezadnje se je to pokazalo pri televijskem omizju na temo sprememb zakona o RTV in medijske zakonodaje, ki jo je vodila izrazito pristranska novinarka Ksenija Horvat.

Bivša odgovorna urednica informativnega programa in voditeljica Ksenija Horvat je že po desetih dneh Janševe vlade sanjala o pravi, pristni levici. (Foto: posnetek zaslona/ Intervju na RTV Slovenija)

Nekaj podobnega se je zgodilo na parlamentarnem odboru za kulturo, ki mu predseduje levičarka Violeta Tomić – tam je bilo razmerje zunanjih gostov 17:1 v korist tistih, ki sprememb zakonov ne podpirajo. Pa še tisti osamljeni glas je do besede prišel šele po vrsti protestov, da je nesprejemljivo, če v demokratičnem parlamentu prihaja do prepovedi javne besede in javnega izražanja mnenj. Istočasno so pred parlamentom demonstrirali posamezni zelo privilegirani zaposleni na RTV, ki niso samo proti prepotrebnim spremembam zakona o RTV, ampak proti kakršnim koli spremembam, ki bi zdaj izgubaški javni zavod spravile iz rdečih številk in ki bi v časih tehnološke revolucije na področju TV produkcij pomagale zniževati nepotrebne stroške. V produkcijskem smislu TV Slovenija izrazito zaostaja za primerljivimi televizijami v Evropi. Stvari so kulminirale celo tako daleč, da se je sedanji generalni direktor Igor Kadunc že nekajkrat uprl zahtevi nadzornega sveta, da pripravi dober sanacijski program, in prav na predlog oziroma zahtevo nadzornega sveta so generalnega direktorja na programskem svetu že dvakrat skušali odstaviti s pojasnilom, da je škodljiv za razvoj tega javnega servisa. Seveda do razrešitve ni prišlo, ker je takrat vladajoča struktura naslednikov partije in bivšega režima v to institucijo delegirala svoje člane – celo nezakonito, ker po zakonu morajo v tem telesu sedeti zastopniki vseh političnih opcij, poleg zastopnikov strokovne javnosti.

Generalno seveda upor levičarjev in vodstva RTV Slovenija pomeni samo strah pred tem, da bi RTV postala nepristranska in bolj pluralna. Radijski in televizijski del javnega servisa RTV se številnih pomembnih, usodnih vprašanj loteva s pozicije izrazitega sovraštva do drugačnih mnenj, drugačna mnenja stigmatizira in diskvalificira in ne obvešča, ampak vsiljuje svoja mnenja in prepričanja. Temu prilagajajo tudi izbor gostov, celo formate oddaj (kot so na primer Tarča, Utrip, Politično), najhuje pa je, da se to dogaja v dnevnoinformativnih oddajah.

Poslanka Levice Violeta Tomič. (Foto: STA)

Natanko tako, kot se je to dogajalo v bivšem komunističnem režimu, se zdaj obnašajo slovenska javna radiotelevizijska hiša (RTV Slovenija) in še nekateri mediji (denimo državna tiskovna agencija – STA), ki ste jim stopili v bran. Spremembe medijske zakonodaje, ki se obetajo, sploh niso tako velike, kot so vam bile prikazane, še manj pa (finančno) uničujejo javni medijski servis. So samo korak v pravo smer, saj načenjajo (in odpravljajo) monopole in kartelne dogovore ter bodo javno RTV-hišo prisilile k bolj racionalnemu poslovanju, del denarja iz RTV-prispevka bodo dobili drugi mediji (tudi državna tiskovna agencija). Zato je vaša ganljiva zaskrbljenost res odveč, pojavlja se celo dvom, da dokumentov o novih zakonih sploh niste prebrali, ampak ste samo povzeli, kar vam je bilo servirano iz Slovenije. Ta dvom je povsem upravičen, kajti tisti, ki so vam tožili slovensko vlado, so zahtevali podaljšanje javne razprave do konca avgusta, ker naj ne bi imeli dovolj časa, da preučijo novele zakonov, vi pa ste očitno to preučili v nekaj dneh.

Razprave o spremembah medijske zakonodaje (debata je bila tudi na parlamentarnem odboru za kulturo, kamor pa je predsednica povabila samo levici naklonjene medije in strokovnjake) se zdaj bolj ali manj vrtijo okoli javne televizije. Glavni očitek je, da želi vlada pod vodstvom Janeza Janše RTV Slovenija (finančno) uničiti in si jo podrediti. To seveda ni res. Celo ustavno sodišče je pred dobrimi petnajstimi leti presodilo, da mora država javnim medijem zagotoviti finančno samostojnost. RTV Slovenija torej uživa celo ustavnopravno varstvo pred posegi vsakokratne oblasti. In težko verjameva, da bi sedanja koalicija kaj takega spregledala. Če je z zakonom kaj narobe, bodo tako ali tako presodili ustavni sodniki.

A ti, ki se vam danes pritožujejo, pozabljajo, da je ustavno sodišče takrat tudi jasno zapisalo, da je RTV Slovenija kot javni zavod zavezana k svobodi izražanja in mora služiti »uresničevanju pravice do javnega obveščanja in do obveščenosti«. Opravljanje tega poslanstva (kot je zapisano tudi v zakonu o RTV Slovenija) temelji na tem, da mora zagotavljati oddaje, ki odražajo življenje in probleme različnih struktur prebivalstva, in da spoštuje načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma. Povedano drugače. Kot mora državni uradnik na upravni enoti enakopravno (in brez diskriminacije) obravnavati vloge tako (skrajnega) levičarja kot (skrajnega) desničarja, morajo državni uslužbenci nacionalne televizije osvetliti z več plati nek dogodek ali problem v družbi. To (preprosto in konkretno) pomeni, da če ima RTV Slovenija intervju s profesorjem Césarjem Garcío Hernándezom, ki se ukvarja s »protipriseljensko histerijo« in romantizira migracije, mora zaradi uravnoteženosti imeti tudi intervju z nekom (denimo s profesorjem Kevinom MacDonaldom), ki opozarja na nevarnosti migracij.

Generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc. (Foto: STA)

Tega poslanstva RTV Slovenija (pluralnost mnenj in svetovnih nazorov, ki odsevajo vse strukture prebivalstva) po najinem mnenju ne izpolnjuje. RTV Slovenija je postala kraj, kjer je dopusten en sam nazor, to je levičarstvo. Zato je bila teatralna zaskrbljenost javne RTV-hiše, moralističnih »strokovnjakov« civilne družbe in levosučnih politikov cenena folklora za javnost.

V ozadju odporov proti kakršnim koli racionalnim spremembam na RTV Slovenija seveda tičijo tudi privilegiji posameznikov in skupin, ki so nastajali in se utrjevali dolga leta – pa naj gre za posamezne zaposlene ali pa za nekatere zunanje honorarne sodelavce, posebej pa še za ideološko-politične naslednike komunističnega režima, ki v tem času tudi na ulicah kričijo, da svoje RTV ne dajo in s smrtjo grozijo tistim, ki skušajo iz RTV narediti normalno in Evropi primerljivo javno radiotelevizijo. Ne nazadnje to potrjuje tudi dejstvo, da so nasprotniki sporememb v kampanjo vključili tudi zadnjega predsednika komunistov in šefa tajne politične policije Milana Kučana. To seveda ne čudi, saj so v glavnem vsi mediji v državi v službi bivšega režima, dva manjša medija, ki sodita v desno konservativno polje, pa sta deležna neprestanih napadov, ovajanj, policijskih preganjanj, zasliševanj in zahtev, da jim je treba prepovedati kakršne koli oglasne prihodke (Demokracija, Nova24TV). RTV Slovenija je zato samo del prevladujoče ideološke levičarske medijske krajine, a za razliko od drugih (ki so zasebna podjetja) je RTV Slovenija financirana iz prispevka, ki ga vplačujejo vsi ne glede na versko, politično ali kakšno drugo prepričanje. Zato nekatere spremembe zakona skušajo zbrana sredstva razporediti tako, da bo to vplivalo tudi na enakopraven odnos do vseh družbenih skupin, pogledov in usmeritev. V 21. stoletju se klic po tem sliši kot nekaj neverjetnega in v resnici je javna RTV Slovenija kamena doba profesionalnosti, vsi pa se sklicujejo na to, da je to njena avtonomija in da so poskusi kakršnih koli prepotrebnih sprememb napad na to avtonomijo. Gre zgolj za zahtevo po ohranjanju sedanjega stanja, v katerem javna RTV Slovenija tiči globoko kot v letih nedemokratičnega komunističnega režima.

Žal pa opažava, da nekatere mednarodne novinarske organizacije in posebej EBU, katerega član je RTV Slovenija, zaradi enostranske obveščenosti ali morebiti celo pristajanja na to podpirajo RTV Slovenija kot ideološkega dinozavra srednje Evrope.

Vinko Vasle, dolgoletni novinar in urednik ter nekdanji direktor javnega Radia Slovenija (RTV Slovenija), in Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik revije Demokracija ter predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev

Opomba: Pismo je bilo v vednost (zaradi boljše obveščenosti in predstavitve druge strani) poslano tudi nekaterim tujim veleposlaništvom v Sloveniji.