“Sodišče prve stopnje je popolnoma nekritično sledilo navedbam obtoženca o vzrokih za izvršitev kaznivega dejanja. Okoliščine, da je sam ilegalno prišel iz Pakistana, da je s kaznivim dejanjem ‘pomagal’ ljudem, da je zaprosil za mednarodno zaščito in da ima v Italiji mladoletnega otroka, nikakor ne utemeljujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave, pač pa zgolj in edino izrek kazni zapora.”
To je Višje sodišče v Ljubljani zapisalo v sodbi, s katero je pritrdilo pritožbi tožilca Jožeta Jarca, da je bila napačna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je prosilca za azil Muhammada Amina s pogojno obsodbo pred poletjem izpustilo iz zapora. Po novem mora Amin zaradi tihotapljenja migrantov za leto in štiri mesece v zapor. Sodbo višjega sodišča je podpisala predsednica senata Maja Baškovič, v senatu sta bila še sodnika Katarina Turk Lukan in Igor Mokorel.
Policist prime, sodnik izpusti
S to ostro razlago so razveljavili sodbo senata Okrožnega sodišča v Ljubljani iz maja, vodila ga je sodnica Klavdija Bercieri, ki je Muhammada le pogojno obsodil, zavrnil izgon iz države in ga s tem izpustil iz pripora. Ali je Muhammad Amin še v državi, ni jasno. Da mora za leto in štiri mesece v zapor, je višje sodišče odločilo oktobra. V spletnem časopisu sem, ko so poleti policisti ujeli nekdanjo vinsko kraljico in leta 2004 kandidatko SD za evropsko poslanko Lidija Mavretič in njenega soproga Marka Hraniloviča, ki sta preko Kolpe proti Italiji tihotapila Pakistance, opozoril, da jima kakšna huda kazen ne preti, če je sodišče s pogojno obsodbo izpustilo celo prosilca za azil Muhammada Amina, ki ga je policija ujela pri zelo podobnem tihotapljenju.
S predstavitvijo nenavadne sodbe o Aminu sem takrat tudi opozoril, da sodstvo položaj ocenjuje povsem drugače, kot javno govori vrh notranjega ministrstva. Minister Boštjan Poklukar (LMŠ) je pred tem namreč tudi v tujini odločno opozarjal, da velika večina migrantov prihaja organizirano, s pomočjo kriminalnih združb, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem. “To je postal posel številka ena v regiji in hkrati naš največji izziv,” je že lani ocenil minister.
Položaj je bil tak: policija se je trudila in začela nekoliko bolj loviti tihotapce in migrante, sodstvo pa jih je potem mirno izpuščalo na prostost z razlago, da tihotapci opravljajo dobro delo in da le pomagajo svojim ubogim rojakom, denimo iz Pakistana. Dodatna težava je, da v medijih o ravnanju sodišč javnosti ne obveščamo temeljito, ker je dostop do informacij o dogajanju in celo do sodb zaradi sklicevanja na varstvo osebnih podatkov novinarjem skoraj povsem onemogočen. Če dobimo dokumente, so običajno dramatično cenzurirani. Necenzuriran dostop lahko praviloma dobimo le od strank v sporu. A to le, če smo v dobrih odnosih. Zdi se, da se transparentnosti svojega delovanja sodišča (z izjemo ustavnega) sistematično izmikajo, ker menijo, da je bolje, če mediji in javnost ne vedo, kaj počnejo. Razen, ko sami izberejo, kaj in komu se bo razkrilo.
Nekaj več o prikrivanju, kako sodijo, lahko preberete tukaj: SODIŠČA SISTEMATIČNO PRIKRIVAJO IMENA OBSOJENIH KORUPCIJE. Na povsem neverjeten odnos do javnosti pa kaže tudi to ravnanje na okrožnem sodišču v primeru sodnika Zvjezdana Radonjića: SODNIKE, KI PROTESTIRAJO, DA JIH NI STRAH, JE STRAH RAZKRITI SVOJA IMENA
Muhammad Amin je s Fadilom Buzokom marca letos z audijem A4 preko meje iz Hrvaške tihotapil štiri Palestince (Ahmeda Mikawija, Mohammada Alburaia, Abeda Basharja in mladoletnega Fares Mikawija, rojenega 2003) in štiri državljane Sirije (Diano Alali, Saragip Edlip, Ossama Alkhalafa in Ahmada Alawada). Dva Palestinca sta vsaj uro in pol, dokler jih niso ujeli policisti, prevažala kar v prtljažniku, preostalih šest pa je bilo stlačenih na zadnjih sedežih audija. Po izjemno blagi sodbi prosilcu za azil je bilo mogoče sklepati, da se tudi Mavretičevi in njenemu soprogu ne obeta nič hudega. Proti Mavretičevi, ki je čez državo avgusta pomagala tihotapiti sedem Pakistancev, je tožilstvo v zadnjem mesecu vložilo obtožnico.
Blaga kazen zaradi priznanja zalotenega
Muhammad Amin, ki ga je višje sodišče zdaj obsodilo na leto in štiri mesece pravega zapora, je skrbel za navigacijo in komunikacijo z neznanimi sostorilci, Fadil Buzoku pa je vozil in ni upošteval znakov policije, da mora ustaviti. A jima je policija sledila in sta sčasoma obupala in ustavila. Predsednica senata Klavdija Bercieri je Aminu konec maja izrekla enoletno pogojno zaporno kazen, ki mu je ne bi bilo treba odsedeti, če v treh letih ne bi storil novega kaznivega dejanja, in še 400 evrov kazni. Zavrnila pa je izgon iz države. Za takšno kazen se je sodnica odločila, ker je takoj in v celoti priznal krivdo. Tožilstvo je predlagalo leto in štiri mesece nepogojne zaporne kazni in izgon iz države. V našo državo je Amin nezakonito prišel z mladoletnim sinom, ki je v Italiji. Za azil je zaprosil 27. septembra lani. V petih mesecih, dokler ga niso ujeli pri tihotapljenju, ni storil kaznivih dejanj, je ugotovilo sodišče. Pri tihotapljenju je pomagal potem, ko so ga že večkrat prosili za to, a je prej zavračal sodelovanje, pred sodiščem pa je Amin povedal, da ga skrbi za mladoletnega sina, ki je uspel priti do Italije, zaradi pripora po prijetju pa tri mesece ni komuniciral z njim.
Za kaznivo dejanje pomoči pri nezakonitem vstopu v državo je predpisana kazen od leta do osem let zapora Po podatkih MNZ je Amin 27. septembra lani vložil prošnjo za mednarodno zaščito, 26. februarja letos jo je MNZ zavrnilno, a je bila zoper odločitev vložena tožba na upravno sodišče, kar zadrži izvršitev odstranitve tujca iz države. Amin je prosilec za zaščito, o čigar prošnji še ni pravnomočno odločeno, okrajno sodišče pa je ocenilo, da ne pomeni grožnje nacionalni varnosti ali javnemu redu, kar je pogoj za izgon prosilca za azil. Ker je brez prihodkov in bo moral plačati še kazen, so ga na okrajnem in višjem sodišču oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.
Daljša razlaga višjega sodišča, zakaj prosilec za azil, ki je bil ujet med tihotapljenjem migrantom čez državo, sodi v zapor in ga ne bi smeli kar izpustiti, je takšna:
