Razkrita resnica: Zakaj Trst ni naš in kako smo zaradi ošabnih ter neumnih potez Tita poleg Gorice izgubili tudi Furlanijo – Julijsko krajino?!

Kardelj in Tito (Foto: Twitter)

Prva delitev primorskega ozemlja se je zgodila na Versajski mirovni konferenci ob koncu 1. svetovne vojne, ko so zmagovalci risali črte po zemljevidu in na novo delili Evropo. Čeprav Amerika nikoli ni bila uradno vključena v zavezništvo kasnejših zmagovalcev vojne morije, pa so Američani kot udeleženci v vojni sodelovali na konferenci. Italija je zaradi prestopa na stran antante po vojni postavila svoje ozemeljske zahteve, ki so vključevale tudi Primorsko. Američani so skušali umiriti njihove apetite s predlogom Wilsonove linije, po kateri bi meja med Kraljevino Italijo in Jugoslavijo potekala vzdolž navpične črte nad Reko, Kraljevina Jugoslavija pa bi tako vključevala Idrijo, Postojno, Senožeče bi postale obmejno mesto, in Podgrad v Ilirski Bistrici. Jugoslavija pa je pozneje mejo izpogajala šele z Rapalsko pogodbo, ki je ozemlje Italije potisnila globoko na slovensko narodno območje, zaradi česar so že dve leti kasneje fašistični teror občutili številčnejši Slovenci kot bi ga z uvedbo Wilsonove linije.

Dvajset let pozneje se je pričela nova morija svetovnih razsežnosti, Italija pa je zopet stavila na napačno karto in leta 1943 končala vojno kot poraženka. Predajo Italije zaveznikom sta podpisala Walter Bedell Smith in Giuseppe Castellano v kraju Cassibile na Siciliji, v tej predaji pa se je Italija tudi odpovedala Furlaniji – Julijski krajini, ki so jo kasneje s prodiranjem na sever zasedli zavezniki.

Pogajanja o zahodni meji Jugoslavije so potekala že med 2. svetovno vojno med Titom in feldmaršalom Haroldom Alexandrom, najprej julija 1944, pozneje pa v Beogradu februarja 1945. Na zadnjem srečanju je feldmaršal Alexander izpostavil potrebo zavezniškega dostopa do Trsta za namene oskrbovanja zaveznikov pri prodiranju skozi Avstrijo. Tito se je strinjal z administracijo zavezniške vojaške oblasti v Furlaniji – Julijski krajini, ki jo je feldmaršal izpogajal na sestanku leta 1944 pod pogojem, da zavezniki priznajo predhodno vzpostavljene komunistične administrativne službe na območju. Feldmaršal Alexander se je strinjal in zagotovil Titu, da zavezniška vojaška oblast na območju ne bo ogrožala jugoslovanskih teritorialnih zahtev po Furlaniji – Julijski krajini na mirovnih pogajanjih. Zavezniki so kakršne koli odločitve glede razmejitve želeli prestaviti na mirovna pogajanja po zaključku spopadov v Evropi in podpisu predaje Nemčije.

Kljub zavezniškim obljubam pa je Tita poverjenik za zunanje zadeve Josip Smodlaka prepričal, da naj ne zaupa tujim obljubam, ne glede na to, s katere strani prihajajo, in naj se zanese zgolj na vojaške sposobnosti partizanov. V sledečih mesecih so se kljub Titovim obljubam zaveznikom pokazali indici, da si Jugoslavija želi priključiti krajino še pred mirovnimi pogajanji.

Tito arogantno prekršil dogovore, ki jih je sklenil na predhodnih srečanjih z Britanci
1. maja je Tito oznanil, da so partizani dosegli reko Sočo na italijanski strani ter okupirali Trst in Gorico. Le dan pozneje so Britanci oznanili, da so njihove novozelandske enote zavzele ti isti mesti. Partizansko poveljstvo je zaradi nasprotujoče izjave Britancev sporočilo, da bo imel vstop zaveznikov v Trst in Gorico “brez njihovega dovoljenja neljube posledice”. Lokalno partizansko vodstvo je Britance obtožilo kršenja dogovora med Titom in Alexandrom ter zahtevalo vzpostavitev komunistične oblasti na območju. Tito je na Britance celo naslovil uradno zahtevo po njihovem umiku na drugo stran reke Soče, s tem pa tudi uradno prekršil dogovor med njim in feldmaršalom Alexandrom. 26. aprila, kmalu po vstopu partizanov na območje krajine, je Borba, uradni jugoslovanski komunistični časopis, objavila, da je bila krajina s strani lokalnih komunističnih oblastnikov že priključena k Jugoslaviji ob kapitulaciji Italije, da je bila priključitev potrjena na Avnoju in “da je vstop partizanske vojske na območje zagotovilo, da bo nedavno priključeno ozemlje Furlanije – Julijske krajine tudi ostalo jugoslovansko”.

V izogib nadaljnjim nesporazumom glede dogovora je feldmaršal Alexander k Titu poslal svojega načelnika generalštaba, generalpodpolkovnika Morgana, ki je Titu 8. maja dostavil pisno verzijo sklenjenih dogovorov na srečanjih leta 1944 in 1945. S podpisom sporazuma bi Tito zagotovil mejo med Italijo in Jugoslavijo ob izlivu reke Soče, s čimer bi Gorica, Trst in Tržič pripadli Jugoslaviji na mirovnih pogajanjih. V zameno za obljubljeno ozemlje so Američani le zahtevali, da se partizani umaknejo z območja. Tito je generalpodpolkovnika Morgana brez podpisa sporazuma odslovil z besedami, da “se je situacija spremenila, problem ni več vojaški, pač pa politični”, in zavrnil umik partizanskih enot z območja. Obenem je zahteval implementacijo komunističnih oblastnikov na administrativne položaje zasedenega območja v Furlaniji – Julijski krajini, obljubil pa je tudi nove ozemeljske zahteve zahodno od Soče na mirovnih pogajanjih.

Italija se je FJK ob podpisu kapitulacije odpovedala, zavezniki pa nebi nasprotovali Jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam na mirovni konferenci, če bi se spoštovali sklenjeni dogovori.

Britanci ugotovili, da ima Tito podobne vojaške težnje kot Hitler in Mussolini
Dogajanje se je v naslednjih dneh stopnjevalo s partizanskim neuspešnim zavzetjem Celovca ter drugimi propadlimi akcijami, v katerih se je kazala partizanska nesposobnost za vojaške taktike v primerjavi z britansko in ameriško vojsko. Njihov cilj je bil vzpostavitev zavezniške vojaške oblasti na območju do mirovnih pogajanj, na katerih bi se ozemlje razdelilo med države. Feldmaršal Alexander je 19. maja v sporočilu svojim enotam zapisal, da je skušal po mirni poti najti kompromis s Titom, kar pa mu ni uspelo. Izpostavil je, da zavezniki ne nasprotujejo jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam po Furlaniji – Julijski krajini, vendar pa naj bi Tito te skušal doseči na vojaški način. “Dejanja, ki vse preveč spominjajo na Hitlerja, Mussolinija in Japonsko,” je feldmaršal Alexander zaključil svoje sporočilo.

Tito si je skušal z enostranskimi vojaškimi akcijami v krajini in z nasprotovanjem zaveznikom dvigniti lastno podporo med jugoslovanskim ljudstvom, predvsem med proti-partizanskimi Srbi, ter ujeti pozornost Stalina z dokazovanjem svoje socialistične naravnanosti vodenja zunanje politike do zahodnih zaveznikov. Kljub vsemu pa to niso bila zadnja Titova dejanja, ki so ujezila Američane in posledično tako Trst kot Gorico ter mejo z Italijo ob izlivu Soče odnesla iz jugoslovanskih rok.

Neumne reakcije Tita, ki so imele usodne posledice
Tito se je nadejal sedenja na dveh stolih ob ideološkem povezovanju s Sovjetsko zvezo in pričakovanju pomoči zaveznikov, saj je po koncu vojne na vse načine skušal dokazati svojo avtoriteto na ozemlju Jugoslavije. Pri tem so mu z lažmi zvesto pomagali tudi komunistični veljaki v Ljubljani, vse skupaj pa je kasneje vodilo zgolj do dokončne predaje Trsta, Gorice in Furlanije – Julijske krajine Italiji ob razgradnji obmejnih con.

Tako bi danes potekala meja Slovenije z Italijo, če bi Tito izpolnil svoje obljube zaveznikom.

Začetke dokončnih sporov med Američani in Jugoslavijo lahko najdemo v zakonu o nacionalizaciji, ki je stopil v veljavo s koncem leta 1946, zaradi česar je Američanom grozila izguba v vojni zaseženih nemških podjetij na ozemlju Jugoslavije.  Spor se je nato nadaljeval z incidentom izginotja 8 britanskih vojakov in 7 nemških vojnih ujetnikov iz okupirane cone A v Jugoslavijo 12. julija in z vdorom ter napadom jugoslovanskih vojaških enot v okupirani coni na ameriško vojaško osebje 13. julija. Vrelišče je dogajanje doseglo v avgustu 1946 z jugoslovanskimi napadi na ameriška transportna letala nad slovenskim zračnim prostorom.

Prvi incident nad slovenskim zračnim prostorom se je zgodil 8. avgusta 1946, ko so jugoslovanske zračne sile iz Ljubljane prisilile na zasilni pristanek ameriško transportno letalo C-47 na polju pri Kranju. V incidentu je bil zaradi napadov z mitraljezi huje ranjen en član ameriške posadke, preostale člane pa je Jugoslavija nasilno zadržala na svojem ozemlju, v hotelu v Ljubljani, zaradi česar so Američani večkrat diplomatsko protestirali. Naslednji incident pa se je zgodil 19. avgusta 1946, ko so zopet jugoslovanske zračne sile iz Ljubljane strmoglavile ameriško transportno letalo C-47, življenje pa je izgubilo vseh 5 članov posadke. V izjavi 21. avgusta je Tito nasprotoval navedbam ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji Pattersona, da se je letalo izgubilo zaradi oblačnega vremena, in trdil, da je iz svoje poletne rezidence na Brdu pri Kranju, kjer se je 19. avgusta nahajal, opazoval jasno nebo. Na podlagi podatkov poveljstva jugoslovanskih zračnih sil iz Ljubljane je Tito navedel, da je med 16. julijem in 8. avgustom Jugoslavijo neodobreno preletelo 172 zračnih plovil, od tega večina bombnikov. Kar naj bi po njegovih besedah bil neposreden napad Američanov na novo komunistično oblast, čeprav so ameriški poveljniki tako iz Avstrije kot Italije potrdili le 74 letal na tej liniji, večino transportnih. Američani so v operiranju za povojno ureditev Evrope redno uporabljali zračne linije med Dunajem, Benetkami in Rimom. Včasih zaradi vremenskih razmer nad brennerskim prelazom, včasih zgolj za krajšanje poletov so njihov transportna letala večkrat preletela tudi jugoslovanski zračni prostor na direktni liniji Dunaj-Italija. Tito je v tistem času zaradi dogajanja na ekonomskem področju nacionalizacije že iskal nove zaveznike, na podlagi ideologije predvsem v sovjetskem diktatorju Stalinu. Svoje sovraštvo do Zahoda je demonstriral s prepovedjo preletavanja območja Jugoslavije zavezniškim silam, Jugoslavija pa je šla celo tako daleč, da je že po zaključku vojne strmoglavljala zavezniška letala.

O teh incidentih je poročalo več ameriških in britanskih časnikov, Chicago Daily Tribune pa se je v izdaji 21. avgusta o dogajanju celo razpisal na treh straneh. Jugoslavija je ameriškim predstavnikom v obeh primerih odrekla dostop do razbitin, ameriška in evropska javnost pa sta bili zaradi dogajanja v Jugoslaviji in arogance maršala Tita glede usmrtitve ameriške posadke ogorčeni. Javno mnenje se je tako obrnilo proti Jugoslaviji, predlogi premika meje na izliv Soče pa so zbledeli na zemljevidih.

Naslovnica, kjer so popisani Jugoslovanski napadi na zaveznike.

Američani so pričakovali spoštovanje dogovora med Titom in feldmaršalom v času vojne za dodelitev novega ozemlja mladi državi, kar pa se zaradi Titovega ideološkega dobrikanja Stalinu in izjave, da “je Jugoslavija miroljubna država, a ne za vsako ceno”, kasneje ni zgodilo.

Zgoraj navedene razloge za izgubo Trsta, Gorice in meje ob izlivu Soče so razkrili medvojni ameriški obveščevalni dokumenti, iz katerih je CIA leta 2002 odstranila oznako zaupno.

Napis TITO na Sabotinu je simbol njegove ošabnosti
Ti dokumenti pričajo o aroganci diktatorja Tita v povojnem obdobju in njegovi neizkušenosti na mednarodnem vojaško-političnem prizorišču. Tito je tako osebno iz rok zaradi nabiranja političnih točk spustil najpomembnejše mediteransko pristanišče Trst, kot tudi Gorico, ki so jo jugoslovanske komunistične oblasti kasneje kompenzirale z gradnjo Nove Gorice, nad katero pa še vedno v opomin, da bi lahko bila naša tista na drugi strani meje, bdi kamniti napis ”TITO” na Sabotinu. Za njegovo ošabnost pa plačujemo še danes, saj državo pretresajo razprtije okrog gradnje 2. tira do najpomembnejšega slovenskega pristanišča v Kopru, čeprav bi brez Tita to lahko bil Trst, ki pa že ima zgrajeno dvotirno progo vse do Sežane. Žal zaradi ozkoglednosti jugoslovanskih komunističnih oblasti in maršala Tita ta od Sežane naprej poteka po italijanski strani vse do italijanskega pristanišča Trst.

Primorska24