fbpx

Žalna slovesnost v spomin preminulim v času epidemije covida-19

Žalna slovesnost v spomin preminulim v času epidemije covida-19 (foto: Vlada RS)

V nedeljo, 14. marca 2021, ob 11. uri, je v parku Mihe Potočnika na ljubljanskih Žalah potekala žalna slovesnost v spomin preminulim v času epidemije covida-19. V imenu Katoliške cerkve v Sloveniji se je komemoracije udeležil ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Stanislav Zore, ki je nagovoril prisotne ter blagoslovil vrbo, zasajeno kot simbol žalovanja in sočutja do svojcev preminulih v času epidemije covida-19, leto dni po prvi smrtni žrtvi v Sloveniji.

Na žalni slovesnoti so zbrani najprej prisluhnili slovenski himni v izvedbi trobilnega sestava Policijskega orkestra, nato je zbrane nagovoril predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor.

Nagovoru predsednika SŠK nadškofa Stanislava Zoreta je sledila molitev mag. Geze Fila, duhovnika Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji ter minuta molka v spomin preminulim v času epidemije covida-19. V tem času je predstavnik Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji mag. Nevzet Porić opravil tiho molitev z dvignjenimi rokami.

Umrlim so se na Žalah poleg predsednika Pahorja poklonili še predsednik vlade Janez Janša, predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca in predsednik Državnega zbora Igor Zorčič.

Zapis na spominski ploščici ob vrbi, ki je simbol žalovanja in sočutja do svojcev preminulih v času epidemije covida-19 (foto: RKC)

Nadškof Zore je blagoslovil vrbo, zasajeno kot simbol žalovanja in sočutja do svojcev preminulih v času epidemije covida-19, leto dni po prvi smrtni žrtvi v Sloveniji. Zapis na spominski ploščici ob vrbi se glasi:

Vrba
(Salix x sepulcralis Simk)
Zasajena kot simbol žalovanja in sočutja do svojcev preminulih v času epidemije covida-19,
leto dni po prvi smrtni žrtvi v Sloveniji.
Republika Slovenija
14. marec 2021

V prvem letu epidemije COVID-19 je v Sloveniji umrlo 4.203 ljudi.

V nadaljevanju je objavljeno besedilo govora predsednika Republike Slovenije. Velja govorjena beseda.

Žalni zbor,

leto dni po prvi smrtni žrtvi zaradi covida-19 je, kot simbol žalovanja in sočutja do svojcev vseh preminulih, v trajen spomin danes posajena vrba.

Preštevilni so se v tem neusmiljenem času poslovili v globoki in boleči osamljenosti, brez zadnjega, nežnega dotika in grenkih solz slovesa njihovih svojcev. Slovo brez pozdrava boli oba. Pri tistem, ki ostane, pusti globoko, nikoli zaceljeno rano.

Ko zdaj, v imenu vseh naših ljudi, stojimo ob vrbi, ne najdemo pravih besed tolažbe za tisoče žalujočih, ki so v strašnem boju z brezvestnim virusom v minulem letu izgubili koga od najbližjih.

Zdaj smo v žalosti in žalovanju skupaj. Tudi z bolečino lažje živimo, če vemo, da nismo sami. Zdi se mi, da nam je to v uteho. V vsem tem posebnem času je bilo preveč pogrešanja in osamljenosti, da ne bi znali ceniti človeškega sočutja in solidarnosti.

Strah in bolečino premagujeta le upanje in vzajemnost. Ob vsej grenkobi tega hudega časa smo zato občudovali tudi najplemenitejše človeške vrline.

Svojce, ki se zaradi izrednih razmer od mnogih preminulih niso uspeli pomirjajoče posloviti, vendarle tolaži dejstvo, da je bilo z njihovimi bližnjimi ves čas tesnobe in bolečin predano zdravstveno in drugo poklicano osebje.

Vsem, ki so razdajali svoje znanje in svojo srčnost v borbi za življenje in človeško dostojanstvo, izrekamo neskončno hvaležnost.

Za nami je težko leto. Dolgo, žalostno, samotno. Vsakdo med nami je koga izgubil, vsi smo izgubili kaj, kar zdaj pogrešamo. V tem času smo se učili živeti na način, ki nam je bil prej tuj, ki smo ga prej odklanjali, češ da ni odprt, topel, človeški.

To je bil poseben, neobičajen čas. Vsakdo se je potopil v svojo samoto in v njej razmišljal o sebi, o svetu, kot je bil prej, o svetu, kot bo poslej. Bolj ko smo bili vsak sam, bolj smo čutili, kako močno potrebujemo drug drugega. Kot nikdar prej smo se zavedli, da moramo zdaj drug drugemu dajati, kar nam bolezen jemlje.

Ta poseben, neobičajen čas se počasi izteka. Počasi, ker ga še ni konec. Sprejmimo zato vsak zase in vsi skupaj za nas dragocene nauke iz težkega obdobja, da naposled zmagamo.

Skupaj smo močnejši in še naprej in še bolj močno potrebujemo drug drugega. Virus nima duše, nič ga ne prizadene, človek pa je občutljiv in v takih posebnih časih še zlasti dovzeten za žaljivo ali prijazno besedo in ravnanje. Zato pozorno in spoštljivo pazimo eden na drugega. Ostanimo srčni in solidarni. Bodimo skupaj v lepem in žalostnem.

Žalni zbor,

pred letom dni je v Sloveniji ugasnilo prvo življenje zaradi covida-19. Zato smo danes v tem spokojnem parku posadili vrbo. Rasla bo kvišku in segala k tlom in s svojim otožnim videzom jokala skupno bolečino teh odhodov.

Čez leta, ko se bomo časa epidemije spominjali z vednostjo, ki bo drugačna od današnje, bo ta vrba mogočno drevo tisočerih spominov. Takrat bo govorila o negotovosti spopadanja z neznanim, ki ji je bilo v zgodovini malo enakih. O tem, kako je hudournik bolezni, ki ne prizna meja, ljudem pokazal, kaj je v življenju v resnici pomembno: sočutje in človečnost.

Vsem, ki ste izgubili vaše najbližje, v svojem imenu in imenu države izrekam iskreno sožalje.

Vir: RKC, UPRS