Natančno pred tremi leti – ko so mi še dovolili pisati za Večer in blogati na RTV SLO (MMC) – sem na obeh mestih napisal precej kritičen osmomarčevski tekst, v katerem sem izrazil željo, da bi se ženske končno vrnile (nazaj) v ženskost – dovolj je bilo te njihove (pro)feministične faličnosti, možatosti. “Vrnite nam žen(sk)e!” sem kričal v naslovu.
Med drugim sem kritiziral takratni osmomarčevski feministični festival rekoč, da je “festival ‘Rdeča zora’, ki te dni poteka v Ljubljani, še en feministični festival. Na račun takšnih feminističnih subverzij se še normalne (in naravne) ženske do svojega praznika ne obnašajo z afiniteto. Osmomarčevska apatija je zajela/zadela mnoge ženske, ki v svojem prazniku ne znajo več uživati, se sprostiti, se poveseliti. Že tako so zasičene z moškimi vedenjskimi vzorci, ukvarjajo se s falično kariero – želijo postati uspešne podjetnice; Dan žena pa jim je ukraden.”
Roman, tace stran!
In glej ga, šmenta … – prav te “Rdeče Zore” so me zaradi te izjave razglasile za mačističnega seksista in me javno pribile na njihov sramotilni steber. Potem so me še dobesedno “poscale” (z urinom in menstrualno krvjo) in o tem “slavnostnem” dogodku posnele video. “Poscale” so moje članke, v katerih sem pisal in trdil, da sta spola različna in da rabi otrok za normalen razvoj očeta in mamo. To osmomarčevsko javno ponižanje so udejanile t. i. Vstajniške Socialne Delavke – no, tudi zastavo z napisom: “STOP SEKSIZMU! PSIHOANALIZA JE OD FEMINISTK! ROMAN, TACE STRAN!” so izobesile …
Zaradi feminizma ni več “luštno” živeti – trpijo pa in ženske in moški
Te dni spet ropotajo in me razglašajo za vodilnega v boju za prestižno “bodečo nežo”. Celo leto že zbirajo moj mačističen in/oziroma mizogin “sovražni govor”, s katerim menda žalim ženske. No, jaz zagotovo žensk ne žalim, pač pa jih neizmerno ljubim – saj imam “Venero v levu”, kot se reče v astrologiji – največjo stopnjo naklonjenosti in ljubljenja žensk. Res pa je, da “moškinj”, kot “ljubkovalno” oziroma teoretsko rečem faličnim ženskam, ne “obrajtam”. Ker: te (pro)feministične emancipiranke, ki mislijo, da sta spola enaka, vnašajo nered med harmonijo spolov, tako v samem partnerskem oziroma družinskem odnosu kot v družbi. Drugače rečeno: feministke s svojo ideologijo znižujejo aritmetično sredino prijetnosti življenja. Zaradi feminizma ni več “luštno” živeti – trpijo pa in ženske in moški.
V objemu simbolne kastracije in diktata enakosti spolov mnogi moški celo zbolevajo in umirajo – seveda od žalosti. Psihosomatika “bega v bolečino/bolezen”, pogosto tudi (posledično) “bega v smrt”, je paradigma, ki se jo je treba bati – zaradi feminizma se jo moramo bati moški. In če se razmerja med spoloma ne normalizirajo – torej če se ženske ne vrnejo (nazaj) v ženskost, moški pa (nazaj) v možatost – bo prišlo do civilizacijskega kolapsa.
Vse bo hudič vzel, če se ženska najprej sama ne vrne v ženskost, od moškega pa potem izsili še možatost, ki mu je v zadnjih letih, v teh mladih generacijah, tako primanjkuje – in družbeni sistem mora tej “neonormaliziciji” spolov (beri: novi normalnosti), torej zdravi konservativnosti, slediti, jo celo diktirati.
Te novodobne emancipirane “ženske”, če se jim sploh sme tako reči, iščejo tiste domnevne “mizogince”, ki po njihovem mnenju najbolj izstopajo v antifemisnistično smer – in res je, pri tem se ne motijo: jaz res izstopam kot antifeminist. Ni pa res, da ne maram žensk! Če za ženske joške trdim, da so “raj na zemlji”, potem … In kdor si je ogledal mojo “Lepotico in psihoanalitično zver”, potem … Potem ve, da so ženske najlepša, in kar se mene tiče, tudi najbolj spoštovana bitja na tem planetu, torej v vesolju.
Kako se feministkam penis zagnusi …
Feministke pa mi zamerijo, ker se kot antifeminist zavedam smrtonosnosti feminizma in ga označujem kot versko sekto nevrotičnih žensk, ki so imele težka otroštva, najbolj frustrirane feministke (večina lezbijk) so bile pogosto tudi spolno zlorabljene. In res je – res se sprašujem, kakšen sekslajf imajo falične ženske – npr. direktorice, predsednice, dekanje, feministične aktivistke, raznorazne šefice … – ker pač s svojim faličnim statusom simbolno kastrirajo moške; v objemu lastne faličnosti se jim penis prav lahko (za)gnusi.
Res je tudi, da feminilne ženske prepoznavam kot rešitev za politiko – obsojam oziroma smešim pa “petelinke”, ki kikirikajo v državnem zboru. Obsojam tudi feministični poskus, da bi se na vsak način čim več porodniškega dopusta od mamic prevalilo na očete. Ko vehementno trdim, da “feministke kronično jebe zavidanje penisa”, mislim seveda resno, saj gre za legitimno psihoanalitično tezo, ki jo je v strokovno javnost plasiral prav oče psihoanalize Sigmund Freud. Za boginjo feminizma Simono de Beauvoir, avtorico feministične biblije Drugi spol, sem res rekel, da je bilo zanjo najbolj “zajebano”, ker si je njen oče želel sina, dobil pa dve hčeri, ki – v objemu (Lacanove) želje Drugega – postaneta svojemu očetu “sininji”. Vse to je res, in res je tudi, da je “koncept seksizma ideološki konstrukt feministične ideologije – ker: SPOLA STA RAZLIČNA!”
In ko sem – že drugič – pomagal sesuti spodletelo koncipiran družinski zakonik, sem res twittnil: “Bitka je dobljena, vojna pa ne, in nikoli ne bo; ker: spolna fruastracija LeGeBiTrovcev je kronična in večna. Vedno bodo simptomatsko nergali.” Jasno, ker se feminizem po eni strani napaja iz spolnih zlorab in ojdipalnega, torej nezavednega zavidanja penisa.
Pa tudi če bom pribit na feministični sramotilni steber …
Feminizem je, kot sem rekel v državnem zboru, resnično psihotična in/oziroma psihopatska ideologija, proti kateri se je treba družno in tudi politično boriti, še posebno v času praznovanja ženskosti, torej dneva žena. In če bom v torek, 8. marca, ravno za dan žena pribit na feministični sramotilni steber in “popikan” z “bodečo nežo”, si to štejem v čast – ker: vem, da se borim za ženske in njihovo ženstvenost, ki jo same pri sebi tako cenijo. Gre le zato, da sem res eden redkih, ki Freudov kastracijski kompleks resnično “štekam” in vem, kako je vpet v družbeno konstrukcijo spolov.
Roman Vodeb