fbpx

Zobec: Sprašujem se, ali sodniki sploh še lahko sodelujemo v javni debati o pomembnih javnih temah

Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec (Foto: Polona Avanzo)

“Sem žrtev napadov Đorđevića, Masleše, Bergant Rakočevićeve, Florjančiča in njihovih podpornikov,” je poudaril vrhovni sodnik Jan Zobec, ki je v izjavi o zdaj že upokojenem vrhovnem sodniku Branku Masleši zavzel zgolj pravno stališče – s čemer pa se Komisija za etiko in integriteto Sodnega sveta ne strinja. Njihovo mnenje je namreč, da je Zobec v intervjuju za spletni portal Siol kršil načeli kodeksa sodniške etike, ki se nanašata na odnos sodnikov do sodelavcev in strank ter varovanje ugleda sodstva. “Komisija je moje pravno stališče, ki temelji na sodni praksi VS RS in prepričljivi pravni argumentaciji razglasila kot neetično ravnanje. Sprašujem se, ali sodniki sploh še lahko sodelujemo v javni debati o pomembnih javnih temah, kot je tema postulacijske sposobnosti vrhovnega sodnika in zakonitosti imenovanja sodnika,” je vrhovni sodnik izpostavil pomembno vprašanje, ki zadeva delovanje slovenskega sodnega sistema.

Medtem ko se Komisiji za etiko in integriteto Sodnega sveta izjava oziroma grožnja novinarjem zdaj že upokojenega vrhovnega sodnika Branka Masleše, da bo vložil tožbo, odškodnino pa nakazal v dobrodelne namene, ni zdela v nasprotju z etičnim kodeksom, pa je po mnenje te iste komisije vrhovni sodnik Jan Zobec v intervjuju za spletni portal Siol kršil dve načeli kodeksa sodniške etike, ki se nanašata na odnos sodnikov do sodelavcev in strank ter varovanje ugleda sodstva. Spomnimo, Zobec je v intervjuju Masleši očital, da nima postulacijske sposobnosti, da bi nastopal pred vrhovnim sodiščem, avtoritarno pojmovanje prava, diskvalifikacije in polprikrite grožnje. Pobudo na etično komisijo zaradi dvomov o konstruktivni kritiki sodnika v intervjuju je po poročanju STA vložil podpredsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević, pridružil pa se ji je še predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič.

V načelnem mnenju v sicer anonimizirani obliki so člani komisije sklenili, da je sodnik s podanimi izjavami ravnal v nasprotju z dolžnostjo diskretnosti, zmernosti, lojalnosti, zadržanosti in spoštljivosti pri predstavljanju svojega stališča, povzročil dvom v moralno in profesionalno integriteto kolega sodnika ter s tem omadeževal ugled kolega sodnika in škodoval ugledu sodstva. Kot še navaja Dnevnik, je Zobec v odgovoru na pobudo vodstva vrhovnega sodišča pojasnil, da je v kritičnem intervjuju zavzel zgolj svoje pravno stališče in ga tudi utemeljil, vendar se etična komisija z njegovo interpretacijo ni strinjala. Zapisali so, da se morajo sodniki vzdržati “kritike preostalih sodnikov. Izkazovati morajo spoštovanje, tudi ko gre za odnose s posamezniki, ki so znotraj njihovega delovnega okolja. Zanje velja obveznost intelektualne poštenosti, vljudnosti in lojalnosti.” Če se pojavi upravičen dvom o zakonitosti delovanja določenega sodnika, je torej treba molčati? Podobno kot bi očitno moral molčati zdaj že nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić, če bi želel obdržati svojo službo – odkrivanja nepravilnosti v slovenskem pravosodju se za nekatere žal ne konča dobro.

Po besedah vrhovnega sodnika Zobca vse kaže, da imamo v Sloveniji tri kategorije sodnikov: eni so prvorazredni (vodstvena struktura s svojimi pribočniki – v mednarodni literaturi je za ta sloj uporabljen izraz sodniška oligarhija), drugi drugorazredni (tiha, ustrahovana, prestrašena, apatična, indiferentna, vase zaprta ali le preračunljiva večina), tisti, ki so kritični do ravnanj vodstvene strukture in njenih pribočnikov in si to upajo tudi javno povedati – slednji so tretjerazredni, domala izobčenci. “Nas je dovoljeno sramotiti, osebno diskvalificirati, nad nami je dovoljen sistematični mobbing in nas je na koncu dovoljeno izločiti iz sistema,” je opozoril Zobec.

Čani Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu so Zvone Strajnar (predsednik), Marjetica Žibert (namestnica predsednika), Jonika Marflak Trontelj, Franc Testen in Janez Vlaj.

Damijan Florjančič in branko Masleša (Foto: STA)

“Prav tako bi se moral zavedati, da na takšen način avtoritete ne izgublja zgolj sodstvo, ampak tudi njegove odločitve. Sodnik Zobec kot vrhovni sodnik zaseda najvišji položaj v sodnem sistemu, zato se komisija strinja z navedbo pobudnikov, da imajo njegove v javnosti izražene besede še posebno težo in pomen, zato bi moral biti pri svojem javnem izražanju še toliko bolj previden in zadržan,” so še zapisali v etični komisiji, kjer so mnenja, da Zobec ni omadeževal le ugleda kolega sodnika, ampak je škodoval tudi ugledu sodstva. Komisija je sicer na svoji spletni strani objavila anonimizirano različico stališča, imen dotičnih oseb tako niso navedli – Siol je pridobil in objavil tudi neanonimizirano različico stališča. Odgovora, ki jim ga je med postopkom poslal Zobec na spletni strani Sodnega sveta niso objavili  – Zobec je v dopisu med drugim izpostavil besede Masleše, Florjančiča, sodnika in člana etične komisije Franca Testena ter višje sodnice Vesne Bergant Rakočević ter ocenil, da “žaljenje kolegov očitno predstavlja odskočno desko oziroma referenco za članstvo v tej komisiji.” V nadaljevanju v celoti objavljamo Zobčev Odgovor na vloženo pobudo, ki ga je konec marca letos naslovil na Komisijo za etiko in integriteto pri Sodnem svetu.

 

Prejel sem Vaše sporočilo, da ste na 5. seji 1. 3. 2022 sprejeli v obravnavo pobudo podpredsednika Vrhovnega sodišča RS dr. Miodraga Đorđevića, ki se ji je pridružil predsednik Vrhovnega sodišča RS mag. Damijan Florjančič, v kateri v zvezi z mojimi izjavami v spletnem intervjuju za SiolNET z dne 6. 2. 2022 izpostavljata vprašanje njihove etične spornosti (javno problematiziranje „postulacijske sposobnosti vrhovnega sodnika“) in vprašanje etične spornosti neposrednega naslavljanja medijev. Pozivate me, naj v 15 dnevih odgovorim na obtožbo.

A)

Uvodoma poudarjam, da me preseneča, da je Komisija za etiko in integriteto zadevo sprejela v obravnavo, upoštevaje, da sem v vseh javnih nastopih izražal le pravna stališča in govoril o pojavih ter sistemskih problemih sodstva – za razliko od drugih mojih kolegov, ki so v svojih javnih izjavah druge sodnike napadali ad personam, izražali zgražanje nad njimi in njihovimi ravnanji in stališči, ne da bi to svojo “kritiko” kakorkoli utemeljili, še najmanj s pravnimi argumenti.

Dovolite mi, da navedem nekaj primerov:

1) “Narcisizem zavrnjenega Šorlija je kriv za gonjo zoper Maslešo”. Gre za naslov članka objavljenega v tedenski publikaciji Reporter (18. 11. 2010), ki povzema izjave tedanjega vrhovnega sodnika, sedaj že deset let upokojenega sodnika, a hkrati člana Komisije za etiko in integriteto Franca Testena s spletnih starani časopisa Mladina. Sodnik Franc Testen je navedel, da so napadi na Maslešo posledica vodstvenih apetitov vrhovnega sodnika Šorlija in opozicijskih strank. Poleg tega je Marku Šorliju očital narcisizem ter lansiranje lažnivih oznak in diskvalifikacij na račun Branka Masleše;[1]

2) Govor vrhovnega sodnika in predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše na Dnevih sodstva v Olimju junija 2014, v katerem je označil stranko, ki je javno napovedala vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče, za sovražnika sodstva “številka 1″ in pozval sodnike k strnitvi vrst zoper to osebo. Kasneje se je celo razporedil v senat, ki je sodil temu obsojencu. Takšno ravnanje je bilo s strani Ustavnega sodišča prepoznano kot kršitev določbe 23. člena Ustave.

V istem govoru se je po več kot letu in pol odzval tudi na moj članek “Mehki trebuh slovenskega sodstva“, ki ga je označil za zavržnega ter se zgražal nad eminentnimi pravniki, ki so se “zavili v lagodno varnost molka“, namesto da bi se nanj energično odzvali. Pri tem ni pojasnil, kaj v mojem pisanju ne drži, kaj ga je tako razjezilo, da se je odzval tako grobo in do mene osebno žaljivo, saj me je označil za lažnivca in sovražnika sodstva “številka 2″;

3) V prejšnji točki opisan žaljivi govor predsednika Vrhovnega sodišča je bil še dolga leta, celo po razveljavitvi sodbe s strani Ustavnega sodišča, objavljen na uradni spleti strani Vrhovnega sodišča;

4) Višja sodnica Vesna Bergant Rakočević je v prispevku, ki je bil objavljen v Pravni praksi, podpornike Janeza Janše, ki so razglasitev sodbe v zadevi Patria pričakali z ogorčenjem in žalostjo pred sodiščem, primerjala s severnokorejskimi otroki, katerih obrazi so “spačeni v grimasi histeričnega joka ganjenosti” ob obisku njihovega državnega voditelja. Še spornejše pa so njene besede ob koncu prispevka: “Barbara, iskrene čestitke za pogum”;

5) Zgoraj omenjena sodnica me je v lanskem intervjuju za časopis Mladina skušala diskreditirati z besedami, da “smo (sodniki) na nek način talci njegovih prepričanj ali preganjavice”. [2] Gre za izrazito negativno vrednostno sodbo, ponovno popolnoma ad personam, ne da bi navedla, kdaj sem izjavil karkoli neresničnega, oziroma ne da bi argumentirano ovrgla katero od mojih pravnih stališč;

6) Trenutni predsednik Vrhovnega sodišča mag. Damijan Florjančič je v mesecu juniju 2018 brez moje vednosti na Vrhovnem sodišču sklical tiskovno konferenco, na kateri me je obtožil laganja ter od mene zahteval ponižujoče opravičilo, čeprav je posnetek dogajanja v zvezi z varnostnikom v celoti potrjeval potek dogodkov, kot sem jih sam pred tem opisal. O tej tiskovni konferenci sem bil obveščen šele s strani novinarjev, ki so mi svetovali, naj na njegove navedbe odgovorim, ker si v nasprotnem nihče ne bo ogledal posnetka dogajanja v avli sodne palače. Odgovoril sem ustno in za tem še pisno, pri čemer sem vsako situacijo na posnetku primerjal s svojo prej podano pisno izjavo. Ko sem to predal novinarjem ter predsednika Vrhovnega sodišča o zadevi obvestil, mi je odgovoril, da z menoj o tem ne bo razpravljal. Še celo več: na pisno prošnjo za objavo popravka mi sploh ni odgovoril;

7) Ko so novinarji vrhovnega sodnika Branka Maslešo pozvali k predložitvi dokumentacije o njegovi izobrazbi, je Vrhovno sodišče na svojem uradnem Twitterjevem profilu objavilo grožnjo Branka Masleše z odškodninsko tožbo zoper novinarje. Tu se zgodba še ne konča. Izrecno je navedlo, da bo sodnik Masleša prisojeno odškodnino nakazal v dobrodelne namene. S tem je jasno prejudiciralo njegov uspeh v pravnem postopku in vplivalo na sodnika, ki bo o tej tožbi odločal v smislu, kako mora po prepričanju Vrhovnega sodišča, torej instance rednega sodstva, razsoditi. Karikirano rečeno, je samo še pozabilo napisati, kako visoka mora biti prisojena odškodnina.[3]

Ponovno poudarjam, da gre v teh primerih za napade določenih sodnikov na svoje kolege – druge sodnike in to ad personam. Ni mi znano, da bi se kot etično sporno ravnanje kateri od teh primerov obravnaval pred Vašo komisijo. Celo nasprotno: takšno žaljenje kolegov očitno predstavlja odskočno desko oziroma referenco za članstvo v tej komisiji.

B)

V zvezi z očitki zoper mene bom kratek, bistveno krajši, kot sem bil leta 2019, ko sem se na pobudo istih pobudnikov znašel v kar dveh postopkih pred Vašo komisijo. Velika večina tistega, kar sem takrat navedel v svojo obrambo, velja tudi danes. Zato današnjemu odgovoru prilagam tudi tistega izpred dveh let in osmih mesecev s prošnjo, da ga vsaj preberete.

Navedbe, ki jih kot etično zavržne opredeljujeta pobudnika, so izjava o pravnem stališču, ki temelji na dveh judikatih Vrhovnega sodišča (I Up 239/2017 z dne 6. 12. 2017 in I Up 116/2020 z dne 19. 11. 2020). Moje pravno stališče sporoča isto kot ta judikata, namreč, da “določba 34. člena ZPDI ureja izenačenost le med PDI in pravosodnimi izpiti, ki so bili opravljeni po določbah predhodnih predpisov, veljavnih v Republiki Sloveniji, in se torej ne nanaša na vse predpise, ki so veljali v nekdanji Jugoslaviji (v njenih drugih republikah)” (jedro zadeve št. I Up239/2017). V jedru zadeve št. I Up 116/2020 je to ponovljeno: “ZPDI ne določa, da se priznajo v tujini opravljeni izpiti oziroma izpiti, opravljeni v eni od drugih republik nekdanje SFRJ. V določbi 34. člena ZPDI je določeno le, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih. To pomeni, da so s PDI izenačeni le pravosodni izpiti, opravljeni po določbah predhodnih predpisov, to je predpisov, ki so pred ZPDI urejali navedeno materijo (npr. Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju, Zakon o pravosodnem izpitu). Ker je šlo za republiške predpise, je s PDI na podlagi 34. člena ZPDI izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ.”

Stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča je torej jasno in nedvoumno: pred Vrhovnim sodiščem lahko nastopa le oseba z opravljenim PDI ali pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji – sedanji ali tisti iz časa bivšega režima –, ki je izenačen s PDI. Kdor te kvalifikacije nima, tudi nima postulacijske sposobnosti za nastopanje  pred Vrhovnim sodiščem. Da je Branko Masleša vrhovni sodnik, ve vsakdo. Prav tako vsakdo ve, da omenjeni vrhovni sodnik niti ne zatrjuje, da bi imel pravosodni izpit, opravljen “po določbah predhodnih predpisov, to je predpisov, ki so pred ZPDI urejali navedeno materijo”, za katere je Vrhovno sodišče reklo, da “ker je šlo za republiške predpise, je s PDI na podlagi 34. člena ZPDI izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ”. Jasno je, da je Branko Masleša vrhovni sodnik ter da zato pač odloča o pravnih sredstvih, vloženih na Vrhovno sodišče. Teoretično lahko odloča celo o tistih, ki jih glede na stališče Vrhovnega sodišča sam sploh ne bi mogel vložiti, temveč bi za to potreboval kvalificiranega pooblaščenca.

Stališče, zaradi katerega sem se spet, tokrat že tretjič znašel pred Vašo komisijo, je torej zgolj pravno stališče. Z njim soglašam, mu pritrjujem in menim, da temelji na prepričljivi pravni argumentaciji. V referatu, ki bi ga že moral začeti pisati za bližajočo se sodniško šolo, bo ena od ključnih premis presoje, ali pomeni sojenje pred sodnikom, ki nima opravljenega pravosodnega izpita po slovenski zakonodaji, kršitev človekove pravice do sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem. Ta tema je bila uvrščena na letošnjo sodniško šolo iz dveh razlogov. Najprej zaradi novejše judikature ESČP na temo vpliva napak pri imenovanju sodnikov na pravico do sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem (predvsem sodba v zadevi Guðmundur Andri Ástráðsson zoper Islandijo z dne 1. 12. 2020, št.  26374/18 in sodba v zadevi Xero Flor w Polsce sp. z o.o. zoper Poljsko z dne 7. 5. 2021, št. 4907/18) in drugič, zaradi odkritja, da nekateri slovenski sodniki (pravijo, da jih je več, sam vem le za Branka Maslešo) nimajo v Sloveniji in po slovenski zakonodaji opravljenega PDI, ki je pogoj za izvolitev v sodniško funkcijo. Kakšen vpliv ima to dejstvo na pravico stranke do sojenja pred z zakonom ustanovljenim sodiščem, pove tristopenjski test, ki ga je razvilo ESČP v zadevi Ástráðsson in zatem ponovilo v zadevi Xero Flor.

Prav stališče, ki naj bi bilo etično zavržno, je tista premisa, ki pomembno sodoloča izid testa Ástráðsson. Če je res etično zavržna, ker, kot pravita pobudnika, podpredsednik in predsednik Vrhovnega sodišča, “vnaša nemir med sodnike (člane delovnega kolektiva)” in je ne smem javno izreči, o njej pisati in se sploh kjerkoli nanjo sklicevati, z njo utemeljevati in argumentirati takšno ali drugačno stališče (v tem primeru kršitev pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča), potem seveda tudi mojega predavanja na sodniški šoli ne sme biti – vsaj ne na temo, ki je že določena. Ta tema bi bila zaradi etično zavržnega in zato prepovedanega pravnega stališča, čeprav temelječega na praksi Vrhovnega sodišča, neizvedljiva.

Ponavljam torej, da sem v zvezi s problemom izobrazbe Branka Masleše zavzel nič drugega kot le pravno stališče in to v zvezi s pridobljeno izobrazbo, na katero se Masleša tudi sam sklicuje. [4] Nikoli nisem trdil, da gospod Masleša ne bi imel diplome pravne fakultete oziroma v Bosni opravljenega pravosodnega izpita, temveč sem na vprašanje novinarjev (ko se je o zadevi že dlje časa polemiziralo v javnosti) [5] pojasnil le svoje pravno stališče. Že tedaj in še sedaj menim, da bi se Masleša lahko polemiki v zvezi z obstojem njegove izobrazbe izognil, če bi javnosti pokazal sporno dokumentacijo takoj po tem, ko je bil k temu s strani medijev pozvan. [6] Ker je javno znano, da tako ni ravnal, temveč je prek Službe za odnose z javnostmi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije novinarjem celo grozil s tožbami, je s tem škodoval sebi in ugledu Vrhovnega sodišča.

Očitek, da iz mojih izjav, ki niso konkretizirane, “veje” osebna zamera do Masleše oziroma da so moje izjave izrazito osebno naravnane, spominjajo na neke druge čase. Na čase veljavnosti zloglasnega 133. člena KZ-SFRJ, ki je inkriminiral besedni delikt, obstoj katerega je bil pogojevan s hudobnimi nameni. Vsi očitki, ki jih “ovadba” obeh pobudnikov nejasno, zamegljeno, v obliki subjektivno obarvanih namigovanj naslavlja name, lahko letijo na vse moje dosedanje in prihajajoče objave o stanju v sodstvu in o vzrokih zanj. [7] A niso to samo moja spoznanja. Predlagam, da preberete dela profesorjev Mateja Avblja in Jerneja Letnarja Černiča, ki na podlagi istih neizprosnih dejstev prihajata do enako trpkih spoznanj. [8] Očitek, da naj ne bi izkoristil komunikacijskih poti znotraj sodstva, je neresničen. Ničkolikokrat sem na sestankih, kolegijih in konferencah Vrhovnega sodišča (občne seje se sklicujejo le še zaradi odločanja o predlogih za izločitev predsednika in podpredsednika) opozarjal na nepravilnosti, zlorabe spletnih strani Vrhovnega sodišča, nepregledno financiranje docela nepotrebnih projektov, negativno selekcijo (selekcijo po lojalnosti vodstveni strukturi), na primer pri imenovanju vodij oddelkov itd., nazadnje konec lanskega leta v zvezi z letnim razporedom in imenovanjem vodij oddelkov ter njihovih namestnikov. S svojimi predlogi seveda nisem uspel, nemalokrat sem bil tudi grobo zavrnjen.

Predvsem pa se o vsebini zadnjega odstavka “ovadbe” niti ne morem opredeliti oziroma predstaviti svojega stališča, saj so očitki v njem povsem posplošeni in na ravni namigovanja. Letijo na račun moje kritike nekaterih sistemskih napak, nepravilnosti in tudi zlorab s strani tistih, ki imajo v sodstvu največjo moč in oblast – in ki morajo imeti zato za kritiko še posebej visok tolerančni prag. Nikoli se do nikogar od njih nisem spustil na osebno raven, moja kritika je bila vselej usmerjena v njihova oblastna ravnanja. Kjer je bilo mogoče, sem se izognil navedbi njihovih osebnih imen. Vselej sem pisal in govoril le o pojavih v sodstvu in o ravnanjih vodstvene strukture. Pisal in govoril sem o sistemskih problemih sodstva, njihovi nosilci so bili v popolni senci svojih ravnanj. O tem sem objavljal v domači in tuji literaturi, na to temo sem imel nastope na domačih in mednarodnih konferencah – tako v Sloveniji kot v tujini.

Povsem drugače je z uvodoma navedenimi javnimi objavami kolegov, ki po vsebini predstavljajo le neargumentirano osebno, neposredno diskreditacijo in sramotenje. V njihovih zapisih ni treba iskati morebitnih osebnih zamer, kajti njihove izjave so izrazito osebno naravnane, žaljive, z ničemer utemeljene in daleč od etičnih načel “zadržanosti med kolegi” ter od “medsebojnega spoštovanja”. Pa se vendar nikomur ni zgodilo nič. Nasprotno, kot sem že pojasnil, je bilo enemu piscu zaupano mesto člana Etične komisije, drug(a) pa je postala predsednica SSD. Človek bi rekel, da če “tolčeš po pravih”, pa naj bo to stranka ali kolega, je vse v najlepšem redu. Medtem pa je vodstvena struktura popolnoma nedotakljiva. Ta je imuna tudi za zanjo neugodna pravna stališča, pravne argumente. In kadar ni najti prepričljivih protiargumentov, se pač išče, ali morda iz zapisanega “veje” kaj, kar je mogoče označiti za neetično oziroma storjeno s “hudobnimi nameni”. Tu pa že stopimo na polje kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave. Vse namreč kaže, da imamo tri kategorije sodnikov – eni so prvorazredni (vodstvena struktura s svojimi pribočniki – v mednarodni literaturi je za ta sloj uporabljen izraz sodniška oligarhija), drugi drugorazredni (tiha, ustrahovana, prestrašena, apatična, indiferentna, vase zaprta ali le preračunljiva večina), tisti, ki smo kritični do ravnanj vodstvene strukture in njenih pribočnikov in si to upamo tudi javno povedati, smo tretjerazredni, domala izobčenci. Nas je dovoljeno sramotiti, osebno diskvalificirati, nad nami je dovoljen sistematični mobing in nas je na koncu dovoljeno izločiti iz sistema.

C)

Ob koncu pa mi dovolite, da sem res oseben. Če se ozrem na svoje delo (v rednem in ustavnem sodstvu), je moja vest čista. Vso svojo sodniško kariero sem delal odgovorno in pošteno ter po svoji vesti. Četudi mi taka drža ne prinaša otipljivih, materialnih koristi in mi, nasprotno, povzroča težave, neprijetnosti ter sistematični mobing s strani vodstvene strukture (to je že tretji postopek pred Etično komisijo zoper mene, sprožen s strani istih pobudnikov), nameravam tako ravnati tudi v bodoče. Če pustim ob strani svojo obsežno in vsem dobro znano bibliografijo ter število citatov, vključno z mednarodnimi, menim, da bo za menoj kot sodnikom ostala prepoznavna sled – tako na etičnem kot na strokovnem področju. In na to sem ponosen. Tega mi Vaše načelno mnenje, kakršnokoli bo, ne bo moglo odvzeti. Zato lahko v podobnih okoliščinah le ponovim za režiserjem in scenaristom Frankom Van Laeckejem: “Doma imam ogledalo, vsak dan se moram pogledati vanj in se oceniti, se izprašati. Ne, nikdar ne bom privolil v navadno izsiljevanje. Nikdar se ne bom strinjal s cenzuro. Če mi bo direktor zaprl vrata – naj bo tako. Obdržal bom najlepše spomine. Teh, gospod direktor, mi ne morete nikdar vzeti. Kakor tudi ne mojega mnenja. Nikdar.” [9]

In čisto za konec. Naključji skoraj nikoli ni. Mojega očeta, prav tako vrhovnega sodnika, je vodstvena struktura tedanjega sodstva in Komunistične partije, ki je bila združena v istih osebah, preganjala na podoben način, kot sem sedaj preganjan jaz. S to razliko, da danes živimo v svobodni in demokratični državi, ki jo moj oče – kot zaveden in liberalno usmerjen Slovenec – žal ni dočakal. Umrl je v 61. letu starosti, k njegovi bolezni pa je nedvomno pripomoglo šikaniranje, ki ga je doživljal na delovnem mestu. In to kljub temu, da je veljal za poudarjeno strokovno in znanstveno avtoriteto z obširnim bibliografskim opusom. Za razliko od tistih, ki so ga preganjali, za katerimi je ostal morda le slab spomin, morda kakšen protispisen podatek, na podlagi katerega je bil obtoženec, čeprav povsem nedolžen, obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Zgodovina se očitno ponavlja. V demokratični in svobodni državi sem jaz žrtev napadov Đorđevića, Masleše, Bergant Rakočevićeve, Florjančiča in njihovih podpornikov.

Odpovedujem se tajnosti postopka. Ljubljana, 22. 3. 2022, Jan Zobec

[1] Še vedno sem trdno prepričan, da pri izbiri niso bili upoštevani meritokratski kriteriji, temveč je bil podprt s strani sodnikov in politike kandidat, ki je bi strokovno po vseh objektivnih merilih neprimerljivo šibkejši.

[2] Mladina, 30. 7. 2021.

[3] To pomeni, da je očitno nekaterim vrhovnim sodnikom dovoljena uporaba uradne spletne strani Vrhovnega sodišča za povsem osebne zadeve.

[4] Navedba vložnikov, “da veje iz mojih izjav osebna zamera”, je povsem neresnična in v nasprotju z zapisanim. Poudarjam, da z Maslešo nisem nikoli prijateljeval niti nisem bil z njim v nobenem osebnem sporu. Med nama je šlo za povsem formalne odnose, kot so običajni med kolegi.

[5] Očitek o tem, da bi v odnosu do kolegov sodnikov moral ravnati “diskretno in lojalno” je povsem odveč in nerazumen. Prvič, o zadevi se je že dolgo javno polemiziralo. In drugič, ovrgel sem najtežji očitek Masleši, da ima ponarejene dokumente. Izrecno sem izjavil, da mu verjamem, da je pridobil ustrezno izobrazbo za opravljanje sodniške funkcije v nekdanji SR Bosni in Hercegovini.

[6] Tako kot je to storil predstavnik druge veje oblasti – poslanec Branko Simonovič, pa čeprav se od poslanca za razliko od sodnika za izvrševanje mandata ne zahteva nobena formalna izobrazba.

[7] Gl. npr. J. Zobec, Just a Bead Glass Game?, v: I. Motoc, I. Ziemele (ur.) The Impact of the ECHR on Democratic Change in Central and Eastern Europe, Cambridge University Press, 2016, str. 425; J. Zobec, J. Letnar Černič, The Remains of the Authoritarian Mentality within the Slovene Judiciary, v: M. Bobek (ur.), Central European Judges Under the European Influence, Hart, Oxford 2015, str. 125; J. Zobec, Lack of lustration as a possible reason for some of the problems of the Slovene Judiciary, Constitutional jurisdiction 20 years after the fall of the Communist Curtain, Universul Juridic, Bukarešta 2014, str. 304; J. Zobec, The Failed Transition of the Third Branch – the Case of Slovenia (referat na 4. CEENELS konferenci v Moskvi junija 2019, dostopen na: https://www.academia.edu/40569100/The_Failed_Transition_of_the_Third_Branch_-the_Case_of_Slovenia ter v Liber amicorum Peter Jambrek, Ljubljana, Nova univerza, str. 172–199). Kmalu bo objavljena monografija v spomin preminulemu profesorju Šturmu, v kateri bo objavljen tudi moj prispevek z naslovom Pravo kot mir in svoboda – ali med prav in dobro. V njem obravnavam vprašanja, ki sem se jih na simpoziju, posvečenem profesorju Šturmu, zgolj dotaknil.

[8] Naj med bogatim opusom na to temo izpostavim znanstveno monografijo omenjenih akademikov: The Impact of European Institutions on the Rule of Law and Democracy – Slovenia and Beyond, Hart (2020), predvsem poglavje 6, ki je namenjeno slovenskemu sodstvu.

[9] Škandal v SNG Opera in balet Ljubljana, ki presega slovenske meje – Domovina

Sara Bertoncelj